Predstavljajte si, da potrebujete nov potni list ali osebno izkaznico. V četrtek opoldne obiščete upravno enoto v enem od slovenskih mest, a tam po enajsti uri ni več nobenega uslužbenca. Vratar vas zato pošlje čez cesto. Tam ima sedež zasebno podjetje, ki mu je država zaradi povečanih potreb po osebnih dokumentih podelila koncesijo. Za oknom sedi uslužbenec upravne enote, ki vam bo izdal potni list.
Ker uslužbenec v tem podjetju dela popoldne s statusom samostojnega podjetnika, za podjetje pomeni precej nižji strošek kot za državo, ki ga dopoldne zaposluje kot javnega uslužbenca. To podjetje bo zato z izdajanjem osebnih dokumentov prinašalo lep dobiček lastniku, ki je po naključju tudi eden od vodilnih uslužbencev upravne enote. Še več: ker si lahko v podjetju sami izberejo, katere storitve bodo opravljali za "šalterjem", bodo obravnavali le ljudi, ki jim bodo vzeli čim manj časa. Logično, saj država enako plačuje vse vrste postopkov. Za zapletene in daljše bo pač morala poskrbeti upravna enota.
Toda tu nastopi nova težava: država namreč upravni enoti ne plačuje vseh opravljenih postopkov, saj je ta že oktobra presegla kvoto, dogovorjeno pred letom dni. To pomeni, da bo upravna enota s storitvami, ki jih čez cesto ne želijo delati, ustvarjala izgubo. Kako jo bo sanirala? Tako, da bo prosilce za osebne dokumente pošiljala v Ljubljano. Tisti, ki imajo dovolj denarja, bodo raje šli k drugemu zasebnemu podjetju, ki jih bo izdal za dodatno plačilo. Njegov lastnik je eden od uslužbencev upravne enote, ki za delo najema sodelavce.
In ker upravna enota nima nobenih načinov za nagrajevanje dela javnih uslužbencev, bodo ti zato še toliko raje hodili drugam.
Preberite še:
Novi rekordi zasebnih klinik: med zmagovalci tudi Marko Bitenc
Zakaj gasilci požarov ne gasijo kot zasebniki?
Zgoraj opisana zgodba je v resnici zgolj plastičen opis dogajanja v slovenskem zdravstvu. Absurdno se bere le zato, ker je v njej govora o upravnih enotah, ne pa o javnih bolnišnicah. Enako bi zvenela, če bi jo prenesli na katero koli drugo področje.
Recimo na šolstvo. Vaš otrok bi moral imeti v osnovni šoli ob 12. uri matematiko, a je ta odpadla. Isti učitelj jo bo prek podjetja Šola d.o.o. izpeljal isti dan ob 17. uri. Če bo to za vas prepozno, saj imajo otroci popoldne vendarle prostočasne dejavnosti, pa imate na voljo tudi samoplačniško uro ob 14. uri. Ko boste o tem obvestili ravnatelja, ki sam dela še v štirih drugih šolskih ustanovah, vam bo odgovoril, da "v popoldanskem delu učiteljev ne vidi nič slabega, saj je to tudi zakonsko dovoljeno".
Ali pa gasilci. Zakaj na nujne intervencije hodijo prostovoljna gasilska društva (PGD) namesto podjetij v lasti poklicnih gasilcev, ki bi najemala svoje sodelavce kot samostojne podjetnike za popoldanska gašenja požarov? Med poplavami bi šlo za sijajen posel. Gasilec bi recimo dopoldne v Črni na Koroškem z rednim delom zaslužil 1.500 evrov, popoldne pa z dodatnim delom v Mežici tudi do petkrat več. Mar ni – če parafraziramo zagovornike zdravniške stavke – ljudem vseeno, če nam požar v hiši pogasi javni ali zasebni gasilec?
Zakaj torej takšnega modela, ki nam ga skušajo Fides, nekateri vodilnih v bolnišnicah in politiki z desnega pola prikazati kot edinega možnega in logičnega v zdravstvu, nimamo pri civilni zaščiti, učiteljih in vseh drugih javnih storitvah, ki jih plačujemo? Ker bi nam družba v istem hipu razpadla.
Preberite še:
Koliko manj med stavko delajo šefi Fidesa
Rekordi zasebnih klinik
Seveda drži, da zasebno zdravstvo potrebujemo. Za starajočo se družbo, kot je Slovenija, je lahko pomembna dopolnitev. Vsaka operacijska miza in ordinacija štejeta, od tod tudi koncesije. Razumeti je mogoče tudi zdravnike, ki so se naveličali javnega sektorja, toksičnih odnosov na oddelkih ali bogatenja dobaviteljev, zato so šli na lastno podjetniško pot, vanjo pa vložili prihranke.
Toda to, kar gledamo v Sloveniji, je divja privatizacija dela slovenskega zdravstva. Najnovejše številke so jasne: 72 največjih zasebnih klinik in medicinskih centrov je lani iz javne zdravstvene blagajne prejelo rekordnih 162 milijonov evrov. To je 30 milijonov evrov več kot v letu 2022. Analiza, ki smo jo opravili na necenzurirano.si, jasno kaže, da smo priča intenzivnemu, a še vedno precej tihemu premikanju najbolj donosnih programov v roke zasebnikov, ki za delo najemajo zdravnike iz javnega zdravstva. Vsi ostali programi, ki dobička ne prinašajo, zaradi česar za zasebnike niso zanimivi, končajo na plečih države.
To se dogaja zato, ker smo v Sloveniji pomešali vse pojme in jih sprejeli kot nekaj normalnega. Namesto dveh sistemov, javnega in zasebnega, ki bi se dopolnjevala, hkrati pa bi bila jasno razmejena, imamo sivo cono. V njej se nekateri največji igralci v zasebnem zdravstvu napajajo tako z infrastrukturo javnega zdravstva kot z desetinami milijonov evrov investicijskega kapitala, ki je v sedanjih razmerah zavohal dobiček. Vse je menda zakonito. Ne le, da vse te deviacije, od opravljanja istih storitev čez cesto do 2.370 letnih nadur, očitno ne motijo nikogar. Krivi smo tisti, ki ne razumemo, da drugače ne gre.
Preberite še:
Fidesova trdnjava: pri zasebnikih največ delajo zdravniki iz Celja
Država, ki spodbuja nelojalno konkurenco
Na eni strani imamo javne bolnišnice, ki jim zavod za zdravstveno zavarovanje zdaj znova ne plačuje vseh opravljenih storitev, z najzahtevnejšimi posegi pa delajo izgubo. Na drugi strani so zasebne klinike, ki si same izbirajo, katere storitve bodo opravile in katerih ne. To jim ob manjšem strošku bruto plačil za zdravnike, ki zanje delajo kot samostojni podjetniki, omogoča, da ustvarjajo dobičke.
Pri vsem skupaj je največji absurd, da država s tem, ko zdravnikom dovoli davčno precej ugodnejše popoldansko delo pri zasebnikih, sama ustvarja nelojalno konkurenco javnim bolnišnicam. Zdi se, kot da je celoten sistem usmerjen v samouničevanje. Četudi bi zdravniki več hoteli delati v javnih bolnišnicah, jih te ne morejo ustrezno nagraditi za dodatno delo, zato hodijo delat tja, kjer jih lahko.
V slovenskem zdravstvu sta drug v drugega trčila socialna država in tranzicijsko plenilstvo. Čakalne vrste, ki se ob vseh deset tisočih urah dodatnega dela zdravnikov, nikakor ne krajšajo, so zato najboljši dokaz, da model, ki so nam ga vsilili kot edinega možnega, najbolj koristi predvsem zdravnikom, najmanj pa bolnikom in vsem tistim, ki to plačujemo. Nekdo, pa naj gre za ministrstvo, vodilne v javnih bolnišnicah ali ZZZS, bo tako stanje enkrat moral presekati. Saj gre za bolnike, kajne?
