Živimo v nevarnih časih za novinarstvo. V ponedeljek je novinarska kolegica z RTV Slovenija po pošti dobila kuverto z belo snovjo, ki draži oči in dihala. Prišla je policija, za več ur zaprla njeno pisarno in pošiljko poslala na analizo. Ugotovila je, da ni šlo za antraks.
Nekaj dni prej sta kolega z Dnevnika izvedela, da sta osumljena kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov. Razlog: pisanje o kandidatih za položaj slovenskega veleposlanika pri EU. Grozi jima kazen do treh let zapora. Še naš sveži primer: redakciji necenzurirano.si že nekaj časa grozi Rok Snežič, verjetno prvi človek na svetu, ki svetuje predsedniku vlade pri davkih in hkrati ljudi z jumbo plakati ob avtocestah vabi v davčne oaze. Ker ga moti pisanje o njegovih poslih v BiH, nam je napovedal devet (!) kazenskih ovadb.
Ste mogoče slišali, da bi se zaradi vsega naštetega javno oglasil kdo od politikov, dežurnih ideologov, hujskačev ali čivkarjev z desnice, obsodil napade na novinarsko delo in pozval k spoštovanju svobode govora? Seveda ne. Ker raje slavijo Marka Perkovića Thompsona.
Pop ikona hrvaške desnice
Najbolj razvpit hrvaški pevec že nekaj let nima vstopa v Avstrijo, Nemčijo, Švico in na Nizozemsko. Tudi v Istri, na Reki ali v Sarajevu ni zaželen gost. Thompson namreč nikoli ni bil le glasbenik, ampak veliko več. Že skoraj dve desetletji je prvi glas in obraz kulturne revolucije hrvaške desnice, ki se vidi kot branik pred komunisti, udbaši, prostozidarji, antikristi, orjunaši in seveda Srbi. Zveni znano?
Thompson je perjanica dobro vodenega in financiranega politično-revizionističnega projekta, organiziranega po smrti Franja Tuđmana. Pel je na protestih na splitski Rivi v podporo generalom, ki so leta 2003 na oblast pomagali vrniti HDZ. Postal je hišni pevec največje hrvaške stranke in pop ikona njene radikalno desne struje. Thompsonovi napevi pod istim klientelno-korupcijskim dežnikom združujejo zmagovalce hrvaške privatizacije, vojne dobičkarje, nogometne menedžerje, cerkev, kriminalne strukture in neoustaše, ki se zdaj pred hrvaškimi volitvami zbirajo okrog “Alternative za Hrvaško” Miroslava Škora.
Gre za ideologijo in posel. Thompsonovo neoustaštvo služi mobilizaciji in politični vzgoji novih, predvsem mladih privržencev, ki nimajo več neposredne izkušnje s hrvaško vojno. Še zdaleč ni omejeno na osamljene incidente, ampak je sistemsko.
SDS se je v svojem sovraštvu in paranoji do levičarjev in nekdanjih komunistov, ki jih išče vsepovsod, le v lastnem vrhu ne, pripravljena spečati dobesedno z vsakim – pa naj se piše Salvini, Orban ali Perković.
Zakaj Thompson ni Ceca ali Bora Čorba
Thompson ni Lepa Brena, ki se je leta 1993 slikala v uniformi srbske vojske, kar je pozneje večkrat javno obžalovala. Ni Bajaga, ki se mu je leto dni pozneje “zgodil” koncert v Kninu. Ni patetični Bora Đorđević, ki je blebetal o “dunajskih kočijažih”, še najmanj pa je kakšen Balašević, ki je “Janezom” ob osamosvojitvi očital željo po "habsburških kletkah". Še Ceca, vdova vojnega zločinca in kriminalca Arkana, ki je s kalašnikovim pozirala v porušenem Vukovarju, je v tem pogledu drugačna, saj v njeni glasbi ni “velikosrbskih” sporočil.
Pri Thompsonu je drugače. Njegove glasbe ni mogoče ločiti od njegove celostne podobe. Thompsonovi festivali pastirskega rocka še zdaleč niso zbori “ljudi, ki v srcu dobro mislijo”, kot bi dejal kak Lovro Šturm. Začnejo se z ustaškim pozdravom “Za dom spremni”. V ikonografiji Thompsonovega kulta so obvezne majice črne barve z zemljevidi Neodvisne države Hrvaške (NDH), pronacistične tvorbe iz časa druge svetovne vojne, in kape s črko “U”. Pod odrom vihrajo zastave s šahovnico te “države”, ki je drugačna kot v današnjem uradnem hrvaškem grbu.
Zakaj torej na slovenski desnici odpirajo šampanjce, ker je njen notranji minister Aleš Hojs dovolil koncert častilca ustaštva? Zakaj se veselijo prihoda pop ikone gibanja za rehabilitacijo krvavega režima, ki je v taborišču Jasenovac poslal v smrt skoraj 300 Slovencev, tudi duhovnike, med vojno pa celo okupiral del slovenskega ozemlja? Zakaj podpirajo koncert v Mariboru, ki te dni obeležuje 79. obletnico izgona več tisoč ljudi v času vojne in nacistov, pokroviteljev NDH?
Ker so se v svojih ideoloških mentalnih shemah, pogojenih z notoričnim antikomunizmom in občutkom zgodovinske krivice, zapletli do točke, v kateri ni več mogoče najti logike.
Pri tem je najhuje, da slovenska desnica svojo mentalno zagato ves čas maskira v borbo za “svobodo govora”. Te fraze ni le zlorabila, ampak jo je popolnoma izpraznila.
Raje Salvini kot rdeča zvezda
Slovenska desnica ima zato velik problem, ki ga je dokončno razgalil njen prevzem oblasti. Če se je nekoč imela za najbolj proevropsko politično opcijo v Sloveniji, danes celo najuglednejši zahodni mediji, kot je recimo The Economist, v SDS vidijo Orbanov privesek. “Barbari pred vrati,” se glasi nadnaslov najnovejšega članka o Janši in Orbanu. Da, tako nas danes vidijo v evropskih prestolnicah, ki niso Budimpešta ali Varšava.
SDS se je v svojem sovraštvu in paranoji do levičarjev in nekdanjih komunistov, ki jih išče vsepovsod, le v lastnem vrhu ne, pripravljena spečati dobesedno z vsakim – pa naj se piše Salvini, Orban ali Perković. Se še spomnite medlega (ne)odziva ob Tajanovih vzklikih “Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija” v Bazovici? Mimogrede: Dalmacija je bila nazadnje italijanska, ko so jo Mussoliniju izročili domoljubni ustaši.
Pri tem je najhuje, da slovenska desnica svojo mentalno zagato ves čas maskira v borbo za “svobodo govora”. Te fraze ni le zlorabila, ampak jo je popolnoma izpraznila. Iz razsvetljenske ideje, ki je v boju proti despotom našla pot v ustave demokratičnih držav, je svobodo govora izmaličila v bleferski kvazi-argument za premikanje meja zmerjanja in sovraštva. Slovenske desnice svoboda govora ne zanima v kontekstu družbenih ali pravnih vprašanj, ampak le kot dovoljenje za javne pozive k streljanju migrantov, zmerjanje novinark s prostitutkami ali - Thompsonov koncert.
Od njihovega domoljubja je ostala le črka U
Vsa ta armada dežurnih ideologov, hujskačev, trolov in drugih vojakov desnice namreč nikoli ne pomisli na svobodo govora, ko Žiga Turk čivka o “domači medijski Antifa”. Ko nas večni Dimitrij Rupel spet uči, koga moramo preslišati – tokrat pač ne Pankrtov, ampak “goljufivo novinarstvo”. Ko novopečeni piarovec kulturnega ministrstva novinarko obtoži, da je bila njena oddaja “nastrojena proti parlamentarni demokraciji na splošno”, saj je vanjo zajela posnetke protestov.
Ne zanima je, da imajo pravico do svobode govora tudi množice kulturnikov, naravovarstvenikov, petkovih kolesarjev in drugih kritikov oblasti. Ne, raje jih vsak dan zmerjajo, ocenjujejo vrednost njihovih koles, rišejo njihova družinska drevesa, jih karajo, ker vladi ne kažejo hvaležnosti, in štejejo, koliko prispevkov je raperju Zlatku med korona krizo pokrila država. Medtem ko delajo vse, da se glas “politkolesarjev” in vseh ostalih ne bi slišal, se bodo sami do zadnjega borili, da bo sredi Slovenije odmeval ustaški pozdrav.
Od njihovega domoljubja je ostala le črka U.
