"Za javno, a ne državno zdravstvo!" – Mladi zdravniki Slovenije in drugi
Slovensko zdravstvo pretresajo trije škandali. Zasebni medicinski center Barsos je naredil neumnost, zaradi katere so zdravemu človeku odstranili želodec. Zasebni center Medicor je naredil oslarijo, zaradi katere je umrla pacientka. Javni Inštitut za patologijo je naredil bedarijo, zaradi katere je bil pacient operiran preveč radikalno. V vseh treh je bil odrejen izredni nadzor, ugotovitve so jasen znak, kaj si želijo nekateri in zakaj.
V centru Barsos je nadzor pokazal določene pomanjkljivosti, ki jih bo center preučil in verjetno kakšno tudi odpravil. Nadvse poudarjajo, da napake ni storil zdravnik, dopuščajo možnost napake medicinske sestre. Uvedli naj bi tudi dodatne varovalke pri identifikaciji pacienta, ki naj bi take napake preprečil.
V centru Medicor je nadzor pokazal določene stvari, ki jih center dela v redu. Ostalo so pomanjkljivosti, od dela zaposlenih brez licenc do luknjastih evidenc in vsega ostalega. Center se brani, da gre le za priporočila in da delajo skladno z zakonom, saj da nič od ugotovljenega ni absolutno zahtevano.
Na Inštitutu za patologijo je izredni nadzor pokazal, da je center že uvedel številne dodatne varovalke in nadgradil informacijski sistem, da do še ene take napake ne bi prišlo. Tudi tu ne gre za nič obveznega, ampak jih je inštitut vseeno vpeljal na lastne stroške.
Preberite še:
Deseturno čakanje na urgenci v ljubečem objemu lobijev
Ne morejo se izgovarjati, da je šlo samo za priporočila
Tri ustanove, tri podobne napake, trije odzivi. Na Inštitutu za patologijo so se odzvali zgledno. Toleranca do napak mora biti nična, če do njih vseeno pride, je potrebno sistem primerno nadgraditi. V centru Barsos je odziv skladen z minimalnimi standardi, odkrili so napake in center bo naredil kar pač mora, da bo delal dalje. Krivdo se bo zvalilo na nekoga, ki za center ni pomemben in se ga da nadomestiti. Da je za slabo delo zaposlenega vedno odgovorno vodstvo, je izgubljeno v poplavi izjav za javnost.
Odziv centra Medicor bolj spominja na slabo šalo. Ni važno, ali gre za priporočila, ali za zahteve. Če prihaja do hudih strokovnih napak pri zdravljenju, so priporočila tam zato, da do takih napak ne prihaja. Če se enkrat to zgodi, ni več izgovora, da "nekaj ni bilo obvezno". Taki ukrepi so neobvezni samo v primeru, da imamo druge, boljše, ali pa vsaj zadostne ukrepe. Če nimamo nič boljšega, moramo sprejeti zla "neobvezna priporočila", saj so na prvem mestu pacienti. Neobvezne zahteve so tam zato, da zavarujejo paciente pred neumnostmi, ne zato, ker se je nekdo tako spomnil.
Preberite še:
Dobički letijo v privatne žepe, zelo bolne paciente pa prepustijo javnemu zdravstvu
Cilj zasebnega zdravstvenega zavoda je zaslužek
Dva sistema, dva različna odziva. Vsi trije centri so del javne zdravstvene mreže, dva sta primer zasebnega javnega zdravstva, tretji tako prisrčno osovraženega državnega sistema. Vse ustanove so sužnje svojih ustanoviteljev, sledile bodo ciljem lastnikov.
Cilj javnega zdravstva je kvalitetna zdravstvena oskrba in to se pri odzivu vidi, novi ukrepi niso bili poceni. Vpeljani so bili takoj, ker institut služi pacientom.
Cilji zasebnega zdravstvenega zavoda je zaslužek, enako kot je to cilj zasebnega hotela, restavracije ali plavalnega bazena. Toda če je zdravstvo na prvi pogled podobno storitvam, je po vsebini povsem nekaj drugega. Če v hotelu nekdo ni zadovoljen s storitvijo, če mu hrana v restavraciji ni okusna ali če mu je voda v bazenu odločno premrzla, je to v določeni meri dopustno. Vsem ne bomo nikoli ugodili in pri storitvah je to v neki meri potrebno.
Toda v zdravstvu ni dopustno, da kdo ne bi dobil storitve, ki jo ne zgolj želi, temveč nujno potrebuje.
Preberite še:
Zaslužki v zdravstvu: po starem tiru se bo vozila raja, po novem pa tisti, ki bodo segli v žep
Nižje cene hitro vodijo v nižjo kakovost
Ta odnos do zdravstva kot do storitve, ki nam jo želijo prodati običajni osumljenci, je za potrebe zdravstva povsem neprimeren. Že res, da se določene stvari da delati tudi ceneje, toda nižje cene hitro vodijo v nižjo kakovost storitve. Valjenje krivde na zaposleno ne bo preprečilo ponovne napake, izgovarjanje na neobvezna priporočila še toliko manj. Dobro četrtletno poročilo, kjer je nek center bogato zaslužil in bo izplačal res visoko dividendo, tudi ne bo v uteho tistim, na katerih so šparali.
Vse to so pasti "javnega, ne državnega" in osumljenci to vedo. Vedo tudi, da je tak korak enosmerna ulica in da ne bo moč odpraviti napake, ki bi nam dala slabše in dražje zdravstvo, njim pa dodobra napolnila žepe.
Naše zdravstvo je žal daleč od idealnega. A vendar ni tako slabo, da bi ga bilo težko narediti še veliko slabšega. Nasprotno, poslabšati ga je čisto lahko. Ne dopustimo tega. Državno zdravstvo ima slabosti, toda kot vidimo je alternativa "javno, ne državno" zlahka še veliko slabša.
Slabšega pa vseeno nočemo, kajne?
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
