V teh dneh je javnomnenjska agencija Ninamedia opravila raziskavo, koliko ljudi se bo udeležilo aprilskih parlamentarnih volitev in koga bodo volili. Med številnimi podatki, do katerih so prišli anketarji, nam eden daje jasen signal, da pod površjem slovenske družbe prihaja do nekaterih tektonskih premikov. Gre za volilno udeležbo mlajših od 30 let.
Kar 55 odstotkov vprašanih v tej starostni skupini je namreč zatrdilo, da bo na volitve zagotovo šlo. V povprečju torej več kot vsak drugi. To bi še nekaj let nazaj veljalo za utopično. Politika in volitve pri nas veljajo za domeno starejših. Na zadnje parlamentarne volitve je prišlo le 40 odstotkov vseh mladih z volilno pravico. Le tretjina volivcev, ki so oddali glas leta 2018, je bila mlajša od 45 let. Po tem kriteriju je Slovenija gerontokracija, v kateri starejši postavljajo ljudi na oblast, s tem pa odločajo tudi o vseh pomembnih družbenih vprašanjih. Simbol tega stanja je bila vrsto let upokojenska stranka, ki je kot jeziček na tehtnici odločala, ali bo vlade ohranjala pri življenju ali ne.
A v zadnjem času je vse več znamenj, da se to spreminja. Že lanski referendum o vodah je bil zmaga mladih. Takrat je svoj glas oddalo več kot 46 odstotkov vseh mlajših od 30 let z volilno pravico. Sredi najhujše vročine so stali v vrsti pred volišči, novačili vrstnike in podirali vse stereotipe o pasivizirani mladini, trajno priklopljene na Instagram, Tik-Tok ali menjalnice kriptovalut.
Kaj se torej dogaja?
Preberite še:
Kaj pa, če Janša ne bo priznal izida volitev? #kolumna
Ko je bil Kučan predsednik, se še niso rodili
Pred nami so prve volitve, na katerih bo volila večina generacije Z. Gre za izraz, s katerim sociologi imenujejo mlade, rojene med letoma 1995 in 2010. V Sloveniji bodo letos prvič volili letniki od 2001 do 2004. Ko je bil Janez Drnovšek še premier, Milan Kučan pa predsednik republike, se številni med njimi niso niti rodili. Ob prihodu prve Janševe vlade so bili v plenicah. Ko je izbruhnila svetovna finančna kriza, so hodili v vrtec. Ne spomnijo se sveta pred uvedbo evra in domačih tajkunov. Med zadnjo recesijo so bili v osnovni šoli.
Tudi zato je generacijo Z nemogoče strpati v obstoječe domače politične šablone. Osamosvojitev je zanje dogodek iz daljne zgodovine. Nekdo, ki bo letos dopolnil 18 let, se je rodil 13 let po letu 1991. Tudi zato jim populistična desnica z glorificiranjem takratnih časov in pozivi k ponovni obuditvi vrednot osamosvojitve (karkoli že to pomeni), ne more ponuditi ničesar - razen bianco menice za zmerjanje drugače mislečih in ranljivih skupin, kar je njen zaščitni znak.
Z-jevce so prezrle tudi stranke levo-liberalnega pola. Deloma zaradi stereotipov, da je mlade nemogoče spraviti na volišča, deloma pa zaradi politične oportunosti. V državi, kjer je število mladih od 15 do 30 let v zadnjih 20 letih upadlo za tretjino, se strankam pač bolj splača nagovarjati starejše. Levosredinskih strank kot branilk "starega" družbenega reda v resnici nikoli ni zanimal razredni boj mladih generacij v državi z legaliziranim prekarstvom in razsuto stanovanjsko politiko. V tej starostni skupini je zato danes izrazito močna Levica.
Preberite še:
Levi pol je najbolj nevaren samemu sebi #kolumna
Današnji mladi so drugačni
Toda "novi" mladi so drugačni od prejšnjih. Lani objavljena študija Mladina 2020, ki sta jo uredila Miran Lavrič in Tomaž Deželan, je zelo zanimivo branje, ki razkriva vrednote današnje mladine. Raziskovalci tako ugotavljajo naraščanje individualizma. Mladi danes hitreje zapuščajo svoje starše. Vse bolj pristajajo na negotove razmere glede zaposlitve in s tem povezane selitve. Vedno raje delajo v zasebnem sektorju, vse več pa jih je pripravljenih iti na lastno podjetniško pot. Mladi danes občutno manj pijejo in kadijo, veliko več se ukvarjajo z umetnostjo, a hitreje zapuščajo formalno izobraževanje. Zaradi negotovosti v večji meri čutijo stres, se počutijo bolj osamljene in so bolj pesimistični glede prihodnosti.
V tej raziskavi lahko preberemo tudi, da se mladi politično prebujajo. Ob tem, ko postajajo bolj liberalni, saj se pospešeno odmikajo od katolištva, se čutijo politično bolj kompetentni. In nato je prišla epidemija, med katero so Z-jevci ob stanovalcih domov za starejše verjetno plačali najvišjo ceno. V letih, ko bi morali imeti največ od življenja, jim ga je ta obrnila na glavo.
V imenu boja proti virusu so jih policisti preganjali s klopi v parkih in igrišč na prostem. Poslušati so morali ministrico za šolstvo, ki jim je pokroviteljsko govorila, da bo časa za poljubljanje dovolj, hkrati pa ni storila ničesar, da bi lahko hodili k pouku. Ko so dijaki protestirali, da želijo odprtje šol, so morali pred sodnika za prekrške. Ko so okuženi prihajali z maturantskih izletov, so bili prva novica televizijskih poročil. Zaprli smo jim športne dvorane in potem ugotavljali, da se premalo ukvarjajo s športom. V cvetu mladosti smo jih kaznovali s policijsko uro in "ostani doma". Med epidemijo so prvi izgubili delo. Korona ukrepi so jih pahnili v socialne in psihološke stiske, ki jih ne rešuje nihče. Med učenci, dijaki in študenti beležijo visok porast anksioznosti in depresij.
Preberite še:
Draga mati in foter, pustita me v šolo! #kolumna
Film, ki smo ga videli v ZDA
Vse to je bil dokončni sprožilec za generacijo, ki jo politika že tako bolj zanima kot predhodne. Ki ve, da ne more računati na nikogar. Ki je že dokazala, da si zna vzeti, kar ji po njenem pripada. Ki je polna aktivističnega vrenja. Ki se zna organizirati in edina res ve, kako za to uporabiti družbena omrežja. Ki je šla množično na lanski referendum. Ki je ekološko verjetno najbolj zavedna doslej. Ki je že pred letom in pol zaradi segrevanja planeta protestirala na ulicah glavnega mesta, v katerem si z lastnim delom velika večina verjetno nikoli ne bo mogla kupiti stanovanja. Ki si bo jutri ali pojutrišnjem vzela tudi to državo.
Mladi prihajajo, vprašanje je le, kdo jih bo znal ali želel nagovoriti. Ta film smo drugje že videli. Množice mladih so po mesecih mobilizacije na ameriških predsedniških volitvah leta 2020 pomagale "odnesti" Donalda Trumpa, predstavnika belih moških in starejših generacij, ki so hotele čas zavrteti nazaj.
Zdaj je očitno na vrsti njegova slovenska kopija.
