"Vsak narod ima tako oblast, kot si jo zasluži." – slovenski pregovor
Praznik demokracije, trenutek, ki smo ga nestrpno čakali petindvajset mesecev, je pred nami. Že danes je mogoče oditi na volišče in oddati svoj glas za to, kdo naj bi naslednja štiri leta vodil Slovenijo po nejasnem terenu poepidemijskega okrevanja, prehoda na zelene oblike energije, gospodarske krize, upajmo, da ne tudi svetovne vojne. Oblast, ki jo bomo dobili, lahko izberemo sami. Nismo Severna Koreja, niti Madžarska še nismo, naši glasovi zaenkrat štejejo in lahko obrnejo državo na bolje ali tudi na slabše.
V tem trenutku ni časa za posebne kalkulacije, niti ni časa za podrobno tehtanje argumentov te ali one strani. Predvolilni programi strank so drugotnega pomena, lahko ločijo med posameznimi niansami znotraj dveh taborov, ki si stojita nasproti. Eden od njiju je slabega okusa, saj nudi drugorazredno politiko, brez posebne vizije ali zagona, brez upanja na korenite spremembe, ki jih naša država potrebuje. Drugi tabor ima vizijo. Toda gre za vizijo zaprte, avtoritarne družbe, podrejene interesom majhnega števila ljudi, ki bi vzeli blaginjo in jo nadomestili s propagando, manjko dosežkov bi nadomestili z nadzorom nad mediji, grenak okus v ustih z norčevanjem nad tistimi, ki bi se še upali spustiti v boj proti njim.
Izbiramo prihodnost svoje države in izbiramo med tema dvema opcijama. Ena od njiju bo naslednja štiri leta krojila našo usodo, naj nam bo to všeč ali ne. Prva nam ni všeč, ker gre za staro, prežvečeno zgodbo, ki smo je vsi že zdavnaj naveličani. Toda druga ni neka nova, boljša zgodba, temveč tista, zaradi katere smo leta 1991 izstopili iz skupne države in tvegali vojno in pogubo.
Marsikdo morda zdaj dela kalkulacije, gleda rezultate anket in si misli, da je že vse odločeno, da bomo avtokracijo (spet) premagali in imeli vsaj naslednja štiri leta mir. Morda si ne želi žrtvovati predpraznične nedelje in izgubiti dneva, kjer bi lahko izbiral med slabim in katastrofalnim. Toda v eni točki imajo avtokrati prav: edina anketa, ki dejansko šteje, so volitve. Z glavo jamčim, da tisti, ki si želijo zaprto in nacionalistično Slovenijo, zagotovo bodo volili. Štejejo volitve, ne volilne napovedi. Štejejo glasovi na volitvah, ne kolesarski protesti. Štejejo poslanski sedeži, ne javno zgražanje nad zlorabami položaja. Šteje udeležba na volitvah, ne mnenja, kdo ni sposoben niti za občinskega svetnika, pa je že kar trikrat vodil vlado.
Ne en dan, ampak 15 minut
Že četrtič zapored naša prihodnost visi na nitki volitev. Še štiri leta "demokracije", kot smo je videli v zadnjih dveh letih, naša mlada Ustava ne bo preživela. Šest let take oblasti bi pokopalo še kakšno starejšo in trdnejšo državo. Nihče od nas ne pričakuje, da bo vzel puško in šel branit demokracijo v hribe in gozdove, ni nam potrebno postavljati barikad in pripravljati zažigalnih bomb, ne. Zaenkrat bo dovolj žrtvovati eno nedeljo, malenkostno prilagoditi načrte in oditi na volišče oddati svoj glas. Kdor ni pripravljen žrtvovati enega samega dneva in opraviti svoje državljanske dolžnosti, soglaša s tem, da mu prihodnost pišejo drugi in dejansko odpira vrata v prihodnost, kjer bodo potrebne žrtve za demokracijo veliko večje kot žrtev enega samega dneva vsakih nekaj let.
Dejanska žrtev ni en dan. Nismo ZDA, kjer ponekod čakajo ure in ure po napornem delavniku, da smejo oddati glas na volitvah. Smo Slovenija, kjer nam volitve vzamejo morda petnajst minut v nedeljo. Če tisti dan res želimo biti nekje drugje, lahko glasujemo že prej, predčasna volišča so odprta še danes in jutri med 7. in 19. uro. Možno je tudi glasovanje izven kraja bivanja, za kar se moramo prijaviti danes do polnoči. Naša žrtev tako nikakor ni cel dan, niti ni naša žrtev sprememba načrta, kako preživeti prihajajoče praznike.
Dejanska žrtev je petnajst minut, da oddamo svoj glas in za vsaj naslednja štiri leta preprečimo pohod pošasti avtokracije po Sloveniji.
Če ne zmoremo, si pošast tudi zaslužimo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
