Epidemijo lahko obvladuješ in vodiš k družbeno sprejemljivim izidom le na način, da državljani pri obvladovanju epidemije sodelujejo. To dosežemo, če jih prepoznamo kot zaupanja vredne partnerje. Ključno je, da je dialog z državljani utemeljen na zaupanju in spoštovanju, da so informacije o stanju epidemije realne, pozivi k sodelovanju pa utemeljeni z logičnimi, razumljivimi in sorazmernostnimi ukrepi, ki jih lahko izpeljejo odgovorni državljani. Epidemija ni vojno stanje, je stanje zavedanja tudi še neznanih nevarnosti, ki jih lahko obvladujemo le s pozitivnim dialogom, spodbudami, transparentnostjo delovanja in skrbjo za družbeno dobro. Vsak državljan mora čutiti, da ima pomembno vlogo, ki postane njegova odgovornost, pri tem pa moramo paziti in v največji možni meri ohraniti človekovo dostojanstvo in človekove pravice.
Ker sta politika in s politiko zavedno ali nezavedno okužen del stroke ugrabila epidemijo za svoje cilje, smo danes med državami z največ okuženimi in največ mrtvimi v Evropski uniji. Strokovnjaki, ki delujejo kot svetovalno telo vladi, bi že zdavnaj morali izstopiti iz tega vlaka norosti, saj nesorazmerni ukrepi zvenijo, kot da so jih pripravili oni, če jih pa niso, bi morali javno protestirati proti politizaciji epidemije.
V zvezi z ukrepi, ki niso znanstveno utemeljeni, in neustreznim vodenjem epidemije bi se morali oglasiti Zdravstveni svet kot najvišje strokovno telo pri ministrstvu za zdravje, svoj prispevek bi morali dati razširjeni strokovni kolegiji ministrstva za zdravje in Komisija za medicinsko etiko RS. Ob tako velikem številu smrtnih žrtev bi se moral oglasiti predsednik države. Ker se ne oglasi, sporoča, da podpira politizacijo epidemije in da mu ni mar, da imamo največ umrlih v EU. Z znanstvenimi dokazi podprtih glasov strokovnjakov je malo, za to vse zdravstvene stroke nosijo veliko odgovornost, da je davek smrti epidemije tako velik.
Zadnje dni se oglašajo strokovnjaki, kot je profesor Ihan, ki očita premajhno vključenost epidemiologov in politično uravnoteževanje ukrepov kot pritisk različnih interesnih skupin.
Preberite še:
Dr. Fafangel in kolegi, zakaj ste tiho?
Zakaj smo pogoreli v drugem valu?
Epidemija nam je ušla iz rok s prepoznimi in nesorazmernimi ukrepi, zaradi česar ni bilo mogoče slediti vsem okuženim. Ljudje, ki so bili v stiku z okuženimi, niso ostali v karanteni. Ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije na delovnih mestih niso bili dosledni in pod ustrezno kontrolo. Delo na domu se ni uporabljalo v največji možni meri. V drugem valu je prišlo do zavajanja o "popolni zapori", ki je dejansko ni bilo, saj ni prišlo do zaustavitve nenujnega gospodarstva, okužb je bilo vedno več, zdravstveni sistem se je moral popolnoma podrediti davku izgube kontrole nad okuženimi.
Preveč je bilo podcenjevanja, obtoževanja, nedostojnosti glede uma državljanov, zato je edino kar lahko naredi in izkaže vsaj malo družbene odgovornosti do vseh umrlih in drugače prizadetih, da odstopi in prepusti državljanom, da izberejo politike, ki bodo v službi razvoja Slovenije.
To dejstvo so potrdili raziskovalci Sledilnika COVID oziroma Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, saj so izračunali, da bi imeli do začetka decembra lahko 40 odstotkov manj smrti, če bi dosegli rezultate mobilnosti v prvem valu. Še več, če bi ukrepali ob pravem času in sledili okuženim, to je sredi septembra, bi lahko imeli kar 80 odstotkov manj smrti, to pomeni vsaj 2400 nepotrebnih smrti zaradi epidemije. Odgovorni za nepotrebno smrtnost in preobremenitve zdravstvenega sistema, s tem pa nedostopnost zdravstvenih storitev za druge obolele, so znani. Ali ni to dovolj velik razlog za odstop vlade? Komu verjeti: politikom ali raziskovalcem?
Vsaka normalna vlada bi ob tako očitnih dejstvih odstopila, aktualna je pa breme odgovornosti naložila državljanom. Žalostno je, da so v to razlago padli tudi nekateri strokovnjaki. Pred kratkim je bilo mogoče na javni televiziji slišati razlago psihologa, da smo Slovenci uporniki in da ne maramo avtoritet. Ali res? Vsak narod bi se uprl represivnim ukrepom, ne le Slovenci. Če bi vlada gradila na zaupanju, ustreznem prenosu informacij in razlagi ukrepov, priznala težavnost odločanja, storjene napake popravila in nepotrebne ukrepe nemudoma ukinila, bi lahko pridobila simpatije in sodelovanje. Tako pa tega ni naredila, ampak je bila vedno bolj agresivna do državljanov, poleg tega je izvajala pritiske na medije in aktivnosti rušenja pravne države. Vrh neprimernega komuniciranja je bila vladna Twitter komunikacija z državljani in mednarodno javnostjo.
Preberite še:
Pri Cigler-Kralju želeli olepšati tragedijo v domovih za starejše #dokumenti
Šole bi lahko vsaj nekaj časa delovale. Kako?
Ukrepi, ki brez potrebe vznemirjajo državljane, s strokovnega vidika pa so preverjeni tudi v znanstvenih raziskavah, so: nošenje mask v naravi, razkuževanje stopnišč v večstanovanjskih zgradbah, omejitev gibanja na občine, dolgotrajno zaprtje vrtcev in šol, policijska ura, zapiranje državnih mej, zapora storitvenih dejavnosti in prepoved rekreativnih dejavnosti na prostem. Ob zagotovitvi ustreznih informacij, uvedbi pravočasnih preventivnih in zaščitnih ukrepov bi vse te dejavnosti in aktivnosti lahko delovale. Zgled, da je to mogoče, so države v naši soseščini. Smo namreč država z najdlje, to je več kot 80 dni zaprtimi šolami in vrtci, medtem ko so države v naši soseščini, kot so Hrvaška in Avstrija, pouk izvajale na daljavo le v obdobju pred in po božičnih in novoletnih praznikih. Švica šol sploh ni zaprla. V Sloveniji so šole in vrtci žal neutemeljeno žrtve epidemije, kljub z raziskavami dokazani nizki incidenci prenosa korone okužbe v šolah in vrtcih.
Nastala škoda še ni celostno ocenjena, vemo pa, da je in bo ogromna. Trpi zdravje državljanov, saj zdravstveni sistem prioritetno obravnava predvsem akutno bolne s korona okužbo. Kazalniki trenutnega stanja so pomembno manj izdanih napotnic, manj specialističnih obravnav, manj odkritih rakov, povečano število poskusov samomorov, povečano število otrok z duševnimi stiskami in duševnimi motnjami, več nasilja v družinah, več mobinga na delovnih mestih in številni drugi.
Vladni ukrepi so bili zmedeni, kaznovalni do ljudi in nekaznovalni do napak gospodarstva, niso znali ločiti med pomenom znanja in šolanja otrok na eni strani in kapitalskimi dobički na drugi strani. Zakaj so Hrvati lahko šolali otroke v drugem valu, mi pa ne? Če bi otroke razporedili v dopoldansko in popoldansko izmeno, zračili prostore, šole opremili s čistilci zraka, redno testirali učitelje in jih prioritetno cepili, bi šolski sistem lahko deloval. Vendar šolniki niso imeli veliko možnosti biti proaktivni, o njihovi stroki so odločali drugi in jim sporočali ukrepe, ki so jih sprejeli za njih. Ker niso bili del omizja, ki odloča, so bili samodejno postavljeni v opozicijo in tako tudi obravnavani.
Če bi ukrepali ob pravem času in sledili okuženim, to je sredi septembra, bi lahko imeli kar 80 odstotkov manj smrti, to pomeni vsaj 2400 nepotrebnih smrti zaradi epidemije. Odgovorni za nepotrebno smrtnost in preobremenitve zdravstvenega sistema, s tem pa nedostopnost zdravstvenih storitev za druge obolele, so znani.
Gerontocid v domovih za starejše
Maske! Novembra 2020 je bila v reviji "Annals of Internal Medicine" objavljena randomizirana raziskava avtorjev Bundgaard in sodelavci, v katero je bilo vključenih 5000 Dancev. Cilj je bil proučiti učinek nošenja kirurških mask na prostem. Rezultat je bil, da nošenje mask na prostem nima učinka na pojavnost covid-19, pojavnost je bila primerljiva pri tistih, ki so jo nosili in tistih, ki je niso. V reviji "European Journal of Medical Research" je v avgustu 2020 objavljena analiza varnosti različnih mask, avtorjev Matuschek in sodelavci. Izkaže se, da se varna zaščita ob pravilni rabi začne s kirurško masko, več varnosti nudita FFP2 in FFP3 maski. Z rabo drugih zaščitnih mask se pomembno zmanjša stopnja varnosti, je pa varnost povezana tudi z ustrezno higieno. Če ta ni pravilna, maska postane gojišče, ki ga vdihavamo, kar lahko vodi v sekundarne okužbe dihal, prav tako lahko okužimo površine, kamor masko odlagamo. Priporočilo te raziskave je, da se maske v splošni populaciji uporablja, ko ne moremo v prostoru držati razdalje 1,5 metra.
Preberite še:
Tu so dejstva. Kdo bo odgovarjal za smrti?
Zdravstveni sistem potrebuje zdravstvene delavce, to slišimo vsak dan, ta vlada pa ni naredila nič, da bi se ti lahko šolali. Določene vsebine se poučujejo na modelih v simulacijskih laboratorijih in nikakor se do sedaj ni bilo mogoče dogovoriti, da bi fakultete nadzorovano odprle vrata za te specifične pogoje. Stojijo cele generacije študentov zdravstvene nege in fizioterapije, verjetno tudi medicine in farmacije, o problemu sta obveščena oba resorna ministrstva, pa nič.
Sedaj, ko so dostopni hitri testi, bi lahko študente in profesorje pred izvedbo vaj testirali. Ne, tudi to ni dovoljeno. Še več, vlada je brez posveta s fakultetami, področno zbornico in razširjenim strokovnim kolegijem za zdravstveno nego reševala kadrovsko krizo v zdravstveni negi tako, da je podelila kompetence diplomiranih medicinskih sester tudi tehnikom zdravstvene nege, o čemer sem bolj natančno pisala v prejšnji kolumni. Zdravstveni svet, kot najvišje strokovno telo v zdravstvu, na to sploh ni odreagiral. Enačenje srednješolske in visokošolske izobrazbe je izjemno nevarno in ima znanstveno dokazane negativne učinke na izide pri pacientih. Je vladi mar za paciente in njihovo varnost?
Doživeli smo pravi gerontocid v domovih za starejše, pustili, da se okužijo zaposleni in stanovalci, prepozno začeli s testiranjem, prepozno zagotovili zaščitno opremo v prvem valu, iz katerega se nismo naučili nič, saj so domovi bili prisiljeni problem epidemije v drugem valu ponovno reševati sami, v nemogočih pogojih dela so morali organizirati sive in rdeče cone. Če ni bilo mogoče bolnih preseliti v bolnišnice, bi morali vsaj zaščititi zdrave, jih začasno namestiti v kapacitete zdravilišč in tako preprečiti širjenje okužbe. Nič od tega se ni zgodilo, tudi ustrezno usposobljenega kadra iz zdravstva niso bili deležni. Priča smo bili pokroviteljskemu odnosu do starejših, besedičenju, da so ti okuženi starejši na koncu življenja, kršene so bile pacientove pravice na področju vnaprejšnjega triažiranja in še bi lahko naštevali. Imamo največ umrlih zaradi covid-19 v domovih za starejše na svetu. Odgovornosti ni prevzel še nihče.
Če bi vlada gradila na zaupanju, ustreznem prenosu informacij in razlagi ukrepov, priznala težavnost odločanja, storjene napake popravila in nepotrebne ukrepe nemudoma ukinila, bi lahko pridobila simpatije in sodelovanje. Tako pa tega ni naredila, ampak je bila vedno bolj agresivna do državljanov, poleg tega je izvajala pritiske na medije in aktivnosti rušenja pravne države.
V domovih je bilo pogosto slišati, da so okužbo v dom prinesli zaposleni brez simptomov, kar je bil izgovor za rigorozno prepoved obiskov. Spet ena od razlag, ki nima znanstvenih dokazov, oziroma je verjetnost asimptomatskega prenosa le 0,7-odstotna, kar pokaže meta analiza 54 raziskav objavljenih v reviji JAMA, avtorjev Madewell in sodelavci, objavljeno decembra 2020. Zato množično testiranje zdravih brez izdajanja karantenskih odločb, zapiranje šol na zalogo, maske na prostem, policijska ura, zapiranje v meje občine, prepoved gibanja na prostem in podobno nimajo nobenih učinkov na potek epidemije, imajo pa učinek na psihično, fizično, socialno in ekonomsko stanje posameznika.
Preberite še:
Vladna "zahvala" medicinskim sestram in darilo zasebnikom
Ključ: sledenje stikom in karantene
Ta vlada bi morala narediti le to, da bi vzpostavila kadrovske in materialne pogoje za sledenje okuženih, imela je dovolj časa celo poletje. Tako bi se epidemiološka stroka ustrezno organizirala in usposobila strokovnjake in študente medicine in drugih zdravstvenih smeri za sledenje okužb. V Nemčiji so med prvim in drugim valom množično usposobili visokošolske kadre zdravstvenih in drugih sorodnih smeri, kar je omogočilo sledenje okuženim.
Pri nas smo le slišali, kako malo epidemiologov imamo. Vendar za standardizirano sledenje ne potrebujemo epidemiologov, ampak sistematični pristop in nadzor epidemiologov nad delom ustrezno izobraženih izvajalcev sledenja po vnaprej pripravljenih standardnih protokolih sledenja okuženih. Ključnega pomena je namreč ravno sledenje in karantena vseh, ki so bili v stiku z okuženimi, zapora področja, kjer je prišlo do izbruha, dokler ta ni obvladan. Torej zapora posameznih podjetij, šol, domov, organizacij in poenostavitev izdajanja odločb. Sistemsko je bilo potrebno uvesti ukrepe za zaprte prostore, kot so redno zračenje, prečiščevanje zraka v izogib kapljičnemu in aerosolnemu prenosu. Ne bi smeli dovoliti, da so delodajalci izjeme, ki si ukrepe razlagajo po svoje, da bi dosegli ali celo presegli poslovne cilje na račun zdravja državljanov.
Ukrep, ki je nujen in ključen za spoprijemanje z epidemijo, je uvedba sledenja stikom in izdaja karantenskih odločb. Tako tudi svetujejo raziskovalci IBMI. Takoj je potrebno ukiniti ukrepe, ki k obvladovanju epidemije ne prinesejo ničesar, ker so represivni, neutemeljeni in podcenjujoči do državljanov. Vladno komuniciranje naj nadomesti empatično in ne pokroviteljsko informiranje in učenje, z uporabo posvetov in strokovnih razprav o ključnih preventivnih in zaščitnih ukrepih, ki jih državljani izvajamo doma, na delovnem mestu in dejavnostih izven doma.
Aktualna vlada je izgubila vso socialno moč, da bi lahko državljane pritegnila k sodelovanju in popravila vse komunikacijske zdrse ter večkrat izkazan represiven odnos do državljanov. Preveč je bilo podcenjevanja, obtoževanja, nedostojnosti glede uma državljanov, zato je edino kar lahko naredi in izkaže vsaj malo družbene odgovornosti do vseh umrlih in drugače prizadetih, da odstopi in prepusti državljanom, da izberejo politike, ki bodo v službi razvoja Slovenije. Predsednik države, na vrsti ste vi, manj se ukvarjajte z vašo všečnostjo in več z zdravjem državljanov.
Razočaranje pa ni le vlada. Razočaranje je tudi opozicija, ki bi z instrumentom interpelacij lahko pomembno prispevala k razjasnitvi neučinkovitih ukrepov in državljanom vlila upanje, da razmišljajo pravilno in da se jih zlorablja za politične cilje.
O avtorici:
Dr. Brigita Skela Savič je predstojnica katedre za zdravstvene vede in redna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin na Jesenicah, sodeluje tudi v doktorskem študiju javnega zdravja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. V pedagoški in raziskovalni naziv je izvoljena na Univerzi na Primorskem.
Mnenje avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
