Kdaj pride SDS na oblast? Ko se leva sredina začne streljati v lastna kolena.

Kdor ima na slovenski politični levi sredini vsaj malo zgodovinskega spomina, dobro ve, kako SDS običajno uspe priti na oblast. S tem, ko se začnejo na tem polu v imenu idealov streljati v lastna kolena.

Spomladi 2011, ko je vlada Boruta Pahorja razpadala pri živem telesu, ji je zadnji žebelj v krsto zabila levo-desna koalicija. Ne tista, ki je gradila TEŠ6, ampak med sindikati in SDS, ki je zrušila pokojninsko reformo. Epilog: Pahorjeva vlada se je sesula, po predčasnih volitvah pa je oblast prevzela SDS. 

Dobrih osem let pozneje, jeseni 2019, se je manjšinska vlada Marjana Šarca začela lomiti, ko je Levica zaradi neuspele ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja razdrla sporazum o sodelovanju, ki je tej vladi omogočal šibko parlamentarno večino. Epilog: notranji razkoli so kmalu zatem pripeljali do Šarčevega odstopa, SMC in DeSUS pa sta Janši tlakovali pot do nove vlade. Ostalo je zgodovina, bi rekli Američani.

Smo po včerajšnjem dogajanju v parlamentu, ki nam očitno ne bo prineslo le enega, ampak kar dva orožarska referenduma, spet na točki, ko se sesuva še ena levosredinska koalicija? Zaenkrat verjetno še ne. Toda kljub temu je mogoče opaziti več podobnosti z dogajanji v preteklosti. Te vedno znova kažejo, da se leva sredina nikoli ne uči na lastnih napakah.

Preberite še:
Kaj se je slovenska desnica naučila od Donalda Trumpa

Vprašanje, kot bi ga pisali na Trstenjakovi

Prvič, vse tri zgodbe - pokojninska 2011, zdravstvena 2019 in orožarska 2025 - v politični eter niso bile lansirane z desnega pola, ampak z leve sredine. Desnica jih je le izkoristila za napad.

Drugič, druži jih naivna, v večji meri celo lažna načelnost, pri kateri ni minimalnega prostora za kompromise. Leta 2011 so nasprotniki pokojninske reforme ob njeni uveljavitvi napovedovali malodane konec sveta. Ko je prišel na oblast Janša, je bila v praktično enaki obliki brez večjih težav sprejeta.

Leta 2019 je bila za Levico "zadnja domina", zaradi katere je porušila most do Šarca, odločitev parlamentarnega odbora za zdravstvo. Ta je po vloženih dopolnilih koalicije prekinil obravnavo predloga o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Nič ostalega ni bilo pomembno: ne dejstvo, da je Šarčevi vladi ob velikanskem nasprotovanju delodajalcev uspelo zvišati minimalno plačo, ne informacije, da je v istem času Zdravko Počivalšek že segel v roke SDS. 

Včeraj je 46 poslancev glasovalo za referendumsko vprašanje, ki ga je ob natančnejšem branju mogoče označiti za sprenevedanje. Razumemo ga lahko tudi takole: četudi bi bil predlog za povečanje obrambnih izdatkov na 2,1 milijarde evrov na referendumu zavrnjen, bi lahko ista vlada predlagala povečanje na tri, štiri ali celo pet milijard evrov. 

Skrb za demokratičnost odločanja o resnih vprašanjih v državi ni le legitimna, ampak nujna. A lepšega vprašanja si na Trstenjakovi ne bi mogli želeti. 

Preberite še:
Žan Mahnič že brusi nože in pripravlja sezname za odstrel

"Če pade reforma, naj pade vlada"

Tretjič, četudi in ko se ta ozka politična računica sfiži, predlagateljev ne zanimajo druge, veliko širše posledice. 

"Če pade reforma, naj pade vlada," so leta 2011 govorili Dušan Semolič in somišljeniki. In  res: uspelo jim je zrušiti edino vlado, ki jo je v zgodovini Slovenije vodila njihova matična SD. Za pokojnine je šlo. Mar res? Janševa vlada, ki jo je nasledila, je nato uvedla še zloglasni Zujf, ki je v prihodnjih dveh letih zamrznil usklajevanje pokojnin z rastjo plač in ceno življenjskih potrebščin.

Leta 2019 Levice ni zanimalo, če pride na oblast Janša. Njeni vodilni so celo ocenjevali, da bo stranka pod njegovo oblastjo celo lažje našla domnevno izgubljeno identiteto.

Leta 2025 dveh strank v vladi - in še nekaj poslancev Gibanja Svoboda - ne zanima, kje imamo glavni problem. Živimo v svetu, kjer so spet v veljavi zakoni moči. Kako lahko majhna država v takšnem okolju najde zanjo pameten in hkrati diplomatsko sprejemljiv kompromis med finančno razumno, a nujno krepitvijo vrsto let podhranjene Slovenske vojske, in megalomanskimi trgovskimi zahtevami šerifa iz Bele hiše, ki vse bolj spominja na Nerona?

Naša ključna dilema je, kako se skupaj z ostalimi evropskimi državami kar najbolj brez prask prebiti skozi mučno ero Donalda Trumpa in hkrati ostati del najmočnejšega vojaškega zavezništva na svetu. Namesto tega razmisleka smo zakorakali v poceni notranjepolitično kupčkanje.

Preberite še:
Stranka SDS je zlorabila volilne imenike za agitiranje. Zakaj to nikogar ne moti?

"Pranje" pred lastnimi volivci, ki je ušlo nadzoru

To je vsaj na začetku še dajalo videz kontroliranosti. Vse kaže, da je imel Robert Golob z Levico verjetno dogovor, da se bo ta pred svojimi volivci "oprala" z zahtevo za sklic referenduma. Ta bi padla in karavana bi šla dalje. Na takšen dogovor sluti njegovo včerajšnje sporočilo, v katerem je med krivci za nesmiselni referendum iz koalicije naštel le SD, ne pa tudi Levice.

Toda nepričakovano so na ta vlak skočili tudi v SD, torej v stranki, ki je v preteklosti dala tri obrambne ministre. Očitno so ocenili, da tudi oni potrebujejo "pranje" - sploh po več dni trajajočem zapletanju pri odgovorih na vprašanje, kaj so njihovi člani vlade počeli na zdaj že famozni seji pred vrhom Nata in zakaj tam niso ne prebrali ne opazili gradiv. 

In tu pridemo do četrte podobnosti z dogodki iz 2011 in 2019. Tudi tokrat je priložnost za brezplačno predvolilno kampanjo spretno zavohal in izkoristil Janša, ki je svoje karte skrival do zadnjega. Kot vedno v takšnih primerih. Kar naenkrat se je pred nami v parlamentu zrisala velika koalicija SDS-NSi-SD-Levica, ki je Golobu zadala verjetno največjo klofuto od začetka mandata.

Takšne ad hoc koalicije so za levosredinske vlade ponavadi znak za alarm. Vedno, ko je Janši v političnem kaosu pri kateri od pomembnih tem uspelo priti čez blok, bodisi 2011 v koaliciji z levimi sindikati bodisi 2019 pri bratenju s Počivalškom, mu je nekaj mesecev pozneje uspelo tudi sestaviti vlado.

Preberite še:
Zbogom, DeSUS. Zakaj je propadla stranka, ki je četrt stoletja držala za vrat šefe vlad

Golob je slepe naboje v ruski ruleti zamenjal s pravimi

A tokrat je bil Golob - za razliko od Pahorja 2011 in Šarca 2019 - na to očitno pripravljen. V tej igri politične ruske rulete je slepe naboje v pištoli zamenjal s pravimi. Kar naenkrat se ne pogovarjamo več o odstotkih BDP za obrambo, ampak o možnosti, da Slovenija celo izstopi iz Nata, in ali je to sploh izvedljivo brez dvotretjinske večine poslancev v državnem zboru.

Takšne igre so seveda vedno tvegane. O tem ve največ povedati nekdanji britanski premier David Cameron, ki je s svojeglavimi političnimi kalkulacijami, s katerimi je želel zadovoljiti populiste iz svoje okolice, zakuhal "brexit". Na mestu je tudi vprašanje, ali je varnost sploh predvolilna tema, na kateri lahko leva sredina premaguje desnico. In še: Slovenija bo v primeru referenduma o Natu zagotovo postala ena glavnih tarč ruskih in kitajskih vplivov. 

Toda: če je Golob želel z enim udarcem desnico postaviti v zelo nelagoden položaj, še posebej pred "njihovimi" Američani (ti so verjetno razlog, da je proti referendumu glasoval Anže Logar), razkriti, do kolikšne mere v SD res blefirajo, in se hkrati kot "pravi" demokrat postaviti v sredino tega političnega cirkusa, mu je nenavadni manever s šok terapijo uspel.

Domnevati gre, da je Golob s tem verjetno v precejšnje nelagodje spravil tudi Vladimirja Prebiliča. Ta se je kot obramboslovec najbolj veselil razprave o oboroževanju in odstotkih, težko pa je pričakovati, da bo podprl izstop iz Nata. Absurdno je, da je Golob deloma zaprl prostor Prebiliču, ki mu ga je povsem odprla SD. Torej tista stranka, ki je Prebiliču kot prva na polu zažugala, da "ga do premierskega položaja ne čaka avtocesta".

A preteklost nas uči: samouničevalnega nagona leve sredine nikoli ne smemo podcenjevati.