Leva sredina se ukvarja s Pahorjevo Gazo, medtem SDS postavlja mašinerijo za volitve

Včasih je težko verjeti, kako gredo ene stvari v Sloveniji kar tako mimo. Pred dnevi smo izvedeli, da je državna volilna komisija na dan referenduma o izrednih pokojninah za umetniške dosežke prejela več prijav o kršitvah volilnega molka. Nekateri člani volilnih odborov iz vrst SDS so v volilnih imenikih preverjali, kdo se je udeležil glasovanja in kdo ne. 

Tu zgodba dobi nadaljevanje: podatke o tem so člani SDS očitno sporočali centrali stranke. Pristaši SDS, njihovi sorodniki in prijatelji, ki na volišča niso prišli oddat glasu, so začeli prejemati klice in sporočila, naj to nujno storijo. 

Koliko je bilo teh primerov, verjetno nikoli ne bomo izvedeli, saj je šlo za agitiranje znotraj baze ene stranke. A ponovimo še enkrat: člani volilnih komisij, ki morajo delovati politično nevtralno, so v istem času, ko bi morali skrbeti za zakonitost izvedbe glasovanja, sami klicarili ljudi iz volilnih imenikov ali pa podatke o tem, kdo še ni glasoval, sporočali v SDS. In to na referendumu, pri katerem je bila dovolj velika udeležba ključna za veljavnost glasovanja. 

V vsaki resni demokraciji bi bil to škandal prve vrste. Še posebej v državi, kjer prvak največje politične stranke redno govori o "ukradenih volitvah" in redno seje dvome v njihovo zakonitost. Toda z izjemo ene seje državne volilne komisije in treh člankov se ni zgodilo nič. Politično-medijska karavana je šla dalje. 

Kot država in družba smo resne sume, da se osebni podatki iz volilnih imenikov zlorabljajo za delovanje mobilizacijske mašinerije ene stranke, na hitro pometli pod preprogo. Zakaj je to velik problem?

Preberite še:
Janšev mobilizacijski trening za 2026 je uspel: kaj vse je še pokazal referendum

Volilni odbori so domena desnice

V Sloveniji že imamo izkušnjo z razveljavljenim odločanjem. Leta 2018 je ustavno sodišče razveljavilo referendum o zakonu o drugem tiru zaradi napačne porabe javnih sredstev. Četudi je šlo pri dilemi, ali lahko vlada sodeluje v referendumskih kampanjah, za izrazito tehnično vprašanje, je imela zgodba velikanske posledice. Takratni premier Miro Cerar je odstopil, referendum pa je bil ponovljen.  

Absurdno pri tem je, da je agitiranje na podlagi podatkov iz volilnih imenikov popolnoma druga, precej bolj resna zgodba. Ne le, da najeda samo legitimnost referenduma. Z njo smo prvič dobili tudi resnejši vpogled v delovanje mobilizacijske mašinerije, o kateri se 10 ali 20 let zgolj govori. 

Da ima v volilnih odborih glavno besedo SDS, ni nobena skrivnost. To potrjujejo tudi uradni podatki. Med dobrimi 10 tisoč člani, ki so vanje imenovale stranke, jih daleč največ, skoraj 3.600, prihaja iz SDS, sledijo NSi (2.144), Socialni demokrati (2.094) in Gibanje Svoboda (1.776). 

Prevlado v odborih si stranke desnega pola zagotavljajo tudi prek predstavnikov, ki jih vanje imenujejo občine. Največ županov še vedno prihaja iz vrst SDS in SLS, v številnih občinah pa je od podpore njunih svetnikov odvisna tudi usoda neodvisnih županov, ki so kandidirali na svojih listah. 

Preberite še:
Vodič po korupcijskih in drugih aferah SDS

Mahnič članom SDS: Infiltrirajte se v volilne odbore

To predvsem v manjših krajih, kjer vsi poznajo vsakega, odpira ogromno prostora za zlorabe in tehnike nadzora nad volivci, o katerih nikoli ne bomo izvedeli ničesar. 

Zadnji referendum je bil tako zaradi bojkota dveh od treh vladnih strank tudi dober lakmusov papir za preverjanje zvestobe SDS. Zdaj vemo: na nekaterih voliščih so ljudje, zadolženi za štetje glasovnic, skrbno spremljali tudi, kdo je na referendum prišel in kdo ni. In v manjših krajih, kjer dobesedno o vsem odloča župan, lahko človeku, za katerega vsi vedo, da ga na volišču ni bilo, ta odločitev tudi resneje oteži vsakdanje življenje. 

A to je le del težave. Ne gre namreč pozabiti še na eno, večjo razsežnost. SDS je stranka, ki že desetetja javno izpodbija regularnost volitev. Že v 90. letih prejšnjega stoletja je Janša, ko je s Petrom Jambrekom bojeval bitko za uvedbo večinskega volilnega sistema, širil nezaupanje v izvajanje volilne zakonodaje. Leta 2004 je zahteval ponovno štetje glasov, ki jih je dobil DeSUS, deset let pozneje pa odkrito govoril o "ukradenih volitvah". 

Spomniti se velja tudi, kaj se je dogajalo pred parlamentarnimi volitvami leta 2022. SDS je javno napadala državno volilno komisijo, Žan Mahnič pa je člane SDS pozval, naj se infiltrirajo v volilne odbore v kvoti opozicijskih strank. Direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Milan Krek je volitve želel zamakniti v junij, Vili Kovačič pa je na ustavnem sodišču zahteval ustavno prepoved delovanja SD in Levice. 

Preberite še:
Ne le Denis Avdić, cela Slovenija je talec Aleša Hojsa in hujskačev iz SDS

Kje je leva sredina? Pretvarja se, da je vse v redu.

Če torej povzamemo: SDS gre na parlamentarne volitve, pred katerimi sta oba bloka v  anketah približno izenačena, mobilizacijsko in infrastrukturno pripravljena. Na eni strani bo še naprej javno blatila sam volilni proces, s čimer bo skušala ljudem priskutiti tako politiko kot same volitve. Na drugi strani ga bo obvladovala prek svojih ljudi v odborih, ki se lahko v popoldanskih urah volilne nedelje po potrebi spremeni v agitatorje baze. 

In kje je pri vsem skupaj nasprotni pol, torej leva sredina? Nikjer, saj se pretvarja, da je vse v redu. Nihče od mnenjskih voditeljev in analitikov, ki so pred in po referendumu na veliko govorili o tem, da je bojkot nezaupnica demokraciji, se ne oglaša ob agitacijah članov volilnih odborov. Ne, glavna zgodba je izjava Boruta Pahorja o Gazi, s katero si je ta mojster samopromocije – z njim pa tudi Jože Možina - zagotovil cel teden pozornosti. Si recimo predstavljate, kaj bi se dogajalo, če bi na volilni dan ljudi klicali člani SD, Svobode, Levice in Vesne v volilnih odborih? 

Dogajanje v resnici zelo lepo ilustrira lepodušništvo levosredinskega pola, ki tako rad samozadovoljno "poka" od pogosto lažne načelnosti in političnih klišejev, medtem ko si SDS pospešeno postavlja terensko infrastrukturo volitev, domnevno usodnih za slovensko demokracijo in družbo. Ne pozabimo: sedanji direktor službe državne komisije Igor Zorčič je nekdanji predsednik parlamenta, čigar soproga odvetnica je bila leta 2021 prva na udaru ekipe SDS z urada za preprečevanje pranja denarja, ki je nezakonito brskala po bančnih računih. 

Skratka, slovenska demokracija ima še en problem.