"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)
Britansko otočje je zavito v grozo in žalost, kot je niso občutili vsaj od smrti kraljice Elizabete II. V Sredozemskem morju je v bližini Sicilije potonila luksuzna ladja, ki je nosila enega najbogatejših Britancev. Vodna tromba je zajela njegovo jahto, ki se je prevrnila in potopila. Preživeli dajejo intervjuje, medtem ko so potapljači že našli posmrtne ostanke. Dogodek nam je vlil strahospoštovanje v kosti. Sredozemlje v okolici obale Sicilije ni šala.
Obstaja tudi skupina ljudi, ki to še kako dobro ve. Praktično vsak mesec, včasih tudi vsak teden, se v medijih na hitro omeni kako ladjo ali čoln priseljencev, ki se je potopil v tistem koncu modrine. 11 mrtvih, 64 pogrešanih. 60 mrtvih, 200 pogrešanih. 82 mrtvih, 500 pogrešanih, kdo bi štel? Koga sploh zanimajo migranti, ko je pa na dopustu umrlo več članov tako ugledne in pomembne družine?
Preberite še:
Aleš Musar ima rad blišč "prve dame", dokler ni govora o milijonih v Nemčiji
Zakaj nas smrti v Sredozemlju ne ganejo več
Zahodnjaki se imamo za dobre ljudi, imamo se za tiste, ki radi pomagajo drugim. Nahranimo lačne, oblečemo gole, pozdravimo bolne. Vse to so vrednote, ki jih delimo vsi – nekateri zaradi vere, drugi zgolj zato, ker želimo biti dobri ljudje.
Pa vendar se nam zdi ena bogata britanska družina, ki je šla na dopust, veliko pomembnejša od nekaj sto revežev, ki so umrli na približno istem kraju in času, ker so si želeli človeka vredno življenje. Ko je lani pri potopu do razbitin Titanika implodirala podmornica, na kateri so bili adrenalina željni bogataši, ki so za to plačali vsak po 228 tisoč evrov, je bila zgodba dva tedna v vseh medijih. V istem času so komaj opazili, da je v Jonskem morju potonila ladja z več sto Afričani.
Kaj je narobe z nami? Vsaka smrt je tragična. A skupina bogatašev, ki je s svojim "nepotopljivim" novodobnim Titanikom zaplula v nevihto in na lastni koži ugotovila, da človek ne sme verjeti čisto vsemu, kar ti natvezijo v prodajnem salonu, je za vse nas neprimerno bolj zanimiva kot nekaj sto utopljenih nesojenih priseljencev.
Tako je bilo verjetno od nekdaj. Za Titanik vemo vsi, ker je s sabo v globine potegnil lep del evropske elite. Za ladjo Wilhelm Gustloff, ki je leta 1945 s sabo na dno Baltika potegnil več kot devet tisoč beguncev, žensk in otrok (takrat) osovraženih Nemcev, ve le malokdo.
Preberite še:
Divja privatizacija zdravstva: ko se bolnišnici pokvari aparat, star 30 let
Glavobol za leve, kokoš z zlatimi jajci za desne
Če nam je kaj mar do enakopravnosti, če menimo, da so vsi ljudje enakopravni, se ne smemo deliti na večvredne, ki so deležni naše pozornosti in sočutja, ter na ničvredne, ki nas v bistvu ne zanimajo. Če ne pristajamo na take delitve, na prvo-, drugo- in tretjerazredne ljudi, nas mora skrbeti tako za britanskega tajkuna s svojo družino kot tudi za reveže, ki so tvegali vse, da bi dosegli boljše življenje.
O potopu luksuzne jahte je slišati dosti več kot o nedavni nesreči čolna na Drini, na katerem je nekaj dni kasneje izgubilo življenje na desetine beguncev. Taki tragični dogodki so nas nekoč še znali pretresti. Spomnimo se fotografij trupla triletnega sirskega dečka na grški obali. Danes smo na to že imuni.
Nezakoniti priseljenci so sicer skupina ljudi, ki bo še zelo dolgo predstavljala potencialno trenje v naši družbi. Gre za težavo, ki se je levi pol ne zna lotiti, desni pa noče. Za levi del politike je nezakonito priseljevanje težava, ki se je ne da rešiti brez kršitev etičnih pravil in večnega glavobola. Za desnico je kokoš, ki nese zlata jajca: pet grdih besed, dve zbadljivki, šest izmišljenih zgodb in cenena predvolilna kampanja je narejena.
Glavna težava nezakonitih priseljencev, na katero kaže ta kontrast med tragedijo britanske barke in nezgodicami prenapolnjenih čolnov v istem območju, je dejstvo, da se s težavo ne znamo soočiti in je rešiti. Desnica tega noče narediti, ker ima preveč koristi od večne "težave".
Edina možnost je, da jo reši levica, tako evropska kot tudi v Sloveniji. Zidovi, ograje, jarki, dresirane gosi, minska polja in vse ostalo so neučinkoviti in predragi. Za reševanje vprašanja nezakonitih prebežnikov potrebujemo nov celovit pristop, ki bo deloval, ki bo human, ki bo spoštoval mednarodno pravo in učinkovito zaščitil tudi naše legitimne interese.
Preberite še:
Novi lastnik Panvite domuje na naslovu obsojenega šefa Nove KBM
Kaj nas je naučila zgodovina?
Preden se poglobimo v vprašanje, kakšen sistem hočemo, si moramo odgovoriti na nekaj vprašanj. Kakšni ljudje hočemo biti? Kakšne si nas bo zapomnila zgodovina? Kakšno družbo želimo zgraditi? Jasno je, da ne moremo sprejeti kar vseh. Ne moremo tudi "streljati na vse, kar pride na razdaljo 500 metrov od meje", kot je pred časom nekdo predlagal. K sreči obstaja precej možnosti med tema skrajnostima. Obstajajo rešitve, ki niso ne zloraba socialnega sistema in ne plinske celice.
Nezakoniti priseljenci so dejstvo, s katerim se moramo navaditi živeti. So izziv, ki še zdaleč ne bo izginil sam od sebe. Morda se nam zdijo ničvredni in nevarni, morda so ti občutki pri nekaterih posameznikih tudi upravičeni. Toda pred 80 leti so bili za nas daleč najbolj ničvreden in nevaren narod pod soncem Nemci, ki jih imamo sedaj za zgled. Morda lahko naredimo sistem, od katerega bomo imeli korist oboji. Vse to in še več je mogoče. Čeprav ni lahko, ni tudi nič težje od preteklih dosežkov.
Zgodovina je jasno pokazala, da so bile take odločitve v preteklosti pravilne. Morda bi se bilo dobro učiti iz nje.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
