"Predstavljajte si naslednji prizor iz znanstvenofantastičnega romana. Pridete v neko mesto, kjer vsak kupuje in prodaja različne predmete, oblačila, čevlje, knjige, glasbene pesmi, video igre in filme. Na prvi pogled vse deluje normalno. Nato opazite nekaj čudnega – da so vse trgovine, praktično vsaka zgradba, v lasti fanta po imenu Jeff. Še več, vsak od nas v različnih ulicah vidi različne trgovine, saj vse v tem mestu usmerja algoritem, ki ga upravlja Jeff."
O Janisu Varufakisu, tistemu nekdanjemu grškemu finančnemu ministru, ki se je po prevzemu oblasti resno nagibal k izstopu države iz evra, si lahko mislite, kar hočete. Za evropske levičarje je ikona boja proti diktaturi finančnih trgov. V Grčiji ga imajo nekateri za enega od varuha vrednot stranke Siriza, ki jo po novem vodi nekdanji uslužbenec investicijske banke Goldman Sachs.
Za druge je Varufakis zgolj preračunljivi intelektualec iz levih salonov, ki je za nekaj mesecev pokukal v politiko zgolj zato, da bi lahko bolje prodajal svoje knjige in nastope. Za tretje, recimo nekdanjega Cerarjevega ministra za finance Dušana Mramorja, ki je leta 2015 zagovarjal strogo fiskalno obravnavo prezadolžene Grčije, je še vse kaj hujšega.
Toda zagotovo drži, da je Varufakis inteligenten mož, ki ga je zanimivo brati. Letos je tako izšla njegova nova knjiga s pomenljivim naslovom Tehnofevdalizem. V njej trdi, da je kapitalizem mrtev, zdaj pa za njim prihaja nekaj precej hujšega – diktatura tehnoloških velikanov ("Big Tech" v angl.).
Nikoli večje razlike med bogatimi in revnimi
Varufakis je le eden od številnih avtorjev, ki v zadnjih mesecih ugotavljajo, da je sveta, kot smo ga poznali do zdaj, nepovratno konec. In to na vseh ravneh.
Na geostrateški smo po dveh desetletjih in pol, v katerih so imele ZDA vlogo nekakšnega svetovnega policista, že globoko v novi hladni vojni, kjer Američanom na drugi strani stoji Kitajska. Priča smo trgovinskim vojnam, količenju interesnih območij na več celinah, spopadom za prevlado na področju tehnologij, vojaškim vajam okrog Tajvana in drugim oblikam kazanja moči. Afrika je spet celina državnih udarov, čipi pa nova nafta.
Globalni finančni kapitalizem iz obdobja 1990-2020 je v zatonu. Izgubil se je nekje med naraščajočimi razlikami med bogatimi in revnimi, nalivanjem trilijonov evrov v nacionalna gospodarstva, vrnitvijo močne države, carinami in subvencijami. Nekoč nezadržen proces globalizacije se je ustavil. Še pred tem je selitev industrije v imenu cenejših stroškov dela uničila celotne regije razvitih držav, skupaj z ekscesno ekonomsko neenakostjo pa tam načela zaupanje v demokracijo in institute države. Najboljša primera za to sta ZDA in Velika Britanija.
Digitalno ekonomijo vodijo preprodajalci podatkov
Kaj prihaja za dosedanjim globalnim kapitalističnim redom, je daleč od pravične družbe, o kateri so v 20. stoletju sanjali utopisti. Demokracije so na udaru. EU se je že zdavnaj navadila sobivati z Viktorjem Orbanom, po začetku ruske agresije pa še bolj s kleronazadnjaško oblastjo na Poljskem. Od znotraj demokracije uničujejo avtoritarni voditelji, jeza nad politično-ekonomskimi volitvami in še nikoli bolj učinkovita orodja za širjenje dezinformacij.
Pri teh Varufakis ugotavlja naslednje: če so bili gibalo kapitalizma vedno trgi in dobiček, so zdaj najpomembnejše tehnološke platforme in rente. "Big Tech" ne ustvarja ničesar, le preprodaja osebne podatke, pobira in zase trži tuje vsebine. Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tolikšna količina najbolj občutljivih podatkov v rokah tako malega števila ljudi.
Jeff iz Varufakisove pripovedi z začetka te kolumne je seveda Jeff Bezos, šef globalnega konglomerata Amazon, ki je sam težak 160 milijard dolarjev, medtem ko njegovi zaposleni podpisujejo peticije za uvedbo polurnih odmorov med delovnim časom.
Preberite še:
Umetna inteligenca je jedrsko orožje za populiste #kolumna
Kako živeti v svetu, ki se tako hitro spreminja
Medtem ko živimo v digitalni ekonomiji, v kateri vladajo in najbolj služijo posredniki, lahko jim rečemo tudi pirati, imamo prvič v 21. stoletju po zaslugi Vladimirja Putina na tleh Evrope vojno, ki se bo – kot kaže zdaj - v najboljšem primeru spremenila v zamrznjeni konflikt. Energetska kriza, inflacija in sankcije puščajo kri tako evropskim državam kot Moskvi. Nemčija kašlja, je na poti v recesijo, zato se njen prehlad širi po vsej celini.
Pred tem nam je epidemija pokazala, da lahko z neomejenim tiskanjem denarja živimo, ne da delamo. Močno je povečala neenakost med ljudmi, na milijonih pa pustila psihološke travme. Za nameček je globalno segrevanje v Evropo dokončno prineslo tropska neurja in druge naravne katastrofe. Ladje so polne ljudi iz Afrike in Azije, ki jih širjenje puščave, lokalne vojne in slabe življenjske razmere silijo v beg v Evropo.
Bistvo je naslednje: vse to, kar se je zgodilo zgolj od leta 2020 do danes, je Evropejcem zelo težko sproti "prežvečiti" in racionalizirati. Sveta verjetno še nikoli za časa naših življenj ni bilo težje razumeti, osmisliti ali celo zajeti v številke.
To smo v Sloveniji najbolj plastično videli ob kolobociji na državnem statističnem uradu, ki se je pri oceni gospodarske rasti zmotil za neverjetni dve milijardi evrov BDP. Podjetniki, ki so nekoč zaposlenim žugali z odpovedjo, saj da pred vrati stoji vsaj deset kandidatov za njihovo delovno mesto, zdaj ugotavljajo, da je zmanjkalo ljudi za delo. Le vprašanje časa je, kdaj bo pomanjkanje učiteljev v šolah postalo kronično. Po Evropi se lomijo javni zdravstveni sistemi, pri čemer je slovenski še pod udarom privatizacijskih lobijev.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico #kolumna
Kdo bo grešni kozel za vse
Po Evropi se zato širi strah. Strah pred prihodnostjo. Strah pred visokimi cenami, ki najedajo družinske proračune. Strah pred umetno inteligenco, ki bo očitno že hitro pometla s serijo "pisarniških" poklicev. Strah pred starajočo se družbo, ki ne bo zmogla dostojno poskrbeti za starejše. Strah pred vojno. Strah pred vsem novim in tujim.
Gre za teren, kjer sta se skrajna in populistična desnica že skozi zgodovino počutila domače. Junija 2024 bodo volitve v evropski parlament, ki se mu obeta nova ofenziva populističnih in skrajno desnih sil, novembra 2024 pa ameriške predsedniške volitve, na katerih za favorita velja Donald Trump.
Pred nami so torej meseci, ko bomo priča intenzivnemu in manipulativnem podpihovanju vseh mogočih strahov. Že zdaj je jasno, da bodo grešni kozel za vse migranti, z igranjem na najbolj nizkotne strune pa bosta skrajna in populistična desnica skušali v kali zatreti vsako racionalno razpravo o razmerah v domovih, azilnih politikah in integraciji. Takoj za njimi bodo v vrsti vsi ljudje, ki z načinom življenja ne sodijo v ozko tradicionalistično šablono. Vse to smo v zgodovini že večkrat videli.
Tehnofevdalci, o katerih govori Varufakis, so tako le en vidik celotne zgodbe. A ne gre dvomiti, da bodo prav njihove platforme najmočnejše orožje tistih, ki si bolj kot krasni želijo mračni novi svet.
