Zbogom, DeSUS. Zakaj je propadla stranka, ki je četrt stoletja držala za vrat šefe vlad.

Pokopališče slovenske politične zgodovine je od sobote bogatejše za nov nagrobnik. Na njem z velikimi črkami piše DeSUS.

To je seveda kratica za Demokratično stranko upokojencev Slovenije, ki je minuli vikend tudi uradno prenehala obstajati. Skupaj z Dobro državo, ki je pred desetletjem nastala po odhodu poslanca Bojana Dobovška iz tedaj vladajoče SMC, se je združila v novo stranko. Vodil jo bo Vlado Dimovski, nekoč davno minister za delo iz vrst SD v vladi Antona Ropa, pod Borutom Pahorjem pa je kratek čas vodil strateški svet za energetiko. Imel je smolo, da je bilo to v času, ko je šaleški lobi utiral pot projektu TEŠ6. 

V resnici je DeSUS z domačega političnega prizorišča izginil že po parlamentarnih volitvah pred tremi leti. Od znotraj so ga uničile razprtije in peripetije v obdobju tretje Janševe vlade. Stranka si je smrtno obsodbo začela pisati konec leta 2019 z imenovanjem Aleksandre Pivec, ki je DeSUS kmalu zatem popeljala v vlado Janeza Janše. Tam se je, milo rečeno, izgubila. 

Preberite še:
Kdo vam laže: ko Rupar in SDS govorita o pokojninah, se primite za denarnico

Po Aleksandri Pivec je šlo vse samo še navzdol

Na kratko: njenega ministra za zdravje in podpredsednika Tomaža Gantarja je do roba prepada med epidemijo potiskal kar Janša. Pivec so z ministrstva za kmetijstvo odnesle afere in aferice, njen naslednik Jože Podgoršek pa je ob prvi priložnosti prebegnil v NSi. Sledila je vrnitev dolgoletnega predsednika Karla Erjavca, ki se je stranko odločil odpeljati iz Janševe vlade v zameno za položaj mandatarja. 

Temu so se uprli poslanci, ki jih je SDS na različne načine – recimo temu – privezala nase v zameno za zagotavljanje podpore Janševi manjšinski vladi. V tem kaosu je stranka začela razpadati. Na volitve, kjer je dobila le 0,66 odstotka glasov, jo je popeljal Ljubo Jasnič. V "stečaju" DeSUS se je vnel še boj za njegovo premoženje, predvsem za nepremičnino v središču Ljubljane. 

Toda to ne spremeni dejstva, da je bil DeSUS politični fenomen, unikaten tudi v evropskem merilu. Šlo je za prvo "one-issue" stranko, ki je nagovarjala le eno kategorijo prebivalstva. Na prste ene roke je mogoče prešteti države, kjer so upokojenske stranke prišle v parlament, praktično nobene pa ni bilo v vladi. DeSUS je bil član devetih koalicij zapored: od tretje Drnovškove od tretje Janševe. 

Preberite še:
Se je Janša, ko je bil na oblasti, res boril za upokojence? Številke kažejo, da ne.

Teflonski politik, ki je preživel vse afere

V večini teh vlad je bil tudi glavni generator nestabilnosti. Predvsem v obdobju po letu 2005, ko je stranko prevzel Erjavec, je DeSUS našel tržno nišo v teatralnih grožnjah z odhodom iz koalicije, ki jih je njegov predsednik pompozno oznanjal zato, da je izsilil kakšno drobtinico za upokojence. Mnogi od njih bi vam danes rekli, da jim zaradi DeSUS ni kaj dosti bolje. Stranka je bila del koalicij, ki so sprejele Ropovo reformo, zloglasni Zujf in Janševo reformo, praktično enako tisti Pahorjevi, ki jo je isti DeSUS s SDS pomagal rušiti. 

Pretkani Erjavec, ki bi ga lahko po današnjih kriterijih označili za zmernega populista, je na to vedno odgovarjal, češ da bi bilo brez DeSUS stanje še slabše. Stranko, ki je bila v izvoru trdno leva, navsezadnje je nastala z odcepitvijo od SD, se je v njegovem mandatu v smislu politične profiliranosti razvodenela in postala kar najbolj pragmatična, prilagodljiva. 

DeSUS je bil namreč na svojem vrhuncu bolj sindikat kot politična stranka. V njem ste lahko našli ideološko pisano množico upokojenih policistov, razočaranih prebežnikov iz drugih strank, karieristov, lokalnih vplivnežev in terenskih aktivistov z močno bazo, ki ji je praktično avtomatično zagotavljala uvrstitev v parlament. Ta luksuz je Erjavcu omogočil status teflonskega politika, ki je preživel vse patrie, kante, prisluškovalne in druge afere.  

Tudi zato, ker je imel DeSUS močno poslovno krilo z lovkami na obeh polih: desnico je pokrivala vplivna ljubljanska odvetnica, levico pa direktorji, ki so bili poslovno vezani na Rusijo. Zagotovo ni naključje, da se je slovenska zunanja politika proti vzhodu, stran od ZDA, najbolj obračala pod Erjavcem, Slovenijo pa je takrat obiskal Vladimir Putin.

Preberite še:
Je Cigler Kralj, ki je v Bruslju prikimal ostrim rezom v pokojnine, zdaj izgubil spomin?

Upokojence danes lovijo vse stranke

Prav ta DeSUS-ova unikatnost je bila tudi sistemski razlog njegovega propada. Staranje prebivalstva, ki bi moralo iti stranki najbolj na roko, je v tem desetletju spremenilo tudi delovanje strank. 550 tisoč upokojencev že zdavnaj ni več niša, ki bi jo lovil le DeSUS, ampak ključni bazen za volilno zmago. 

Samo v zadnjem desetletju se je upokojilo več kot 100 tisoč volivcev drugih strank. Praktično vse največje stranke, tako na oblasti kot v opoziciji, svoje strategije sistematično prilagajajo upokojencem – ne le zato, ker jih je veliko, ampak ker dokazano hodijo na volišča. 

Medtem ko jim bo Golobova vlada novembra izplačala božičnico, jih SDS s pomočjo satelitskega projekta Rupar poziva na ulice, v njihovem imenu pa vlaga interpelacije proti vladi in zahteve za referendum. Večje stranke imajo seniorske in upokojenske sekcije, manjše prevzemajo retoriko, ki je bila včasih značilna za DeSUS. Pokojninska reforma in dolgotrajna oskrba sta ključni politični vprašanji, vse več se govori o težkem socialnem položaju množice upokojencev. 

A to ne spremeni osnovnega dejstva. Ko bodo zanamci nekoč brali učbenike slovenske politične zgodovine, bodo izvedeli, da smo imeli med tranzicijo v različnih vladah skoraj četrt stoletja stranko upokojencev, ki je držala za vrat praktično vse premierje.