"Najpreprostejša razlaga je najbolj verjetna." - Ockhamova britev
V Sloveniji že dalj časa odmeva povest, da so v jugoslovanskih porodnišnicah kradli dojenčke in jih prodajali kupcem. Po celotni Jugoslaviji naj bi bilo takih primerov več deset tisoč, od tega nekaj v Sloveniji. Zgodba naj bi bila povsod podobna: mater je rodila zdravega otroka, kasneje so ji v porodnišnici povedali, da naj bi otrok umrl. Povest pravi, da so te otroke v resnici prodali in se materam lagali, da je otrok nenadoma tragično preminil.
Kot je pri nas že v navadi, je bila ustanovljena parlamentarna komisija, tako da zadeva dobiva tudi politično dimenzijo, v oči pa zbada kar nekaj čudnih stvari okoli bolečega vprašanja.
Teorijam zarote so v napoto resna vprašanja
Prvo, kar bode v oči, je, da nismo našli še nobenega t.i. "prodanega" otroka. Našli smo otroka, ki so ga ob rojstvu leta 1983 pomotoma zamenjali z drugim, ki dejansko je bil mrtev. Zagovorniki povesti so tragični dogodek seveda takoj prevzeli kot čisto resnico in dokaz, da govorijo o resničnem problemu. Zakaj bi kradljivci ukradenemu otroku pustili zapestnico iz porodnišnice, ni najbolj jasno. Kako bi taki nesposobneži ostali desetletja neodkriti, tudi ne. Ampak z resnimi vprašanji se pri teorijah zarote res ne gre ukvarjati. Vse ostalo so zgolj primeri, ko matere ne verjamejo, da so njihovi otroci ob rojstvu dejansko umrli.
Morda imajo prav. Morda je njihov otrok res preživel in še zdaj živi v neki drugi družini. Toda to ne pomeni, da je bil otrok ukraden. Zamenjava novorojenčka je žal nekaj, kar se lahko zgodi še dandanes. Novorojeni otroci sami ne vedo, čigavi so, med seboj so si tudi dovolj podobni in vse prelahko se zgodi, da se otroka pomotoma zamenja.
Porodnišnice imajo mehanizme, ki morajo to učinkovito preprečiti. Toda pri nas govorimo o šestih primerih v več kot dveh desetletjih. V tem času je bilo v Sloveniji rojenih približno 600.000 otrok in še tako dober mehanizem zlahka odpove v tistih 0,001 odstotka primerov, kot bi bilo potrebnih, če bi bili vsi primeri v celoti resnični in posledica zgolj nesrečnih naključij. Res je, pri tako resnem vprašanju, kot je zamenjava otroka, je sprejemljivo samo 0,0000 odstotka napak, toda taka ali drugačna napaka vseeno ni enaka naklepnemu zločinu kraje otroka.
Preberite še:
Kenguru v togi ali zakaj Jaklič ne bi smel več biti ustavni sodnik
Res verjamete v združbo, ki naj bi delovala v več porodnišnicah hkrati?
Zaenkrat nimamo čisto nobenega dokaza, da bi bil kak otrok dejansko ukraden in prodan. Imamo indice, da v nekem resnično majhnem odstotku primerov porodnišnice niso ravnale skladno s pravili. To ne pomeni, da so otroke prodajali. V najslabšem primeru imamo dokaz, da so porodnišnice prikrivale določene napake, ki so jih pri delu počeli pred desetletji. Toda možne napake v zdravstvu so ogromna knjiga, od manj pomembnih (npr. nepravilno zapisana ura rojstva) do tistih, kjer najprej pokličemo odvetnika in takoj zatem še medije. Toda vsaka napaka ne sodi v zadnjo kategorijo.
Drugo, kar bode v oči, je, da naj bi otroke kradli v več različnih porodnišnicah. Za tako kriminalno združbo bi bilo sila neobičajno, da bi lovke raztegnila dlje, kot je to neobhodno potrebno. Vsaka vpletena porodnišnica več bi pomenila nekaj osebja, ki aktivno sodeluje v hudih zločinih.
Ne glede na to, kaj si mislimo o zaposlenih v zdravstvu, smo še vedno lahko prepričani, da jih odločna večina ni pripravljena krasti otrok. Morda se kje najde kak tak posameznik, toda gre za res redek, osamljen primer. Da bi kradli otroke po različnih porodnišnicah in nihče ne bi o tem nikoli črhnil, pač ni verjetno. Osebje v porodnišnicah je tam zato, da pomaga pri rojstvih, ne zato, da bi novopečenim mamicam kradli otroke in zato pokasirali mastne novce.
Preberite še:
Povožena politična mačka v volilni čorbi
Nekdo je preveč gledal TV serije o forenzikih v Miamiju
In tu pride tretja, morda najpomembnejša stvar, ki bode v oči. Organi pregona, ki so te stvari dejansko preverjali, niso ugotovili nobenih nepravilnosti, ki bi kazale na prodajo otrok. Nekateri so iz tega zaključili, da so bili otroci tako dragi, da se še dandanes podkupuje kriminaliste. Dosti bolj verjetno je, da dokazov za kaj takega – ni. Kako to, da je do prijav zločinov, ki jih politika pripisuje prejšnjemu režimu, prišlo šele trideset let po zadnji ugrabitvi, je najbrž bolje ne spraševati. Važno je, da imamo zdaj parlamentarno komisijo, ki se bo ukvarjala s tem in ugotavljala, kaj vse so kriminalisti zgrešili.
Toda parlamentarne komisije v resnici nimajo pristojnosti, da bi ugotavljale, kaj se je zgodilo. Za to imamo v državi specializirane strokovne službe, od kriminalistov do forenzikov in še koga. Naloga specializiranih strokovnih služb je, da ugotovijo, kaj se je zgodilo, ali je prišlo do kaznivih dejanj in po potrebi podati kazenske ovadbe, kjer zadevo prevzame tožilstvo. Parlamentarne komisije tega sploh ne znajo, ne glede na to, kako zavzeto so nekateri poslanci gledali TV serije o forenzikih v Miamiju in še kje.
Eden od njih je seveda Matej Tonin, ki si nadvse želi pobegniti v Bruselj. Dokler mu to ne bo uspelo, pa bo izkoristil vsako priložnost, ki bo prišla mimo, da se pokaže pred ljudstvom kot nekdo, ki je lastnoročno premagal nepridiprave. Samo pomislite, kako jezni morajo biti v SDS, ki so mesece gradili povest o ukradenih otrocih, pa je prišel mimo Tonin in se jim javno zahvalil, da so mu pomagali s podpisi za ustanovitev preiskovalke.
Parlamentarne komisije se ukvarjajo samo z dogodki, ki so se zgodili in pri katerih je potrebno ugotavljati politično odgovornost posameznikov. Praviloma tu niti ne gre za prepovedana dejanja, temveč za dejanja, ki so jih kolikor toliko legalno izvedli izbranci ljudstva. Ta morda niso bila prepovedana, so pa nekaj, kar bi raje skrili pred javnostjo.
S tem bi se v resnici morale ukvarjati preiskovalne komisije
Tipičen primer bi bilo kanaliziranje ogromnih količin denarja za promocijo cepljenja v nekaj izbranih medijev z zanemarljivim dosegom, medtem ko se pomembnim in gledanim medijem namenja samo drobtinice. Drug primer bi bil favoriziranje svojih izbrancev na javni radioteleviziji, ki bi jo predelali v strankarski medijski portal. Tretji primer so lahko nakupi delnic podjetij, ki jih bo jutrišnja odločitev vlade pognala v nebo. Četrto vprašanje za parlamentarno komisijo bi bilo, kako to, da je neka firma, ki jo je vlada leta 2021 prodala za manj kot milijon evrov, naenkrat vredna petdesetkrat več.
To to vprašanja, ki zahtevajo parlamentarne komisije: kjer ni dilema, ali je prišlo do zlorabe, ampak v kakšni meri je šlo za načrtno oškodovanje države ter kdo je bil zgolj nesposoben. Vprašanje, ali je v Sloveniji prihajalo do kraje otrok, zahteva najprej dokaz, da je do tega sploh prišlo. Šele, ko bomo našli kak primer, kjer je bil otrok dejansko ukraden, bomo lahko raziskovali, ali je današnja politika morda vplivala na preiskavo. Kaj dosti drugega parlamentarne komisije niti ne morejo ugotavljati. Toda, ker je bila komisija že ustanovljena, tudi že imamo odgovor na to vprašanje.
Da, politika je vplivala na preiskavo. S pomočjo strankarskih medijev in parlamentarnih komisij je poskušala doseči, da bi kraja otrok postala dejstvo – ne glede na to, ali je do nje dejansko prišlo ali ne. Če so zaradi tega komu po nepotrebnem povzročili hude psihične bolečine, odprli stare travme in mu uničili že tako načeto življenje, jim je pač mar za to.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
