Daleč od oči javnosti, ki so gledale v pisarno ruskih vohunov in megafon Pavleta Ruparja, je v teh dneh šla mimo novica, "težka" 55 milijonov evrov. Za toliko je namreč državna Družba za avtoceste, krajše Dars, oddala še dva sklopa del na tretji razvojni osi med Velenjem in Slovenj Gradcem. Za lažjo predstavo: s tem denarjem bi lahko država šest let izplačevala nesojene dodatke za sodnike in tožilce, ki so razburili sindikate javnega sektorja.
Relativno lahka zmaga Avstrijcev, ki so na razpisu premagali dva konzorcija domačih gradbincev, se zdi na prvi pogled presenetljiva. Koroška hitra cesta je ob drugem tiru Divača-Koper trenutno največji infrastrukturni projekt v državi. Skupaj bo uradno stala 700 milijonov evrov, a bo končna cena ob vseh podražitvah materialov in energentov verjetno bližje milijardi. Še nedolgo nazaj se je za posel pri istem projektu spopadlo "vse, kar leze in gre" v gradbeništvu. Bitko za prvi sklop del, vreden "le" 38 milijonov evrov, je takrat dobila skupina domačih gradbincev na čelu s Stankom Polaničem, "kraljem Pomurja".
Zakaj zdaj okrog razpisa ni bilo slišati nobenega hrupa? Imajo največji domači gradbinci toliko dela drugod, da jim je Koroška odveč? Ali pa so v ozadju znova tihi dogovori o razdelitvi interesnih con in poslov, s katerimi so največji gradbinci pričakali novo ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek?
Preberite še:
Drugi tir gradi tudi dobavitelj spornih mask
"Malo smo se kregali, malo smo se tepli"
Slovensko gradbeništvo od osamosvojitve naprej spremlja sloves dogovorne ekonomije. Davnega leta 1998 so si pokojni Ivan Zidar in prijatelji na gradu Zemono postavili temelje "new deala", s katerim so si razdelili posle na sedem milijard evrov vrednem avtocestnem programu. Takratni gospodar SCT jih je razdelil v dve koaliciji: veliko in malo. "To so bili likofi, na katerih smo pili, se malo kregali in se malo tepli," je Ivan Zidar pozneje razlagal na parlamentarni preiskovalni komisiji.
Ta je ugotovila, da je kartelni sporazum med gradbinci krepil položaj prevladujočih velikih igralcev, obenem pa omogočal neracionalno porabo proračunskega denarja za gradnjo avtocestnega križa. A zgodilo se ni nič. Odločba varuha konkurence je pogorela na sodišču, nato pa odšla v pozabo. Še prej so finančna kriza, recesija, kreditni krči, nasedli projekti in državno varčevanje pri investicijah uničili skoraj vse največje gradbince.
Na njihovem pogorišču so se pred desetimi leti pojavili novi igralci – manjši, previdnejši, z lastniki, ki so tja prišli iz drugih panog. V istem času se je v Sloveniji začel dve milijardi evrov vreden ciklus investicij v železniške proge. Novi "fantje v mestu" so hitro dokazali, da so se naučili lekcij starih. Tokrat med njimi ni bilo "hilde", ki bi jim – kot je znal govoriti Zidar - "lomila škatle". Praktično vse največje posle na železniški infrastrukturi so dobili domači konzorciji – na čelu z 1,1 milijarde evrov vrednim drugim tirom, ki ga skupaj s Kolektorjem in Turki gradi še vsaj pet največjih slovenskih gradbincev. In še kakšen izbrani podizvajalec z odličnimi zvezami.
Preberite še:
Stojan Petrič na drugem tiru kot novi Ivan Zidar
Prihaja nova serija poslov
Zdaj je pred vrati nova serija poslov. Ob drugem tiru in tretji razvojni osi prihaja še vsaj pol milijarde evrov vredna paleta projektov na železnicah, tokrat zahodno od Trojan. Še 350 milijonov evrov bo stal projekt Emonika – gradnja nove avtobusne in železniške postaje v Ljubljani s stolpnico. Medtem ko bo celotna država gledala v reformo zdravstva in pogajanja o plačah, se bodo v največjih infrastrukturnih projektih v prihodnjih letih obračale milijarde evrov. Zelo verjetno spet v tišini. Javna skrivnost je, da veliki igralci po nekaj lokalnih obračunih spet odlično sobivajo. Prva liga pa je z lastnikom T-2 Jurijem Krčem dobila še enega člana.
Dobro obveščeni namreč pravijo, da so "startna mesta" pred začetkom nove dirke za posle v gradbeništvu že bolj ali manj določena. Da je slovenska ekipa Avstrijcem prepustila dva sklopa tretje razvojne osi v zameno za mir pri preostalih poslih na trasi. Pa da je za kakšen železniški projekt v zahodnem delu Sloveniji že danes jasno, kdo ga bo gradil, četudi razpis sploh še ni objavljen.
Res je: seveda imajo domači gradbinci legitimni interes, da skušajo sami priti do kar največ poslov. To je vsaj v teoriji dobro tudi z "narodno-gospodarskega" vidika, saj bi moralo v tem primeru več denarja ostati doma. Toda težavi pri tem sta dve. Prva je, da nas lahko ta legitimni interes konkretno udari po žepih. Smo res prepričani, da je država z razpisom za projekt, na katerega se prijavi le en super-konzorcij, dosegla optimalno ceno?
Zidarjev nauk, ki smo ga pozabili
Druga težava je širša. Okrog vseh teh milijard namreč nastajajo tudi centri moči, ki imajo številne lovke vpliva. V teh se napajajo cele verige lobistov, odvetniških pisarn, kurirjev in drugih ljudi, ki lahko "stvari uredijo". S tem denarjem je mogoče kupiti marsikaj in marsikoga, državo pa izsiljevati še s čim drugim kot le z aneksi in podaljšanimi roki. Pozabite na levico ali desnico. Dobrodošli v svetu velikih, malih, nenačelnih in vseh drugih koalicij.
Zidarjevo obdobje nas je naučilo, da so lahko edina obramba pred tem le močne državne institucije. Toda v vrhu najpomembnejših, ki pripravljajo in delijo državne posle, so tudi danes – enako kot takrat - ljudje, ki se že vrsto let odlično razumejo tako z gradbinci kot obvladajo osebne finance. Zgolj dva primera: šef sektorja za železnice na direkciji za infrastrukturo je recimo brez posojila uspel kupiti 82 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani, v katerem je pred volitvami za simbolično najemnino živela predsednica ene od satelitskih strank SDS. Sedanji direktor podjetja 2TDK, ki gradi drugi tir, pa je zgolj v štirih letih očitno uspel odplačati 120.000 evrov posojila za stanovanje v Ljubljani, ki ga je kupil kot naložbo.
Le upamo lahko, da tako pametno, kot to počnejo s svojim denarjem, upravljajo tudi z državnim. Medtem ko se bodo eni malo kregali, malo pa tepli.
