"Bili so to najboljši časi in najslabši časi, doba modrosti in neumnosti, vek vere in nejevernosti, obdobje svetlobe in teme, pomlad upanja in zima brezupa, vse je bilo pred nami, vendar prihodnosti nismo imeli, vsi smo šli v nebesa in v pekel ..." - (Charles Dickens, Povest o dveh mestih)
Ljubljana, nekega zimskega dne. V dolini Šentflorjanski že dalj časa vre nezadovoljstvo, zato se ljudstvo poda na ulice. Protestni shod na Trgu republike ima nekaj tisoč udeležencev, vzklikajo se slogani, govori, vihtijo transparenti, igra tudi glasba. Vlada je shod prepovedala, saj da se v demokratični državi menda ne spodobi, da ljudstvo ne podpira vlade. Med protestniki in parlamentom je ograja, ob njej do zob oboroženi oddelki specialnih enot, ki množico kmalu razženejo. Brzostrelke so vidne vsem, zrak dehti po solzivcu.
Nacionalni komisar notranjih del, njegov uradni naziv je minister za notranje zadeve. Sedi v štabu policije, kjer premika figurice policistov na igralni plošči. Podatke dobiva s pomočjo neposrednega video prenosa. Policisti dobivajo navodila, naj ljudi čimprej razženejo. Njegov cilj je spoditi protestnike iz prestolnice, za solzivec potrebuje šestico. Policija gre z vodnim topom nad osebo z berglo. V štabu je tudi državni sekretar za nacionalno varnost iz kabineta predsednika vlade, ki se spravi na enega od policistov, češ da ga je ovadil. Vsi so tiho, nihče mu ne upa ugovarjati. Še celo velike večine medijev ne zanima, kaj je tam počel.
Komisarjev šef je sto kilometrov stran in dogajanje opazuje z domačega kavča, v naročju ima skledo kokic. Tem bolj se stepejo, tem bolje zanj, bo vsaj lahko utemeljil, zakaj je treba suspendirati ustavo, in sprejel reforme, po katerih mu ne bo več treba skrbeti, da bi prevzel kakšno pošto preveč. Njegovi mediji poročajo o nekaj sto nasilnežih, ki se morajo zahvaliti umirjeni roki policije, da jih je razganjala le z vodo in kemičnimi sredstvi, saj da palice še bolj bolijo.
Preberite še:
Svet za vegetarijanstvo nas je rešil pred osamosvojitelji #kolumna
Predsednik vlade na protestu
Ljubljana, nekega drugega zimskega dne. V dolini šentflorjanski že dalj časa vre nezadovoljstvo, zato se ljudstvo poda na ulice. Protestni shod na Trgu republike ima nekaj tisoč udeležencev, vzklikajo se slogani, govori, vihtijo transparenti, igra tudi glasba. Vlada pozdravi shod, saj se v demokratični državi menda spodobi, da vsak lahko svoje mnenje glasno pove vsem. Mitraljezi, minometi in metalci plamenov tokrat ostanejo doma, za kratek čas posije celo sonce.
Med protestniki in parlamentom ni ograje. Ministrice za notranje zadeve ni v operativnem štabu policije. Za državnega sekretarja za nacionalno varnost se niti dobro ne ve, kdo sploh je. Policistom nihče ne daje navodil, čeprav mediji na veliko pišejo, da so tarča političnih pritiskov. Protestnikov nihče ne odnaša s Trga republike, nihče jih ne popisuje, vodni top je v policijski garaži.
Predsednik vlade bi lahko zaradi nenavadno tople zime raje ostal doma in flancal lončnice, toda kljub temu stopi med množico in posluša njihove tegobe. Ali bo lahko vsaj deloma odpravil sistem, v katerem se je nabralo za 20 in več let anomalij, se bo še videlo. Toda, kdor raje kot med ljudi hodi do interesnih združenj, ki želijo reformo po svoji podobi, ali se celo skriva pred nezadovoljno množico, ne bi vzbujal niti upanja, da bi lahko to znal in zmogel.
Preberite še:
Tajni govor Roberta Goloba #kolumna
Pozabili smo, kako je živeti v normalnih časih
Zadnjih nekaj let je bilo čudnih, tako doma kot tudi v svetu. Kar je še pred nekaj leti veljalo za praktično nemogoče, je postalo skoraj vsakdanje. Policijsko nasilje nad mirnimi protestniki bi v normalnih časih pripeljalo do zapornih kazni za odgovorne. Danes jih ponekod še zdaj častijo kot žrtve sovražne propagande.
Pozabili smo že, kako je živeti v normalnih časih, kjer so najvišji predstavniki oblasti služabniki ljudstva, ne tirani na slonokoščenem prestolu. Pozabili smo, da je javna RTV namenjena nepristranskem obveščanju javnosti in nekomercialnim temam, ne "kosanju z najboljšimi komercialnimi programi" in strankarski propagandi tistega, ki je imenoval nadzorni svet. Čudni so časi, kjer o trdem socializmu govorijo "podjetniki", ki so se zadnji dve leti redili na javnem sesku. Nenavadno je tudi, da za večje plače in zmanjšanje obremenitev najbolj pritiska poklicna skupina, katere vodilni predstavniki so v zadnjem času bogato služili, pred nekaj leti pa ji je že uspelo doseči zmanjšanje obremenitev.
Kar je bilo nekoč bizarno in nepojmljivo, je malone postalo del vsakdana. Toda bizarnost nima samo temačne plati, tudi udeležba predsednika vlade na protestu je bila do pred nekaj dnevi nepojmljiva, zdaj smo jo doživeli. Nihče ne ve, kaj leži onkraj jutrišnjega dne, toda dinamika se je očitno spremenila. Vse spremembe in čudesa prihodnosti vendar ne bodo izključno slabe. Ne vemo, kam gremo, vemo pa, kam nočemo iti, in vse kaže, da vendarle ne plujemo več tja.
Tudi to je nekaj.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
