Pred tednom dni je policija aretirala zdaj že nekdanjega ministra za zdravje, ki je ves čas mandata veljal za izpostavo lobijev, saj je skrbel za prelivanje denarja iz javne zdravstvene blagajne v največje zasebne klinike. V isti akciji je aretirala še direktorja dobaviteljskega podjetja, ki mu je minister v zameno za podkupnino odpiral vrata do poslov v javnih bolnišnicah. Te so morale medicinsko opremo kupovati po cenah, ki so bile do trikrat višje od tržnih.
Preiskava je zajela tudi uglednega kirurga, ki je po direktorjevih navodilih prilagodil enega od razpisov za nabavo medicinske opreme, in naplavila še četrto ime: enega najvplivnejših poslovnežev v državi, ki ima debel kriminalni in zaporniški dosje, njegove povezave pa segajo v obveščevalne strukture. Ta naj bi bil dejanski lastnik dobaviteljskega podjetja, zaslužek iz preplačanih dobav pa je "prelival" v nakupe nepremičnin.
Govora je o članici EU, ki ima že vrsto let kronične težave z divjo privatizacijo zdravstva, korupcijo pri javnih naročilih, preplačanimi dobavami in trgovanjem z vplivom. O bivši republiki nekdanje Jugoslavije, kjer se pogosto vnaprej ve, kdo bo zmagal na kakšnem javnem razpisu, denar iz teh poslov pa skrbi za serijsko kupovanje stanovanj z gotovino v prestolnici. O državi, kjer oblast odkrito zmoti nastop mandata evropskega tožilstva.
Uganili ste, govora je seveda o – Hrvaški.
Preberite še:
Rekordni dobički zasebnih klinik, javne bolnišnice pa v minusu
Plenkovićeva vojska ministrov v preiskavah
O Hrvaški si lahko mislimo, kar si hočemo. Toda nihče ne more zanikati, da so preiskovalni in pravosodni organi ob vseh oteževalnih okoliščinah, ki jih imajo pri svojem delu (od pritiskov politike naprej), v zadnjih letih dokaj uspešni pri odkrivanju in pregonu korupcijskih kaznivih dejanj.
Prsti ene roke tako niso dovolj za naštevanje, koliko ministrov se je v slabem desetletju vladavine Andreja Plenkovića znašlo v policijskih in tožilskih preiskavah. Dva od teh sta bila celo aretirana v svojih ministrskih pisarnah. Če odštejemo tiste, ki so morali oditi zaradi povzročenih prometnih nesreč, lahko ugotovimo, da so se v postopkih znašli zaradi afer z zlorabami evropskega denarja, sumov korupcije pri javnih naročilih, urejanja podjetniških in kmetijskih subvencij za prijatelje in botre ...
Še enkrat: četudi je hrvaško pravosodje težko postaviti za zgled po lanskem spornem imenovanju generalnega državnega tožilca, ki si je izmenjeval SMS sporočila z obtoženci, pri zadnjih aretacijah v zdravstvu pa odkrito blokira delo evropskega tožilstva, tam korupcijo tudi "čistijo". Navsezadnje govorimo o državi, kjer v zaporu zaradi malverzacij z največjim energetskim podjetjem sedi nekdanji predsednik vlade.
Preberite še:
Nasledniki Ivana Zidarja tečejo nov krog #kolumna
Na sodišču ne najdejo časa za eno največjih afer
V Sloveniji je drugače. Zgolj v zadnjih dneh smo razkrili, da sta preiskavi dveh odmevnih zadev zaradi različnih razlogov obtičali v blatu. Zahteva za sodno preiskavo zlorab na uradu za preprečevanje pranja denarja, ki je v času prejšnje vlade brez zakonske podlage vohljal za bančnimi računi več sto državljanov Slovenije, je že skoraj leto dni na mizi preiskovalne sodnice. Za odločanje o njej pač še ni našla časa.
Brez kazenske ovadbe se je po slabih treh letih končala tudi policijska preiskava nakupa 118 milijonov evrov vredne opreme za novo plinsko-parno enoto v Energetiki Ljubljana. V tem času namreč tožilstvo ni zahtevalo podatkov o prometu nekaterih osumljencev na bančnih računih v tujini. Tam bi lahko morebiti našlo ključne dokaze za sume nepravilnosti.
Tudi zato ostaja vtis, da v Sloveniji pri preganjaju kriminala belih ovratnikov in korupcije stopicamo na mestu. Na eni strani imamo desnico, ki z vsemi topovi napada "krivosodje" in hujska ljudi na konkretne sodnike in tožilce. Ne gre dvomiti, da bo v morebitnem novem Janševem mandatu z njim želela dokončno obračunati. Na drugi strani imamo močne politično-kapitalske strukture tako na levi kot desni sredini, ki jim takšno stanje zelo ustreza, saj se jim na ta način ni treba bati nikogar.
Spet smo dobili razred domačih oligarhov
Vse to vzbuja slabe občutke. Ne le, da naše institucije niso dale ustreznega epiloga največjim ekscesom iz obdobja epidemije. Živimo v obdobju, ko se velika večina najdražjih stanovanj v Ljubljani kupuje z gotovino. Po Sloveniji rastejo vile brez hipotek, medtem ko se na tisoče zaposlenih v javnem sektorju po podražitvah življenja v zadnjih letih komaj prebije čez mesec.
15 let po zlomu tajkunov smo na pogon več sto milijonov evrov vrednih poslov na železnicah in drugi infrastrukturi spet dobili razred domačih oligarhov. V sivem polju med javnim in zasebnim, kjer se pretakajo milijoni, je zrasel nov razred podjetnikov, ki imajo vse večji vpliv tako na družbeno kot politično življenje. Med najbogatejšimi ljudmi v državi so zdravstveni dobavitelji, torej ljudje, ki v tujini kupijo nek izdelek in ga preprodajo našim javnim bolnišnicam.
Spet se počasi, a zanesljivo, med ljudmi plazi tisti neprijetni občutek, da je nekaterim dovoljeno vse in da nobena od afer ne dobi ustreznega epiloga. Družba postaja otopela. Novica, da so neznanci vlomili v hišo sodnika iz Brežic in jo zažgali, bi bila nekoč tudi pri nas znak za alarm, za refleksijo, na kateri točki smo kot družba. Danes pač to ni, zato gre v enem dnevu mimo.
Zakaj je pomemben občutek, da še obstajajo pogumni
Policija še vedno zaslišuje priče v deset ali več let starih zadevah. Sodišča in tožilstva govorijo o nizkih plačah in kadrovski podhranjenosti. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki je po gospodarski krizi pred desetletjem skušala prevzeti primat vodilne institucije pri pregonu korupcije, se vsaj v javnosti ukvarja le še z zadevami iz vesolja Tatjane Bobnar ali evrovizijo.
Občutek, da v teh institucijah obstajajo pogumni ljudje, ki opravljajo svoj posel in se ne bojijo nikogar, je za vse nas še kako pomemben. Še posebej, ker v težkih časih ohranja socialno in družbeno kohezijo, zaupanje v sistem. To je tisto družbeno tkivo, ki ga tako radi razkrajajo populisti vseh vrst, za katerimi se skrivajo slabe namere.
In celo na Hrvaškem to do neke mere vedo.
