Nekdanjemu predsedniku republike Borutu Pahorju lahko očitamo precej stvari. Za avro ljudskega predsednika, ki je po lastnih besedah to funkcijo "odprl" množicam, se je skrival pragmatik, ki se praktično nikoli ni do ničesar opredeljeval. Prevečkrat je bil tiho, ko bi moral spregovoriti. Tudi ob največjih ekscesih v politiki in družbi.
Javno je vedno nastopal kot nekdo, ki je nad dogajanji dnevne politike. Toda vidno nelagodje so mu običajno povzročali le šefi levosredinskih vlad. Pogosto jih je znal javno ošvrkniti in komentirati njihove poteze. Pri Janezu Janši tega pač ni počel. Pahor je domačo politično areno kot prvi popeljal v svet populističnih kampanij. Trivializacija slovenske politike, ki jo spremljamo danes, se je v minulem desetletju začela z njim.
Toda Pahor, kakršen koli je že bil, je imel tudi meje. Nikoli ni zamejcem v Trstu dejal, da je njihova domovina Italija. Nikoli kot predsednik republike ni napadal ali zmerjal medijev. Če je bil sam prevečkrat tiho, je šla njegova naslednica v drugo skrajnost. Občasno deluje, kot da še vedno nastopa kot komentatorka dnevnih dogajanj. Je treba osebi, ki opravlja najvišjo voljeno funkcijo v državi, res javno govoriti, kaj si misli o judoistki iz Alžirije?
Preberite še:
Aleš Musar z zamudo razkril, da ima v Nemčiji milijone
Tanja Pečar je bila vse, kar Aleš Musar ni
Toda med mandatom Boruta Pahorja in Nataše Pirc Musar je še ena bistvena razlika – v prvi dami oziroma gospodu.
Tanja Pečar, Pahorjeva življenjska sopotnica, nikoli ni silila v ospredje. Ta ljubljanska odvetnica, o kateri nikoli nismo vedeli prav veliko, se je že ob Pahorjevi izvolitvi odpovedala vsem privilegijem prve dame. Odrekla se je finančnemu nadomestilu. Ko je deset let vestno opravljala protokolarne obveznosti, ni uveljavljala pravice do plačane odsotnosti z dela. Prostor, ki je bil v uradu predsednika namenjen zanjo, je ostal prazen.
V vsem tem času se Tanja Pečar nikoli ni zapletla v kakšen škandal ali incident. Nikoli niste mogli slišati, da bi pri Pahorju lobirala za kakšen obisk ali uslugo. Nikoli ni delala za največja državna podjetja. Nikoli se ni postavljala v ospredje. V desetih letih je bilo njene intervjuje mogoče prešteti na prste ene roke. Nikoli ni dajala vedeti, da je Pahorjevo predsedovanje "družinski projekt". Nikoli ni komentirala ali branila Pahorjevih odločitev.
In nikoli ni zavajala pri premoženjski kartici.
Preberite še:
To je novi lastnik Musarjevega zemljišča. Povezan je z Rusi.
Blišč predsedniške palače mu godi
Že v kampanji Nataše Pirc Musar je postajalo jasno, da bo Slovenija z njeno izvolitvijo dobila prvega gospoda, ki mu je precej bolj všeč soj žarometov. Priča smo bili neverjetni preobrazbi. Aleš Musar se je iz veterana pidovske privatizacije, ki je pod radarjem javnosti poceni privatiziral, razkosal in verižil podjetja, premikal njihovo premoženje, odpuščal zaposlene in opravljal transakcije v davčne oaze, pred nami pojavil kot uglajen gospod, ki ga v življenju zanimata le protokol in kulturna dediščina.
Nasprotje res ne bi moglo biti večje. Musar je do tranzicijskih milijonov prišel z brutalnimi poslovnimi manevri, v katerih so najkrajšo potegnili tisto, ki že pred tem niso imeli ničesar. Toda naenkrat se je predstavljal kot vodja volilnega štaba bodoče predsednice, ki bo ščitila šibke. Član generacije certifikatskih baronov, ki so 15 let na tisoč in en način razgrabljali nekdanje družbeno premoženje, je nastopal kot največji podpornik političarke, ki se zavzema za – pozor – skupno dobro.
Res je, da takšen "rebranding" v branži pidovskih privatizatorjev ni novost. Darko Horvat, ki je ljudem obljubljal po tisoč nemških mark za certifikat, se danes predstavlja kot lastnik in financer zagonskih podjetij. Igor Lah, ki je prevzemal podjetja, jih razkosal na prafaktorje in brez milosti iztiskal male delničarje, se v javnosti pojavlja kot mecen kulture. Vsi bi radi izbrisali spomin na obdobje, ko so bili pidovski baroni. In Musar se je pač odločil, da bo prvi gospod, ki ne skriva, da mu blišč predsedniške palače godi.
Preberite še:
Divja privatizacija zdravstva: ko se bolnišnici pokvari ključni aparat, star 30 let.
Pod lučjo so pravila drugačna kot v temi
Toda četudi gre za zelo inteligentnega moža, so leta odtujenosti od »običajnih« ljudi terjala svoj davek. Ob vseh milijonih, ki jih ima, je Musar takoj vzel 800 evrov mesečnega nadomestila za opravljanje funkcije. Zdaj je postalo jasno, da je storil še ključno napako: v premoženjski kartici, objavljeni ob kandidaturi Nataše Pirc Musar, ni posebej izpostavil zemljišča v Ljubljani, svoje odpravnine iz pozneje propadle Horvatove Aktive, ki ga je nekaj dni po njeni izvolitvi prodal za tri milijone evrov.
Musar danes govori o tem, da leta 2022 ni razpolagal s tržno, ampak zgolj s knjigovodsko vrednostjo, po kateri je zemljišče vrednotil (beri: pod ceno skril) v svojih bilancah. Toda s tem dokazuje, da ne razume bistva, s čimer škodi tudi sami predsednici republike.
Leta 2024 namreč ni več direktor ali največji lastnik privatiziranega podjetja, ki opeharjenim malim delničarjem na skupščini pripoveduje pravljice, medtem ko v svojih rokah kopiči njegovo premoženje. Danes je oseba iz kabineta predsednice republike, ki državo predstavlja doma in v tujini. Oboje skupaj ne gre. Musar ne deluje več v temi, v anonimnosti neznanih pidov in d.d.-jev, ampak pod lučjo, kjer veljajo določena pravila igre.
Eno od teh je, da je treba svoja dejanja javno pojasnjevati. Recimo: zakaj je tako dolgo zavlačeval z objavo bilance podjetja v Nemčiji? Zakaj je s podpisom pogodbe o prodaji zemljišča čakal do konca predsedniše kampanje? In kako se v Sloveniji sploh pride v stik z ljudmi, ki so vsaj nekoč obračali denar ruskih oligarhov? Odgovorov ni, ker se uradu predsednice republike zdi pomembneje govoriti o "poizkusu diskreditacije".
In spet smo pri mejah. Če kaj, je Borut Pahor vedel, da je kdaj res bolje ostati tiho.
