Medtem ko zasebne diagnostične klinike v Sloveniji rastejo kot gobe pod dežju, imajo javne bolnišnice pri zagotavljanju teh storitev vedno večje težave.
Najnovejši primer je Splošna bolnišnica Slovenj Gradec. Tam so namreč potrdili, da je v prvi polovici avgusta prišlo do okvare edine naprave za magnetno resonanco (MR). Med 6. in 12. avgustom tako v Slovenj Gradcu niso opravljali preiskav. "Vse bolnike, pri katerih so odpadle načrtovane preiskave, smo obvestili in jih prenaročali na nove termine v našem zavodu, kar je povzročilo zamik čakalne vrste," so pojasnili v bolnišnici.
V istem času se je na oddelku za radiologijo v Slovenj Gradcu pokvaril tudi eden od dveh delujočih aparatov za rentgen. Drugi od julija ni več v uporabi, saj se je po 30 letih iztrošil. Preiskave so zato morali opravljati na aparatu v urgentnem centru, ambulantne bolnike pa preusmerjali v zdravstvena domova v Velenju in na Ravnah na Koroškem.
Zakaj vedno večje težave javnih bolnišnic z zagotavljanjem diagnostičnih storitev niso več presenečenje? In kako jih lahko država reši?
Preberite še:
Novi rekordi zasebnih klinik: med zmagovalci tudi Marko Bitenc
Sistem, ki favorizira zasebnike
Začnimo s splošnim orisom stanja. Na področju radiologije smo v slovenskem zdravstvu priča dvojnemu dogajanju:
1. V javnih bolnišnicah se zastarele naprave kvarijo. Radiologi zaradi nizkih normativov delajo še v drugih klinikah. To počnejo tudi njihovi predstojniki, nekateri pa celo odpirajo lastne klinike. Vodja službe za radiologije v UKC Ljubljana Martin Thaler je recimo pred dnevi ustanovil lastno podjetje za zdravstveno diagnostiko.
2. Medtem smo priča razrastu zasebnih klinik, ki veliko večino prihodkov ustvarjajo na račun javne zdravstvene blagajne, same pa dosegajo rekordne dobičke. Te jim omogoča sedanji sistem plačevanja zdravstvenih storitev, ki favorizira zasebnike. S tem denarjem lahko intenzivno najemajo radiologe, zaposlene v javnih bolnišnicah, ki dobijo za "popoldansko" delo bistveno višje neto plačilo. Ponekod, najbolj odmevno v celjski bolnišnici, pa radiologi k zasebnikom že odhajajo tudi v službo.
Bistvo: področje radiologije je trenutno najbolj izrazit primer divje privatizacije zdravstva, kjer gredo vse koristi, ustvarjene na račun javne zdravstvene blagajne, v zasebne roke.
Predstojnik radiologije v Slovenj Gradcu Miran Jeromel je tako leta 2022 zgolj za dodatno "popoldansko" delo, ki ga je opravil v celjski bolnišnici, prejel 103.500 evrov. Ali v povprečju 8.625 evrov na mesec. Septembra istega leta je v Slovenj Gradcu, kjer je redno zaposlen kot predstojnik, opravil le 41 magnetnih resonanc, v Celju, kjer je delal prek pogodbe, pa kar 290. Medtem ko nizki normativi in javna zdravstvena blagajna spodbujata delo zunaj lastnih ustanov, se te spopadajo z zastarelo opremo.
Preberite še:
Šefica treh radiologov, ki so dali odpoved, dela še za tri zasebne klinike
Slovenj Gradec: aparat za rentgen, star 30 let
Splošna bolnišnica Slovenj Gradec je bila dolgo časa edina regionalna bolnišnica brez aparata za magnetno resonanco. Paciente so pošiljali v Maribor - v zasebni diagnostični center MTC Fontana, ki so mu za to vsako leto plačevali okoli 330 tisoč evrov. Šele leta 2016 so v Slovenj Gradcu zgradili prizidek in kupili lastno MR napravo proizvajalca Philips. Financirali so jo z bančnim posojilom.
Od takrat je minilo že osem let, bolnišnica pa še vedno ostaja pri eni MR napravi, ki se vse pogosteje kvari. V bolnišnicah v tujini, pa tudi v slovenskih zasebnih klinikah, običajno MR naprave menjajo na pet let. S tem ohranjajo njihovo zanesljivost in se izognejo visokim stroškom vzdrževanja in popravil. V Slovenj Gradcu morebitno menjavo načrtujejo šele v letu 2027, ko bo MR naprava stara več kot deset let. V tem tednu so objavili javno naročilo za njeno celovito vzdrževanje v obdobju prihodnjih treh let.
Pri tem ocenjujejo, da "bi bilo glede na trenutne potrebe smiselno nabaviti še eno MR napravo". Ta še zdaleč ni edina, ki je izstrošena. V slovenjgraški bolnišnici so konec lanskega leta uporabljali 7.475 kosov opreme, od tega je že v celoti odpisanih 4.362 kosov oziroma skoraj dve tretjini. Kljub temu se še naprej uporablja za izvajanje dejavnosti. Med njimi je bil skeletni aparat za rentgen iz leta 1995, ki od julija ni več v uporabi.
Medtem storilnost bolnišnice, ki je v letih 2022 in 2023 skupaj ustvarila skoraj 11 milijonov evrov izgube, pri diagnostičnih storitvah pada. V prvi polovici leta so opravili za 13 odstotkov manj slikanj z MR kot v enakem obdobju lani. Po naših informacijah se je MR naprava letos enkrat že pokvarila. Podatki kažejo, da so v Slovenj Gradcu v aprilu zabeležili nenavadno visok upad opravljenih preiskav. Bilo jih je za več kot polovico manj kot v mesecih pred tem.
Preberite še:
Bolniki v UKC Ljubljana ostajajo brez preiskav. Kdo je kriv za to?
Rekordni dobički zasebnih klinik
Podobne težave so imeli spomladi v UKC Ljubljana. V začetku aprila sta odpovedali dve od štirih MR naprav za magnetno resonanco. Čeprav so eno uspeli popraviti, so se čakalne dobe podaljšale. Bolniki morajo na preiskavo glave z MR s stopnjo nujnosti "zelo hitro" čakati 16 mesecev. Po zakonu bi morali do nje priti najpozneje v 14 dneh.
A težava je sistemska. V istem času, ko so javne bolnišnice pri diagnostiki zapadle v težave, je namreč radiološka panoga postala verjetno najbolj dobičkonosna panoga zasebnega zdravstva.
To potrjujejo tudi rezultati zasebnih klinik. V ptujskem diagnostičnem centru, kjer je zaposlenih 18 ljudi, pred časom pa so ga za 30 milijonov evrov kupili Hrvati, so lani po podatkih Ebonitete.si ustvarili 9,3 milijona evrov prihodkov in 3,8 milijona evrov dobička. V ljubljanskem Medilabu so imeli leta 2022 ob 8,3 milijona evrov prihodkov kar tri milijone evrov dobička. V mariborskem MDT & T pa so lani dosegli 7,6 milijona evrov prihodkov in skoraj dva milijona evrov dobička.
Vsem tem klinikah je skupno, da veliko večino denarja prejmejo iz javne zdravstvene blagajne. Od kje torej dobički? Primer: po trenutni zakonodaji javne bolnišnice in koncesionarji prejemajo enako plačilo za opravljeno bolnišnično storitev, ki vključuje tudi plačilo diagnostike računalniške tomografije (CT) in MR. Tisti koncesionarji, ki nimajo lastne opreme za CT in MR, napotijo paciente k drugemu izvajalcu, da tam opravi to diagnostično storitev. Tudi temu izvajalcu pa javna zdravstvena blagajna opravljeno storitev plača.
To pa v resnici pomeni, da javna blagajna opravljeno storitev dejansko plača dvakrat: koncesionarju v ceni zdravstvene storitve in izvajalcu, ki je diagnostično storitev dejansko opravil.
