"Vegetarijanec nisem zato, ker imam rad živali, temveč zato, ker sovražim rastline!" – A. Whitney Brown, ameriški pisatelj
Tempiranje plebiscita o neodvisnosti Slovenije na konec meseca decembra leta 1990 je bila genialna poteza. Zaradi te odločitve smo dan po božiču dobili še en praznik, ki ga še kako potrebujemo. Vsi smo polni takih ali drugačnih božično-prazničnih dobrot, ki jih počasi spreminjamo v ogljikov dioksid in vodo, kar je veliko udobneje početi doma na kavču kot na delovnem mestu. Letos pa je ta praznik nekoliko poseben, saj imamo na oblasti prvega premierja, ki očitno odkrito zagovarja rastlinsko prehrano. Torej takšno, ki je za včerajšnji in današnji dan še kako pomembna.
Pred kratkim je državo zaobšla vest, da se ustanavlja strateški svet za prehrano, kjer bo kar polovica članov zapriseženih veganov. Poleg tega za zdaj v njem še ni kakšnega strokovnjaka za prehrano, kaj šele mesojedca. Gre za podoben korak, kot da bi v strateški svet za energetiko posedli tri naftne šejke, dva lastnika premogovnikov in enega predelovalca uranove rude, obenem pa dali proizvajalcem sončnih celic in vetrnih elektrarn napačen naslov sejne sobe – najraje nekje na Havajih ali v Mikroneziji, da nas ne bi slučajno zmotili pri reševanju težav z energetiko. V teh primerih seveda ne bi šlo za reševanje nekega perečega vprašanja, temveč za jasno favoriziranje ene določene strani, v škodo ostalih možnosti.
No, situacija pri hrani vseeno ni tako huda kot pri naftarjih. Za razliko od zgoraj opisanega primera pri strateškem svetu za prehrano ne gre za favoriziranje neke določene industrije v zameno za financiranje kampanje, temveč za osebno prepričanje vodje vlade, da bi manjša poraba mesa še kako dobro dela tej naši Zemlji, saj gre pri mesni industriji predvsem za predelavo načeloma užitnih poljščin v okusnejše meso.
Vse to je res. Robert Golob ima prav: zmanjšanje obsega pridelave mesa je smiselni cilj. Toda najboljše sredstvo za dosego tega cilja nikakor ne more biti strateški svet, v katerem sedijo ljudje z vnaprej jasnimi prepričanji.
Preberite še:
Osamosvojitelji na kolenih #kolumna
Prvaki v metanju polen pod noge
Na ta praznični dan samostojnosti zato želim premierja opomniti, da so pred 32 leti nekaj podobnega že poskušali doseči borci za osamosvojitev. Tudi njim je bila samostojna Slovenija sredstvo in ne cilj. Ta cilj je bil samostojna Slovenija pod njihovo taktirko. Slovenija je praktično v en glas rekla Jugoslaviji ne. Toda, ker je hkrati videla, kakšne cilje v resnici imajo ti borci, se je kaj hitro odrekla tudi njim.
Borci se niso vdali in sedaj stojijo premierju nasproti. Golob se ne spopada z ljudmi, ki so zgolj politiki, opravka ima z aktualnimi državnimi prvaki in evropskimi rekorderji v metanju polen pod noge, svetovnimi viceprvaki v blatenju, večkratnimi dobitniki olimpijskih kolajn v zaviranju in oviranju ter močno vsestransko ekipo, ki zna čisto vse, samo pomagati drugim ne. Če se ne morejo več kregati o tem, kako so oni osamosvojili Slovenijo, rešili svet pred pogubo leta 2012 in sami premagali covid-19, se bodo pač kregali o tem, kakšna hrana je najprimernejša za nas.
Zaradi tega je strateški svet za prehrano strel v koleno: ne zato, ker bi namigoval na korupcijo (prej nasprotno), in ne zato, ker bi bil cilj v principu napačen. Strateški svet za vegetarijanstvo je strel v koleno zato, ker gre za napačen način reševanja težave.
Prehrana je in bo še zelo dolgo časa ostala stvar vsakega posameznika. Ljudi ne odvrnemo od take ali drugačne hrane s strateškimi sveti, temveč postopoma: z zgledom, večjo ponudbo bolj raznolike hrane, priporočili zdravnikov ... Sam jem samo rastlinojede živali. S svojim zgledom sem marsikoga že prepričal v korist sekundarnega vegetarijanstva. To je pravi pristop, ne strateški sveti s prehranskimi ideologi in pravila, kaj naj jemo in česa ne. Moraliziranje bo ljudi prej odvrnilo od cilja kot kaj drugega.
Toda po eni strani je takšen strateški svet vseeno koristen. Letos je prvi dan samostojnosti in enotnosti, kjer enotnosti ne razbijamo s prerekanjem o samostojnosti, temveč se raje kregamo o hrani. Sprememba razveseljuje, pravijo, tudi kadar ni bistvena.
Preberite še:
Tajni govor Roberta Goloba #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
