Živel 1. maj: ne Nepalci in Filipinci, AI bo spremenila našo družbo in koncept dela

Marca letos je bilo v Sloveniji registriranih 45.800 brezposlenih oseb. Tako malo jih v istem mesecu ni bilo vse od leta 1990, ko je bil samoupravni socializem v zadnjih izdihljajih. Sledili so osamosvojitev, val stečajev nekdanjih gospodarskih velikanov in divja privatizacija. Marca 1994, ko se je uradno začelo lastninjenje, je bilo brez dela že več kot 130 tisoč ljudi. 

Temu rekordu se je Slovenija s 126 tisoč registriranimi brezposelnimi približala le še marca 2014, po seriji stečajev, ki so sledili dvema recesijama, kreditnemu krču in finančni krizi. Te številke se danes, ko v Sloveniji dela vsak, ki želi in lahko, zdijo surrealne. Toda obenem so najboljši dokaz, kako so se v enem desetletju spremenila tako naša življenja kot okolje, v katerem živimo.  

Še ne tako dolgo nazaj so direktorji zaposlenim, ki so želeli višje plače, odgovarjali, da na njihovo službo na ulici čaka deset ljudi. Danes je obratno. Kadra ni. V restavraciji vas bo natakar iz Nepala ogovoril v angleščini. Pogovorni jezik na gradbiščih je albanščina. Sobarica v zdravilišču je prišla s Filipinov, mojster v vašem stanovanju iz Bosne in Hercegovine, programerka v IT podjetju pa iz Beograda ali New Delhija. 

V Sloveniji danes dela 150 tisoč ljudi iz tujine. Ali drugače: vsak šesti človek, ki pri nas dela, je tujec. Spreminja se tudi odnos do dela, samo dojemanje tega koncepta. 

Preberite še:
Janez Janša ni kriv. Toda zdaj mu nihče več ne bo verjel, da je žrtev.

Lojalnost podjetju je zamenjala lojalnost sebi

Priča smo zanimivemu pojavu. Sindikalna organiziranost upada. V pokoj odhajajo generacije iz časov, ko sta "delu pripadla čast in oblast", ko je imelo vsako resno podjetje še sindikalne "kapacitete" na Hrvaškem, na prvomajskih piknikih pa je bilo golaž mogoče dobiti po simbolični ceni. 

Toda prihajajo generacije, ki se verjetno bolj kot katere koli zavedajo tako svojih pravic kot položaja na trgu dela. Časov, ko bi se mladi tepli za brezplačne prakse, ni več. "Kaj mi lahko ponudite, če želite, da bom delal za vas?" je mantra časa, ki predvsem v kreativnih poklicih povzroča sive lase šefom podjetij, vajenih časov, ko je bilo mogoče zaposlene do onemoglosti siliti v neplačane nadure. 

Delo od doma brez fiksnega delovnega časa je v generacijah, ki prihajajo na trg dela, že normalna praksa - četudi nekateri pozneje spoznavajo, kako tanka je meja med digitalnim nomadstvom in digitalnim suženjstvom. 

Lojalnost podjetju, ki je bila pogosto evfemizem za golo dejstvo, da zaposleni s krediti niso mogli najti službe drugje, je zamenjala lojalnost sebi in svojim vrednotam. "Le" denar za te ljudi ni vse, četudi je to praktično nemogoče razumeti generacijam, ki v najstniških letih niso trgovale s kripto valutami.

Preberite še:
Trepljali so Hana in šli k Prebiliču. Ko stavijo na Logarja, pa so v dilemi. #komentar

Vsak demagog, ki obljublja vrnitev nazaj, laže 

Še enkrat: do vseh teh sprememb je prišlo v manj kot desetletju. Ni je družbe, ki bi lahko bila nanje vnaprej pripravljena. Množičen prihod tujih delavcev v slovenskih mestih odpira izzive, povezane z integracijo, še posebej v šolah. Ker lahko delodajalci kadre pritegnejo le z višjimi plačami, dražijo izdelke in storitve, s tem pa navzgor potiskajo inflacijo. V nekaterih panogah, recimo oskrbi starejših, je pomanjkanje ljudi že kritično. 

Teh težav nima le Slovenija, ampak celotna Evropa, saj so običajne za starajoče se družbe razvitega Zahoda. Pri nas so ponekod bolj izrazite le zato, ker ima slovensko gospodarstvo težave s povečevanjem produktivnosti. Ali kot pravijo: v Sloveniji veliko delamo, a premalo razmišljamo o tem, kaj in kako delamo. 

Toda vsak demagog, ki obljublja vrnitev nazaj, laže. V resnici največje spremembe šele prihajajo. 

V zadnjih mesecih so svetovni mediji polni člankov o tem, kako bo na koncept dela vplivala umetna inteligenca (AI). Eni pravijo, da bo že leta 2025 "konec dela, kot ga poznamo". Po napovedih Svetovnega ekonomskega foruma (WEF) bo AI letos v svetu odnesla približno 85 milijonov delovnih mest, a jih bo za 12 milijonov več tudi ustvarila. 

Napoved ameriške svetovalne hiše McKinsey je bolj konkretna: AI bo do leta 2030 avtomatizirala skoraj tretjino služb, ki jih poznamo danes, približno 60 odstotkov pa pomembno spremenila. V tej paleti panog je mogoče najti praktično vse: od računovodstva, bančništva in IT do prava, medijev in zdravstva. 

Preberite še:
Lobiji zdravstvenih privatizerjev so Golobu napovedali vojno. Zakaj je ta ne sme izgubiti?

AI revolucija bo udarila po intelektualnem delu

In na tej točki nastopita dve ključni zagati, ki nas čakata pri dojemanju dela. Prva je spoznanje, da so se naša pričakovanja glede razvoja dela izkazala za iluzijo.

Od industrijske revolucije naprej je človeštvo stremelo k avtomatizaciji fizičnega dela. Od Fordovega tekočega traka do robotov: celotna globalizacija je temeljila na konceptu, da se bodo razvite družbe sveta kar v največji mogoči meri rešile fizičnega dela zato, da se bodo lahko posvetile miselnemu, torej inovacijam, izobraževanju, razvoju ... 

Ta trend se zdaj skupaj z globalizacijo obrača v nasprotno smer. AI revolucija bo namreč udarila po intelektualnem delu. Kar naenkrat se lahko znajdemo v družbi, kjer bodo ljudje v veliki večini res nepogrešljivi le še pri fizičnem delu.

Tu pridemo do drugega problema: kaj bomo čez desetletje ali več počele množice ljudi, ki bodo izgubile delo zaradi AI? Nihče pri zdravi pameti, razen kakšnega Dušana Šešoka, teh ljudi ne bo silil v fizično delo. Na mestu je torej vprašanje, ali bo osnovno socialno kohezijo v družbi čez 10 ali 20 let res še mogoče zagotavljate brez neke oblike univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). 

Bo delo le še privilegij, ne pa več pravica? Bomo po AI revoluciji, kot napovedujejo nekateri, res delali le še po največ tri in pol dni na teden? Ni čas za tehnofobijo, je pa za razmislek o delu, o družbi, o njeni prihodnosti.

Živel 1. maj!