"Z zakoni si ne ustvarimo srca, temveč ustavimo brezsrčne." - Martin Luther King mlajši, ameriški borec za državljanske pravic
Daleč na jugozahodu leži dežela, ki je bila dolgo neodkrita. Konec 18. stoletja jo je odkrila angleška ekspedicija in ji nadela nadvse zveneče ime: Južna dežela. Na srečo so ime vsaj prevedli v latinščino in nas zavarovali pred to grozoto, dobili smo Avstralijo. Gre za nenavadno deželo polno divjih zveri, strupenih kač, letečih škorpijonov, mesojedih ovac, ljudožerih koal, verjetno tudi zmajev in še marsičesa. Tam živijo tudi mišičasti kenguruji, duhovni križanci med tiranozavrom in srno, ki so dali ime posebnemu tipu sodišča: kengurujsko sodišče.
Izraz kengurujsko sodišče se je pred desetletji prijel za sovjetski model sojenja, kjer je krivda obtoženca odločena vnaprej in sojenje predstavlja le predstavo za javnost. Kako delujejo sodišča med kenguruji samimi, mi sicer ni znano, tudi v ZOO Ljubljana na vprašanje niso znali odgovoriti. In čisto možno je, da kengurujem v resnici delamo krivico. Toda dejstvo je, da kengurujska sodišča vseeno obstajajo in se marsikomu zdijo povsem sprejemljiva, če je le na pravi strani kengurujev.
En tak primerek je Klemen Jaklič, dvojni doktor prava, ustavni sodnik, v prostem času tudi samostojni podjetnik za izobraževanje na področju prava. Kot ustavni sodnik je zaprisegel leta 2017, njegovo kandidaturo je takrat izrecno podprla opozicijska SDS. Pomenljivo je, da v svoji sedemletni karieri ustavnega sodnika še ni odločil drugače, kot si je želel njegov mecen. Mnenja ustavnih sodnikov so lahko tudi neenotna in Jakličeva mnenja so pogosto drugačna kot mnenja večine, praviloma v korist določene politične opcije.
Preberite še:
Ustavni sodnik gradi milijonsko vilo, živi pa v službenem stanovanju
Sistem odločanja o tem, kdo ima največjo puško
Toda še precej bolj bode v oči dejstvo, da ustavni sodnik opravlja popoldansko dejavnost kot samostojni podjetnik. Za sodnike obstajajo izredno stroge omejitve glede pridobitnih aktivnosti, saj priložnosti za zlorabe hodijo do njih kar same. Celotni sodni sistem je grajen na zaupanju. Če ne moremo zaupati, da bo sodnik o našem primeru odločal nepristransko in brez zunanjih vplivov, nimamo sodnega sistema. Imamo sistem odločanja o tem, kdo ima največjo puško. Sodnik, ki poleg sojenja dela še kaj drugega, mora biti pod strogim nadzorom: torej kaj počne, kdaj, za koga in za koliko.
Popoldansko podjetništvo ni združljivo s funkcijo sodnika. Gre za oportunistični tip dela, kjer natančne naloge in opravila niso znana vnaprej, niti nad njimi ni možnega nobenega nadzora. Zakon sodnikom dovoljuje opravljanje določenih strokovnih nalog na področju izobraževanja in raziskovalnega dela, toda od izobraževalne ustanove, ki profesorje in raziskovalce zaposluje kot popoldanske s.p., ni moč pričakovati ne enega ne drugega. Upati je, da ne gre le za tiskarno ničvrednih diplom ali še kaj hujšega.
Klemen Jaklič vse to dobro ve in se izgovarja, da zakon te možnosti ne prepoveduje. Res je, zakon te možnosti ne prepoveduje. A temu je tako zato, ker nihče ni niti pomislil, da bi si kdo kaj privoščil kaj takega. "Gospod ustavni sodnik s.p., nujno potrebujem izobraževanje na področju ustavnega prava, da bom lahko dobro zagovarjal tole tožbo, ki sem jo naslovil na vaše sodišče. Vidim, da tole vi delate, kar je super. Ponujam vam 50 tisoč evrov za ustrezno izobraževanje, sva zmenjena?"
Ali je do take ali podobne ponudbe kdaj prišlo, ne vemo. Ali bi jo Jaklič sprejel, tudi ne. Toda vemo, da je Klemen Jaklič svojo popoldansko aktivnost načrtno izvajal na način, ki je take ponudbe omogočal. Vemo, da o svojih dejavnostih ni obvestil delodajalca in vemo, da jo je še posebej skrival, saj je ni registriral na svojem domačem naslovu. Vse to zadošča, da Klemnu Jakliču kot sodniku ne moremo več zaupati, ne glede na to, kolikokrat blekne, da "zakon tega ne prepoveduje".
Ne zakonska prepoved, ampak zdrava kmečka pamet
Zakon takega načina dela izrecno ne prepoveduje, ker to niti ni potrebno. Iz namena zakona je jasno, da namen prepovedi dela sodnikov ni prepoved dela sodnikov kar tako, ker jih ne maramo. Namen prepovedi je preprečevanje slehernega dvoma v nepristranskost sodnikov. Pogodbe z resnimi izobraževalnimi ustanovami to še nekako omogočajo, zato jih ustavnim sodnikom dovolimo. Popoldanski s.p., kjer lahko stranke sodnika pokličejo tako kot pokličemo vodovodarja, zahtevi pač ne morejo zadostiti.
Klemen Jaklič ne sodi v sodniško togo. S svojimi dejanji se je kompromitiral do točke, ko ne vemo, za koga je delal, ko se je šel ustavnega sodnika. Ali sodi v sodniško dvorano na zatožno klop ali ne, naj odločijo ustrezni organi. Dokazov o zlorabah zaenkrat ni, toda vprašanja se pristojni še niso zares lotili. Vsekakor je potrebno temeljito pregledati njegove finance in ugotoviti, ali obstajajo dokazi o kakršnihkoli mahinacijah. Če jih ne bodo našli, se bomo morali zadovoljiti s prepovedjo opravljanja sodniškega poklica.
Popoldansko delo sodnika prek s.p., o katerem ni obvestil delodajalca in je bilo iz nepojasnjenih razlogov registrirano na naslovu njegovih staršev, samo po sebi meče nepopravljivo senco dvoma o Jakličevi nepristranskosti. Močno načne dvom o njegovi sposobnosti presoje kot taki. Univerzitetni profesor predava kot samostojni podjetnik, prosim lepo. Saj nismo kenguruji.
Brez zaupanja v pravo pravna država ne obstaja. Koga najbolj moti ustavno določilo, da smo pravna država, pa tako vemo, kajne?
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
