Slovenski navijači Trumpa bodo slavili tudi tujo oblast in se ji udinjali

"Če bi bila svetovna podnebna kriza nekakšna banka, bi jo že rešili iz težav." - Hugo Chavez (nekdanji predsednik Venezuele, 1954-2013)

Črni helikopterji sredi noči, zamaskirani specialci se spustijo po vrveh. Predsedniška palača je zagrnjena v temo, po nebu švigajo letala in bliski protiletalskih topov oznanjajo začetek bitke. Rafal, nekdo pade, še en strel. Iz nikjer se pojavi senca in izgine.

Kaj je bilo to? Zaseda? Le črnina in praznina smrti, v zraku odvzanja bojni krik branilca: "Slava Ukrajini!"

Naskok ruskih specialcev na predsedniško palačo v Kijevu februarja 2022 se je končal kaj klavrno. V prvem poskusu se je od enote tisočih mož z misije vrnila le stotnija, misija je bila neuspešna. Kasnejši poskus s štiristo plačanci ni bil nič boljši. Od tega so minila že skoraj štiri leta in Volodimir Zelenski še vedno vodi Ukrajino v njeni obrambi proti Rusiji.

Istega ne moremo reči za ameriško operacijo v Venezueli, kjer so specialci z le nekaj ranjenimi odstranili venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, ga skupaj z ženo prepeljali na sojenje v ZDA in Trump je razglasil, da bo od zdaj naprej Venezuelo vodil on osebno. Kako naj bi to delovalo, še ne vemo. Najbrž tudi sam tega ne ve.

Kolikor sta bili ti dve operaciji različni po uspehu, sta si podobni po cilju. Cilj obeh operacij je bil podrediti si neko bližnjo državo, s katero se vodstvo velesile ne strinja, in vzpostaviti oblast po lastni želji in v svojo korist. Igra Zemljo krast že dolgo ni bila tako aktualna, čeprav smo že napredovali in zdaj namesto krede za začrtanje novih meja imenujemo svojega namestnika, ki bo stopil v polje in delal po naših navodilih.

Preberite še:
Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice

Za Madurom bo potočenih le malo solza

V poplavi propagande ene in druge strani se marsikdo sprašuje, kaj je res in kaj ne. Venezuela je obubožana država z ogromnimi zalogami nafte, vendar je že zelo dolgo v globoki gospodarski krizi, ima tudi neke sankcije, eni s prstom kažejo na komuniste, drugi na Trumpove sankcije in le redkokdo ve, kaj je res in kaj ne.

Kompleksna vprašanja imajo redko kompleksne odgovore. Venezuelska gospodarska kriza ima korenine v letu 2002, ko je takratni predsednik Hugo Chavez odpustil skoraj polovico zaposlenih v nafni industriji in dobro plačane službe razdelil svojim podpornikom. Naftno industrijo so uporabljali kot kravo molznico, dokler revica od vsega hudega ni dokončno shirala in po tem so dobili še sankcije. Najhujši del gospodarske krize so preživeli v letih 2012-14, torej še pred prvimi sankcijami, ko je državo zapustila kar tretjina prebivalstva.

Drži tudi, da je država postala raj za tihotapljenje drog. Za Madurom, ki je leta 2013 nasledil Huga Chaveza, bo potočenih le malo solza, v Venezueli ali kje drugje. Toda to ne pomeni, da bo trumpastični model kaj dosti drugačen. Nasprotno, med vsemi svetovnimi politiki moderne dobe je Trump daleč najbolj podoben prav Hugu Chavezu.

Obema je namreč skupen populizem, klientelizem, korupcija, narcistična osebnostna motnja, zavračanje demokracije, celo neuspel državni udar in neučinkovito kazen zanj si delita. Edina razlika je v retoriki: če je Chavez govoril o socializmu, Trump nabija o nevarnostih marksizma. Toda pomembne niso besede, odločajo dejanja in v dejanjih pomembnih razlik med njima ni. Celo Maduro je podoben niče kot Vance. Je lojalist, izbran zaradi svoje nesposobnosti, da nikoli ne bi bil nevaren vodji.

Preberite še:
Borut Pahor igra maskoto Slovenije, ker ne prenese, da se o njem ne govori

Odstranitev predsednika še ne pomeni spremembe v državi

Na žalost marsikdo, tudi v slovenski politiki, ne vidi ali pa morda ne želi videti dlje od retorike. Na eni strani so sposobni ostre obsodbe ruske invazije v Ukrajini, operacijo v Venezueli pa častijo kot nekakšno "osvoboditev". 

Medklic: Maduro je še vedno predsednik Venezuele, sodišče ga je razglasilo le za začasno zadržanega in imenovalo vršilko dolžnosti. Desni del politike je tu povsem odpovedal, saj ni sposoben doumeti, da odstranitev predsednika še ne pomeni spremembe v državi.

Na drugi skrajnosti političnih polov so sposobni videti, da operacija v Venezueli v moderni čas ne sodi. Toda ne morejo se odlepiti od ljubezni do vzhoda, ki da je protiutež imperializmu. Levica že leta nasprotuje pomoči Ukrajini pod pretvezo, da noče eskalirati konflikta in si želi samo miru. Rusko bombardiranje ciljev v Ukrajini ni eskalacija, ukrajinske protinapade pa obsojajo, ker so za mir, so rekli.

Lepo, toda za mir sta potrebna dva in Putin ga evidentno ne želi. Na levi so sposobni sprejeti resolucijo proti napadu na Venezuelo, jo označiti za teroristični napad in celo zahtevati sankcije proti napadalcu. Prav, toda do sedaj niso želeli sankcij proti drugemu primeru še veliko hujše kršitve na vzhodu, kjer je imperializem očitno dovoljen.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

To je kršenje mednarodnega prava, pa če nam je všeč ali ne

Dejstvo je, da tako skrajni stališči na obeh polih pričata o pomanjkanju moralnih načel in elementarnega razmisleka. V dveh konfliktih na dveh različnih straneh enkrat govorita o mednarodnem pravu, drugič pa grobo kršitev medarodnega prava sprejemata kot primerno, ker se hude stvari tokrat dogajajo pravim.

Če se gremo mednarodno pravo in spoštovanje suverenosti, moramo biti pripravljeni obsoditi tudi primere, kjer se strinjamo z izbiro cilja. Venezuela je pod Madurom dejansko postala narkodržava in Madurova obtožnica za tihotapljenje drog je bila odprta že leta 2011, ko je bil le aparatčik v službi velikega vodje Chaveza.

Ampak to ne more biti utemeljen razlog, da specialci ugrabijo predsednika suverene države brez vojne napovedi in se potem nek drug predsednik, ki države niti ne najde na zemljevidu, razglasi za njegovega naslednika.

Tisti del politike, ki to praznuje, bi se moral malo zamisliti. Slovenija ni velesila in ni pričakovati, da bo prav kmalu postala. Patruljni ladji Triglav se ne bo pridružila letalonosilka Tolsti vrh. Helikopterski desantni ladji Planica in Človeška Ribica-Proteus sta želji poveljstva, ki ju ladjedelnica v Portorožu še ne zmore izdelati. Radarsko nevidni bombnik Gromovnik ni operativen. Tudi njegov lovski bratec Slavček še dolgo ne bo konkuriral ne F-35 ne eurofighterju.

Preberite še:
Do volitev so še štirje meseci, a vsi živimo, kot da je Janša že zmagal

Bojmo se vrnitve novega starega sistema

Če se vrne čas imperializma in bodo velike države malim dovolile obstajati (ali pa tudi ne), se moramo zavedati, da bomo v tej drugi kategoriji. Slovenci ne bomo osvajali tujih ozemelj, ampak bomo zelo hitro postali podložniki na osvojenem ozemlju.

Ko nek Američan, Francoz, Rus ali Kitajec želi konec svetovne ureditve in nov stari sistem, kjer bodo velike države jedle in male plačale, je to morda hudobno, toda je do neke mere logično. V tej ureditvi pričakujejo, da jo bodo oni sami odnesli bolje, kot imajo sedaj, in to je vsaj smiselno.

Da pa si to želi nekdo v Sloveniji, je to poleg hudobnosti še vse kaj dosti hujšega. Sesutje svetovne ureditve je dobro samo za posameznike, ki bodo pozdravili tujo oblast in se ji udinjali za drobtinice. Slovenec, ki take spremembe svetovne ureditve praznuje in zagovarja, ne glede na to kje in komu se zgodijo, že s svojim stališčem meji na izdajalca.

Želim si, da vsaj v politiki ne bi imeli izdajalcev.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.