"Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko." - Rudolf Maister (1874-1934)
Konec marca je v Sloveniji tradicionalno čas, ko se premikajo velike stvari. Ne govorimo samo o urnih kazalcih, leta 1874 se je 29. marca rodil Rudolf Maister, borec za severno mejo. Tektonski premiki pod Ljubljano leta 1895 so zamudili za dva tedna, kar je samo izravnalo za kak teden prezgodnje rojstvo našega Nobelovca Jožefa Štefana (1835). V kasnejši dobi se je prav 29. marec še dvakrat izkazal kot dan največjih sprememb. Leta 1994 nam je postregel z Afero Depala vas in leta 2004 smo na dan Rudolfa Maistra vstopili v Severnoatlantsko vojaško zavezništvo Nato.
Letos tako praznujemo 20 let od vstopa v Nato, 30 let od Depale vasi in 150 let od rojstva verjetno najpomembnejšega slovenskega oficirja v zgodovini. Dva od teh del politike praznuje z vzdignjenimi zastavami, pesmijo in samohvalo. Prav oni so nam namreč omogočili vstop v Nato, ki so ga izpogajale vlade pred njimi. Prav zaradi njih smo imeli Rudolfa Maistra, ki je štirideset let pred njihovim rojstvom Maribor z okolico vrnil Sloveniji.
Zaradi njih smo imeli tudi Depalo vas, ampak okoli tega ne mahajo z zastavami.
Napaka, ki jo plačujemo še danes
Marsikdo niti dobro ne ve več, kaj se je zgodilo, zato se spomnimo: takratni obrambni minister je mimo ustave in svojih pooblastil ustanovil avtonomno vojaško enoto, ki je odgovarjala samo njemu. Preostanku politike to ni bilo všeč, zato so skovali zaroto, ki je nelegalno privatno vojsko razkrila javnosti in obrambni minister je odštel v opozicijo. To seveda ni bilo prav. Ustanavljanje vojaških enot mimo ustave Republike Slovenije je bil napad na pravkar izborjeno državnost, predpisana kazen so desetletja ob kruhu in vodi. Toda napake so bile storjene in zanje plačujemo še danes.
Te napake so tudi razlog, zakaj si desni pol dandanes prisvaja vse dosežke svojih predhodnikov. Domoljub ni tisti, ki maha z zastavo, pije vino in poje Zdravljico, medtem ko se izmika plačevanju davkov, pobira provizije pri javnih naročilih in prodaja javno premoženje kolegom izbrancem. Domoljub tudi ni tisti, ki sovraži prišleke in domačine hujska proti tistim, ki se z njim ne strinjajo. Še najmanj pa je domoljub nekdo, ki si pripisuje zasluge za uspehe, ki jih je pred njim dosegla domovina.
Strupeno monopoliziranje domoljublja, ki smo mu priča že leta in leta, ni posledica neke navezanosti na Slovenijo. V resnici gre za manjko vsebine na celotnem političnem polu. Tako imenovani domoljubi svojim podpornikom ne zmorejo ponuditi boljšega življenja, bogatenje bogatih večini ne bo prav zelo koristilo. Hujskanje proti drugačnim ali nezaželjenim Slovenije ne izboljša. Povečevanje vpliva že tako premočnih institucij koristi samo vplivnim možem znotraj teh organizacij, ne javnosti in ne državi.
Domovina je nekaj, s čimer se da dobro zaslužiti
Dober primer slednjega so Uršulinke v Ljubljani, ki že vrsto let omogočajo brezplačen najem prostorov za potrebe centra za brezdomce. To je hvalevredno in gre za dejanje, ki je na svoj način resnično domoljubno, saj pomaga pomoči potrebnim. Malo manj domoljubna je bila januarska deložacija, ker prijazne gospe očitno želijo s prostori na elitni lokaciji dobro služiti.
Domoljubje je delo za domovino. Domoljubno je osvoboditi kos domovine izpod tujega jarma, domoljubno je preprečiti formiranje privatne vojske za osebno rabo, domoljubno je brezdomcem ponuditi pomoč, domoljubno je domovini zagotavljati varnost prek zunanjepolitičnih povezav. Ni pa nič kaj domoljubno mahanje z zastavo, kitenje s tujim perjem, izganjanje brezdomcev za potrebe bogatenja in obravnava domovine kot krave molznice. Ko ta crkne, bodo itak krivi vsi drugi, kajne?
Monopolizacija tem, ki se vežejo na ljubezen do domovine, nima nobene povezave s kakšnim posebnim statusom, ki naj bi ga domovina uživala pri desnem polu. Za njih je domovina nekaj, s čimer se da dobro zaslužiti. To nam dokazujejo vsak dan znova, če so na oblasti ali v opoziciji. Zgodovinske osebnosti in dogodki so za njih način, kako preusmerijo pozornost od lastnih napak v sedanjosti. Mahanje z zastavo nadomesti pomoč nebogljenim, prikrije prezir, ki ga v resnici čutijo do svojega doma, in zastre pogled ostalih na tisto, kar jim je zares pomembno: osebne koristi in denar.
Spomnimo se tega, ko jih naslednjič vidimo paradirati z vzdignjenimi desnicami, kako z vzkliki pozdravljajo zmago in se trudijo, da bi bila Slovenija zopet velika.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
