Tik pred božičnimi prazniki se je Istvan Balogh, stalni predstavnik Madžarske pri zvezi Nato, svojim kolegom v Bruslju odločili podariti nenavadno darilo. Šlo je za nacionalni atlas z zemljevidi velike Madžarske, ki je obsegala tudi območja današnje Avstrije, Slovaške, Romunije, Hrvaške, Srbije, Ukrajine in – Slovenije.
Takoj je sledila serija obsodb. Najostrejše so prišle s Hrvaške, ki je v atlasu ostala brez Zagreba in Slavonije, pozneje tudi iz Romunije. Toda v Sloveniji, ki je "izgubila" Prekmurje, je bilo drugače. Velika večine slovenske politike, od predsednice republike Nataše Pirc Musar do predsednikov parlamentarnih strank, je presenetljivo ostala tiho. Tudi ministrstvo za zunanje zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon, se je odzvalo precej medlo.
Zdelo se je, kot da želi slovenska politika pred prihajajočimi prazniki afero z atlasom velike Madžarske zreducirati na osamljeni incident nepomembnega diplomata iz sosednje države. Toda pri tej oceni se ne bi mogla bolj zmotiti. Režim Viktorja Orbana namreč dobro ve, kaj počne. In predvsem, zakaj mora to početi prav zdaj.
Preberite še:
Zato bi se morali bati Orbana in njegovih pomagačev
Sto let sanj o veliki Madžarski
Za razlago o tem, kaj sploh je velika Madžarska, se velja vrniti dobrih sto let nazaj. Ko je Avstro-Ogrska leta 1918 izgubila prvo svetovno vojno, je razpadla na več nacionalnih držav. Ena od teh je bila Madžarska, ki je nove meje dobila dve leti pozneje s sporazumom iz Trianona. Z njim je izgubila tudi ozemlja, na katerih je živelo več kot tri milijone Madžarov: del Slovaške, ukrajinsko Zakarpatje, romunska Transilvanija, srbska Vojvodina, hrvaška Baranja in tudi slovensko Prekmurje.
Sporazum iz Trianona je že takrat postala največja madžarska nacionalna travma, o kateri se v komunizmu ni smelo govoriti. Po padcu železne zavese so jo obudili radikalni nacionalisti, nato pa jo je posvojil Orban, ki je v Madžarih, živečih v drugih državah, videl pomemben del volilne baze. Od leta 2011, ko se je vrnil na oblast, lahko ti zaprosijo za dvojno državljanstvo.
Od takrat naprej Orban z različnimi izjavami in gestami ves čas preizkuša diplomatsko potrpljenje sosednjih držav – tudi Slovenije.
Leta 2017 je nekdanjega madžarskega diktatorja Miklosa Horthyja, ki mu je Adolf Hitler med drugo svetovno vojno dovolil ponovno pripojitev nekaterih etnično madžarskih območij, v Prekmurju pa je vodil brutalno okupacijsko politiko, označil za narodnega junaka. Junija 2019 je Orbanov urad za mednarodno komunikacijo ob prazniku narodne povezanosti na omrežju Twitter objavil zemljevid velike Madžarske, ki zajema tudi Prekmurje. "Odvzeti sta nam bili dve tretjini države," se je glasil zapis.
Preberite še:
Od kod milijoni za medije SDS in "Operacijo Makedonija"
Včasih so bili odzivi iz Slovenije ostri, zdaj niso
Istega leta je Orban na družbenih omrežjih objavil fotografijo sestanka vodstva stranke Fidesz pod zemljevidom velike Madžarske s Prekmurjem. Februarja 2020 je Orban v govoru sporazum iz Trianona označil za "smrtno kazen", namenjeno Madžarom. Maja 2020 je na Facebooku objavil fotografijo globusa iz časov Avstro-Ogrske, ob tem pa maturantom zaželel vso srečo pri pisanju zgodovine.
V istem času so v Budimpešti odprli sto metrov dolg spomenik z zemljevidom velike Madžarske, na katerem so imena 12 tisoč mest in vasi nekdanjega madžarskega kraljevstva. Leta 2022 je Orban na nogometni tekmi nosil šal s podobo velike Madžarske. Isti zemljevid je bilo junija 2023 mogoče videti na sejmu v Budimpešti med govorom madžarskega zunanjega ministra Petra Szijjarta.
Toda razlika je vsaj v Sloveniji očitna. Še pet let nazaj so takšne in podobne provokacije pri nas sprožale ostre odzive. Oglašali so se tedanji predsednik republike, premier, zunanje ministrstvo in praktično vse parlamentarne stranke. Seveda z izjemo SDS, ki je bila z Orbanovim krogom že takrat politično in kapitalsko prepletena, med letoma 2020 in 2022 pa je vrata Slovenije na stežaj odprla madžarskim interesom. Pa naj je šlo za energetiko, hotele, drugi tir ...
Sedanja medlost ali celo molk sta nepojemljiva pred obdobjem, ko se bo v Evropi spet na veliko govorilo o premikanju meja.
Preberite še:
Slovenija je liberalni otok Srednje Evrope, regije populistov, avtoritarcev in desnice
Orbanovo novo okno priložnosti
Danes smo namreč že pozabili, da je Madžarska ta prag leta 2022 skorajda že prešla. Orbanov obrambni minister je namreč le dva dni pred začetkom ruske invazije na Ukrajino napovedal, da bi lahko njegova država v tem primeru poslala svojo vojsko na območja, kjer živi madžarska manjšina. Načrtovana "humanitarna intervencija" je padla v vodo le zato, ker ruski "blitzkrieg" na Kijev ni uspel.
Toda zdaj se za Orbana odpira novo okno priložnosti. Meje v Evropi se spet premikajo. Premirje v ukrajinski vojni bo zelo verjetno vključevalo trajno okupacijo vzhodnega dela Ukrajine, ki ga Putin že od leta 2022 šteje za del Ruske federacije. V ZDA oblast prevzema Donald Trump, ki želi Dansko prisiliti v prodajo Grenlandije. Med Trumpovim prvim mandatom so tekla pogajanja o priključitvi severa Kosova Srbiji. To bi verjetno še okrepilo želje Milorada Dodika po odcepitvi njegove srbske entitete od Bosne in Hercegovine.
Stična točka vseh teh procesov je prav Viktor Orban, Putinov, Trumpov in Dodikov prijatelj, s katerim se v Bruslju, Berlinu in Parizu zdaj nimajo več časa ukvarjati. Po obdobju, v katerem je Budimpešta namenila na stotine milijone evrov za širjenje gospodarskega, kulturnega in mehkega vpliva na območjih, ki jih zajema velika Madžarska, gre pričakovati najmanj stopnjevanje Orbanove retorike. Tudi zato, ker bo imel na naslednjih parlamentarnih volitvah prvič resnega nasprotnika v opozicijskem voditelju Petru Magyarju.
Počasi prihajamo do točke, ko Orbanov režim – to moramo zapisati – na več ravneh postaja tudi varnostna grožnja naši državi. V tem delu Evrope pač najbolje vemo, da se vse vedno najprej začne z zemljevidi.
