Za Tineta Novaka še slab mesec dni nazaj verjetno niso slišali niti največji poznavalci slovenske politike. Gre za zdaj že nekdanjega poslanca Gibanja Svoboda, ki je pred desetimi dnevi odšel k Anžetu Logarju. S tem je Novak postal prestopnik. Tako namreč v Sloveniji radi imenujemo poslance, ki so svojih pet minut slave v politični karieri doživeli z izstopom iz matične stranke ali begom v drug politični tabor.
Smetišče domače politične zgodovine je polno imen, kot so Zvonko Lah, Franc Laj, Lidija Ivanuša ali Ivan Vogrin. Kaj počnejo danes, ne ve nihče. Tudi o njihovem delu v politiki ne vemo ničesar. Le to, da so nekoč nekje nekam prestopili. Ne prej ne pozneje jih ni bilo v medijih.
Eni so odšli, ker se v stranki "niso več najbolje počutili". Drugi so se z nekom sprli. Tretji so šli v politiko le zato, da zase ali za koga drugega spravijo skozi kakšen zakon. Ko jim to ni uspelo, so razočarano odšli. Četrta kategorija so nekdanji poslanci DeSUS, ki so se osamosvojili od lastne stranke zato, da so omogočili glasove koaliciji Janeza Janše, sebi pa občasne drobne koristi. Recimo v obliki legalizacije kakšne črne gradnje.
Tu je še peta kategorija, recimo jim politični pragmatiki, ki se politični konkurenci tik pred volitvami dobesedno prodajo za stolček. Poglejmo torej, kako je to storil Tine Novak.
Preberite še:
Naši domoljubi se bratijo s tistimi, ki sanjajo o avstrijski Štajerski do Save
Kandidiral v okraju, kjer zmagujejo novi obrazi
Tine Novak, do spomladi 2022 podjetniški svetovalec v Razvojnem centru Murska Sobota, je imel ob vstopu v politiko načrt, ki mu ni mogel spodleteti. Pred volitvami se je pridružil Robertu Golobu, takrat novemu "novemu obrazu" slovenske politike. Temu je na valovih jeze nad tedanjo Janševo vlado v parlament uspelo spraviti rekordno število popolnih političnih anonimnežev.
Pri tem je imel Novak srečo, da je kandidiral v okraju, kjer praviloma prepričljivo zmagujejo nove stranke leve sredine. Leta 2022 je Gibanje Svoboda v okraju Murska Sobota 2 osvojilo 32 odstotkov glasov, skoraj toliko kot Stranka Mira Cerarja leta 2014. Tri leta prej je v istem okraju slavila Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića. Zgolj leta 2008 je tam slavil SD, leta 2018 pa tesno SDS, a je v parlament prišel Dejan Židan (SD).
Povedano drugače: aprila 2022 bi pod Golobovo zastavo v tem okraju verjetno zmagala tudi kartonasta škatla.
Novaku se je tako uspelo prebiti v parlament, kjer se očitno ni pretirano naprezal. Po podatkih aplikacije Parlameter je v slabih treh letih mandata vložil 17 poslanskih vprašanj in pobud. V povprečju torej eno na dva meseca. Za primerjavo: povprečje števila vprašanj in pobud na poslanca v tej sestavi državnega zbora znaša 52. To je trikrat več od števila, ki ga je uspel zbrati Novak.
Preberite še:
Viktor Orban riše zemljevide velike Madžarske, Slovenija pa je tiho
Hvala za vaše glasove, zdaj grem k Logarju
Če bi želel po tem kriteriju z istim tempom dela kot do zdaj doseči rekorderko Jelko Godec iz SDS, bi moral Novak v parlamentu sedeti tam nekje do začetka 22. stoletja. In verjetno izpustiti kakšno službeno pot v ZDA.
Lani je tako do parlamentarnih počitnic uspel zastaviti vsega skupaj tri poslanska vprašanja. Novembra lani se je po podatkih Parlametra naenkrat prebudil in v zvezi s Pomurjem zastavil kar tri. To je bilo približno v istem času, ko je po lastnih besedah v "neformalnih debatah" ugotovil, da z Logarjem "govorita isti jezik, kar se tiče makroekonomije, razbremenitve dela in podjetij".
Govorimo seveda o istem Logarju, članu nekdanje Janševe vlade, ki jo je leta 2022 z oblasti odpihnil val nasprotovanja, na katerem je do poslanske plače prišel tudi Novak. Torej isti Novak, ki nam zdaj razlaga, da je v Logarjevi stranki "našel skupnost ljudi, ki razumejo, da mora razvoj Slovenije temeljiti na močnih in povezanih regijah".
"Prekmurje potrebuje konkretne rešitve," nas danes prepričuje Novak. In to izpod peruti nekdanjevega Janševega zunanjega ministra, ki se nikoli ni oglasil zaradi Orbanovih zemljevidov Velike Madžarske - s tem istim Prekmurjem - v vladnih in strankarskih pisarnah v Budimpešti.
Kako ostati v Ljubljani s poslansko plačo
Ni težko ugibati, kaj se je v resnici zgodilo. Nekje po vrnitvi s poletnih počitnic je Novak začel seštevati ena in ena. Ko je gledal javnomnenjske ankete, mu je postalo jasno, da bo poslancev Gibanja Svoboda v naslednjem mandatu precej manj kot danes. Začel je vlagati poslanska vprašanja, urejati še zadnje usluge v dresu Svobode in kalkulirati, kako lahko še štiri leta ostane v Ljubljani na poslanski plači.
Ker je v SDS, NSi in SD gneča, v Mojci Šetinc Pašek pa očitno ni prepoznal političnega potenciala, je hitro ugotovil, da je v tej sestavi parlamenta njegova edina možna opcija Logar. Ta je namreč po košarici Dejana Kaloha iskal novega prebežnika za ustanovitev poslanske skupine. Novak je zato vedel, da njegove politične delnice nikoli več ne bodo kotirale tako visoko. Prestop je moral izpeljati hitro, če ga je želel maksimalno unovčiti. Beri: sam si izbrati okraj za prihodnjo kandidaturo.
Vse to je seveda popolnoma legitimno. Prestopi so neizbežen del političnega boja, poslanci imajo do njih vso pravico. Da se z Novakovim prestopom v Logarjeve vrste ukvarja Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), je pač še ena od absurdnosti.
Toda v tej zgodbi sta najbolj moteča sprenevedanje in zavajanje. Prav mučno je namreč gledati te politične anonimuse, kako se v svojem trenutku slave pred novinarskimi mikrofoni trudijo z navajanjem "vsebinskih" in "programskih" argumentov za odločitev, ki v resnici temelji le na želji še naprej prejemati poslansko plačo.
Vsi bi imeli raje, če bi Novak 5.329 ljudem, ki so ga na volitvah leta 2022 obkrožili na valu nasprotovanja Janševi vladi, odkrito priznal, da jih je zgolj izkoristil. Najprej zase. Nato še za pomoč političnemu projektu, ki je ključen za Janševo vrnitev na oblast.
