Sredi meseca me je pot prvič zanesla na Slovenski oglaševalski festival (SOF). Že prihod na največje letno srečanje vseh tistih, ki pri nas kaj veljajo na področju marketinga, je precejšnji kulturni šok za nekoga, ki ni oglaševalec, dizajner, digitalni strateg ali druge vrste "kreativec". Nihče ne daje vtisa, da bi ga karkoli skrbelo. Nekdo vadi udarce za golf. Drugemu medicinska sestra po naporni noči meri pritisk. Spet tretji se je odločil zadremati na stolu ob nežni elektronski glasbi, ki prihaja iz bližnjih zvočnikov.
Hitro je mogoče opaziti, da ti ljudje govorijo svoj jezik, poln angleških besed in "korpo" fraz. Ena takšnih je recimo "družbena odgovornost", s katero podjetja rada poudarjajo, da jih ne zanima le lastni dobiček, ampak še vse kaj drugega. Tako imenovani marketinški guruji ji namenjajo predavanja, letna poročila podjetij pa posebna poglavja. V Petrolu, po prihodkih največjem slovenskem podjetju, recimo družbeno odgovornost vidijo kot "trajno zavezo pri sodelovanju z okoljem, v katerem živimo in poslujemo".
In na to trajno zavezo, ki jo bojda imam s Petrolom, sem se spomnil minulo nedeljo zvečer, ko sem na njegovih bencinskih servisih zaman iskal dizelsko gorivo.
Preberite še:
Petrol zaprl pipice ljudem, vlada pa Petrolu
Petrol z razlogom ostal državni
Slovenija, ki v teh dneh praznuje 31 let samostojnosti, se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ji je vladala LDS pokojnega Janeza Drnovška, odločila za svoj gospodarski in razvojni model. Če so države nekdanjega Varšavskega pakta kapitalizem uvajale s "šok terapijami", ki so na kratek rok povzročale množično brezposelnost, smo imeli pri nas gradualizem. Ob postopnejši tranziciji, drsnem tečaju tolarja in certifikatski privatizaciji, ki je rodila tako imenovane pidovske tajkune, je bila ena od značilnosti tega modela tudi visok delež državnega lastništva podjetij v vseh pomembnejših panogah.
To je še posebej veljalo za energetiko. Tudi v Petrolu, ki je bil vrsto let tarča večjih energetskih skupin iz tujine, je država obdržala največji lastniški vpliv. V zameno za to ga je – kot pravijo – držala v vati.
Z zakoni, drugimi predpisi in strateškimi dokumenti ga je ščitila pred poizkusi sovražnih prevzemov. Omogočila mu je izrazito dominanten položaj na trgu. Skupaj z OMV, ki mu je Istrabenzove bencinske servise pred dvema desetletjema prodal Igor Bavčar, imata duopol. Petrolu se konkurence ni treba bati. Ima servise na najboljših lokacijah in velik vpliv na sprejemanje okoljskih predpisov. Ob nedeljah lahko prehrambene in druge izdelke kupujete le na bencinskih servisih. Država je Petrolu prepustila vajeti v Geoplinu, največjem trgovcem s plinom, in mu dovolila širjenje na trg elektrike. Pred dvema letoma mu je šla na roke tudi z liberalizacijo marž, s katero mu je omogočila skokovito rast dobička.
Preberite še:
Ne Janševo, Golobovo vlado so pričakala prazna skladišča #kolumna
Je res zatajil popolnoma digitaliziran sistem?
Vse to je Petrol v zadnjih dvajsetih in več letih dobil pod enim pogojem – da Sloveniji ne bo zmanjkalo zalog nafte, njenim prebivalcem pa ne bencina. Toda pred tednom dni je največji naftni trgovec ta nepisani dogovor z državo prekršil.
Kdo vse je odgovoren, da so voznike tik pred podražitvami pogonskih goriv čakali zaprti bencinski servisi ali napisi, da "dizelsko gorivo trenutno ni na zalogi", bi verjetno razkrila šele podrobna preiskava agencije za varstvo konkurence in drugih institucij. Toda več dejstev govori v prid tezi, da se Petrolu v dneh pred podražitvami enostavno ni izplačalo prodajati tolikšnih količin pogonskih goriv. Promet na bencinskih servisih je tako po podatkih finančne uprave zrasel za 50 odstotkov. Ni bil torej "podvojen", kot so na vrhuncu kaosa zatrjevali na Petrolu. Kako je lahko torej Petrolova logistika, ta popolnoma digitaliziran sistem cistern, ki jih v vsakem trenutku dneva zagotavlja več kot deset prevozniških podjetij, v nekem obdobju dobesedno razpadla?
Naprej: kljub temu, da ima Petrol na voljo dovolj zalog naftnih derivatov, med drugim tudi v skladišču v Zalogu, je na neki točki v Ljubljani zmanjkalo. Je res mogoče, da na isti dan zmanjka goriva na praktično vseh bencinskih servisih različnih naftnih trgovcev? In zakaj so ljudje lahko točili gorivo tudi s črpalk, na katerih je pisalo, da ga ni? Če bi bili rezervoarji res prazni, to ne bi bilo mogoče, ker bi se točilne "ročke" avtomatično blokirale.
Preberite še:
Kdo je ustvaril kaos na bencinskih servisih
Kdo bo zmagovalec krize in kdo poraženec
Poznavalci dogajanja okrog Petrola bodo rekli, da se tam nič ne zgodi po naključju. Da je takšen razpad sistema le ogledalo dejstva, da v Petrolu glavne besede že nekaj časa nima država, ampak nekdo drug – recimo mu Delničar, ki ga ob vplivu na poslušno upravo najbolj zanimajo kratkoročni rezultati. Torej njegova denarnica.
Toda v resnici je problem širši in večplasten. Gre za odločanje o tem, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec krize. Pri tem je Petrol z rekordnimi dobički in hkratnim pomanjkanjem bencina le vrh ledene gore. Ob podražitvah hrane, energentov in drugih dobrin, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, si moramo postaviti vprašanje, zakaj jih domači trgovci skorajda v celoti valijo na potrošnike in druge člene v dobavnih verigah. Medtem ko višje cene najedajo plače in pokojnine, rušijo družinske proračune, brišejo mejo med revnim in srednjim slojem ..., je v Sloveniji domala nemogoče priti do resnih javnih podatkov o tem, kolikšen delež v končni ceni blaga in izdelkov predstavljajo marže. Česa se bojijo trgovci?
To, kar so storili na Petrolu (in OMV), je le najbolj viden eksces nekoga, ki ve, da se mu zaradi dominantnega položaja na trgu ne more zgoditi nič. To, kar gledamo v trgovinah, je tudi posledica tega, da smo kot država pozabili na lastni razvojni model. S prodajo največje trgovske verige tajkunu iz Zagreba smo namreč ščitili nacionalni interes, a hrvaški. Tako pri bencinskem servisu, kjer so nam skušali preprečiti točenje goriva, kot pri trgovinah nam ostane le eno: kupujmo "z nogami", bodimo pozorni na ekscesne cene in toliko bolj glasni pri zahtevah, da moramo bremena krize nosili vsi.
In to je naša družbena odgovornost.
