Bil je večer, na petek trinajstega. Medtem ko se je življenje v Sloveniji zapiralo, se je nova vlada Janeza Janše sestala na prvi seji. Prizor je bil nenavaden. Novi premier in ministri so za mizo sedeli v zaščitnih maskah, a le do trenutka, ko so fotografi odšli. Takoj zatem so jih sneli in vrgli stran. To so storili isti politiki, ki so še nekaj ur pred tem govorili, da bolnišnicam kronično primanjkuje zaščitnih mask. Vse za namene politične promocije – in vzbujanja strahu.
Performans z maskami, ki so takoj padle, je bil namreč le uvod v leto dni, v katerem je Janševa vlada obračala na glavo temelje in podobo mlade slovenske demokracije. Spopad z epidemijo pri tem nikoli ni bil cilj, ampak le sredstvo. Še vedno ga uporablja kot ključno orožje za boj proti vsakomur, ki se tej oblasti znajde napoti. Že leto dni živimo v izrednih razmerah. To ne bo imelo le velikanskih zdravstvenih in ekonomskih posledic, ampak tudi družbene in psihološke. Družba je postala nervozna, histerična, tesnobna, utrujena in kronično sprta. To je vidno na vseh ravneh.
Medtem se država pred našimi očmi spreminja na slabše. Na trenutke se celo zdi, kot da je prenehala obstajati. Izgubila se je nekje med dopisnimi in nočnimi sejami vlade, izrednimi odloki, s katerimi je vlada obšla parlament, nepreglednimi "mega zakoni" in Twitterjem kot uradnim kanalom vlade. Še nikoli v zgodovini države, tudi v prvih dveh Janševih vladah ne, vladni aparat ni bil tako brutalno degradiran v podaljšek ene stranke, ki s položaja oblasti ruši institucije države in obračunava s kritiki.
Preberite še:
Ko Janša "tala", so celo levi tiho
Vlada, ki ustvarja psihozo
Pri analizi dela te vlade je v resnici nemogoče na enem mestu našteti vse, kaj je šlo v tem času narobe, vse afere in sume korupcije, manipulacije in laži, ki so danes vsakdanji jezik vladajoče politike. Zato velja ponoviti, kaj je njen izvirni greh: da je že od prvega dne vodenje epidemije spremenila v vojaško operacijo.
V največji zdravstveni krizi po osamosvojitvi nikoli ni niti poizkušala pridobiti zaupanja ljudi, ki jih je epidemija pahnila v negotovost. Raje jih je ustrahovala in oštevala, jim žugala z javnim kaznovanjem in se jim posmehovala. "Uživajte, dokler lahko!" jim je sporočal Jelko Kacin, eden od fantov iz leta 1991, ki so epidemijo videli kot priložnost za podoživljanje svojih najslavnejših dni. V Janševih besedah, da "za večino ljudi preživljanje epidemije pomeni ležanje na kavču in gledanje televizije", se zrcali podcenjevalni odnos do ljudi, njihovih strahov, skrbi in stisk.
Ko je vladi epidemija zaradi lastne nesposobnosti v drugem valu ušla izpod nadzora, je krivdo za to prevalila na te iste ljudi. Živimo v času, ko bi Slovenija potrebovala mirno in preudarno oblast, ki bi znala v navezi s stroko pomirjati ljudi in hkrati gledati naprej. Namesto tega ima vlado, ki ustvarja psihozo. Od prvega dne je na ogenj epidemije prilivala olje Janševe ihte po nekakšni popravi tranzicijskih krivic za trideset ali celo osemdeset let nazaj. Medtem ko je virus vdiral v domove za ostarele, je dvakrat obglavila vrh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Posle z opremo je delila ljudem s političnimi zvezami, demontirala je policijo in Bruselj podučevala o "komunističnih medijih". Zahtevala je kazenski pregon vodstva Mednarodne zdravstvene organizacije (WHO) in političnim prijateljem delila nagrade v proti korona paketih.
Preberite še:
Bi Janša molčal, če bi novi sev virusa prinesla Ana Roš?
Kapitulacija na vseh frontah epidemije
Dejstvo, da je Slovenija kljub temu dokaj uspešno prebrodila prvi val epidemije, je oblast pripisala le sebi, ne pa disciplini ogromnega dela prebivalstva, ki je ostalo doma. Preletu vojaških letal so sledili meseci, ko je državo prepustila na nemilost drugega vala epidemije. Jeseni, ko je Slovenija zaradi covid-19 postala država z eno najvišjih smrtnosti v Evropi, se je zrušil mit o učinkovitosti Janeza Janše kot kriznega menedžerja.
Vlada je takrat kapitulirala na vseh frontah in to je njen največji neuspeh. Priskrbela je premalo intenzivnih postelj. Domovom za starejše ni pravočasno pomagala pri najemu prostorov, kamor bi ti lahko preselili zdrave ali bolne stanovalce. Pozabila je na modeliranje epidemije s pomočjo strokovnjakov. Ni imela načrta za zapiranje javnega življenja. Dopustila je razpad sistema karantenskih odločb. Tudi na vrhuncu epidemije ni uredila nadomestila za odsotnost z dela, zaradi česar so bolni ljudje hodili na delo in tam širili okužbe. Hitro testiranje se je spremenilo v farso, zaradi katere je moralo v izolacijo ogromno število zdravih ljudi. Jeseni je bilo premalo cepiva proti gripi. Prvega odmerka cepiva proti covid-19 še vedno niso dobili vsi starejši od 80 let, medtem ko vsak dan prihajajo informacije o preskakovanju vrst.
Drugi slovenski "lockdown" je bil unikaten v Evropi. Smo edina država, ki je bila tri mesece zapored kljub zaprtju javnega življenja v evropskem vrhu po številu smrti. To je bil čas, ko je v Sloveniji dnevno umrlo 50 ali več ljudi. Epidemija je podivjala. Skupaj je umrlo 4.000 ljudi. To je glede na razmerje v številu prebivalstva enako, kot bi jih v Nemčiji umrlo 166.000. V resnici jih je več kot polovico manj. Toda Janševa vlada se je raje kot z reševanjem življenj ukvarjala z vsem drugim. Z napadi na tožilstvo, računsko in ustavno sodišče, Slovensko tiskovno agencijo (STA) in druge institucije. S sprevračanjem krivde za virus na kritike oblasti. Z drakonskim kaznovanjem protestnikov, stopnjevanjem represije in zlorabo Sove za lastne cilje. Z vsiljevanjem ukrepov, recimo policijske ure ali omejitvijo gibanja na občine, ki so bili po oceni epidemiologov odveč.
Preberite še:
Ko Janša "tala", so celo levi tiho
Ekscesi so postali standard
Še enkrat je treba poudariti: ključna težava te vlade ni njena ideološka usmerjenost, slaba komunikacija ali Janšev Twitter profil, ampak nesposobnost. Ta je recimo vidna v redukciji epidemije na semaforje, ki se tedensko prižigajo in ugašajo, odlokih, ki jih celo na ministrstvih razumejo vsak po svoje, popolni nepripravljenosti na odpiranje šol ali slabo pripravljenem načrtu za črpanje petih milijard evrov za okrevanje, ki ga v Bruslju ne želijo potrditi, vlada pa ga je celo prikrivala pred javnostjo. Na čelu ministrstva za zdravje je prišel človek, ki je UKC Ljubljana kot generalni direktor "saniral" tako, da je namenil desetine milijonov evrov iz javne blagajne in proračuna za plače zdravnikov, ki med epidemijo niso delali z bolniki. Ne le, da Janševa vlada ne obvladuje epidemije. Bojimo se lahko, ko se bo začela spopadati z ekonomsko sanacijo države po njenem koncu.
To nesposobnost skuša vlada prikrivati s prevračanjem krivde na predhodnike in iskanjem notranjih sovražnikov. Pri prikrivanju ji gredo celo na roke številni ekscesi, ki so v njenem mandatu postali standard. Od Hojsove kuverte z odstopom, izleta z mamo na mejo in drugih afer do Počivalškovega "poslovnega sestanka" v prleški gostilni. Od Cigler-Kraljevega razpisnega financiranja njegovega zavoda do javnega karanja dijakov zaradi protestov, ki si ga je privoščila šolska ministrica. Od Janševega sramotnega navijanja za Donalda Trumpa do žuganja prvemu epidemiologu Mariu Fafanglu. Od Roka Snežiča, v tem mandatu prvega Janševega kadrovnika in svetovalca, do Aleksandre Pivec.
Se še spomnite, da je generalni sekretar LMŠ Brane Kralj moral oditi, ker je pritiskal na nadzornico Uradnega lista, koga naj imenuje za direktorja? Mediji smo takrat z vso silo udarili po Marjanu Šarcu in praksam njegovih ljudi. Kar je bila takrat velika afera, ki je sprožila začetek konca Šarčeve vlade, je danes stanje stvari. SDS je na čelo Slovenskega državnega holdinga (SDH) nastavila človeka s strankarsko izkaznico. Le malo je manjkalo, pa bi v upravo Telekoma Slovenije prišel njen poslanec. Še nikoli ni bolj štelo, da si član partije. Celo med epidemijo se lahko oglaša le "naša" stroka, ki jo simbolizira Bojana Beović, večni Janšev apologet.
Preberite še:
Lahko Slovenija preživi še leto in pol Janše?
Kam gre "slovenski bolnik"
Iluzije, da bo v drugem letu mandata te vlade kaj drugače, ni mogoče imeti. Janšev buldožer bo kvečjemu še pospešil hitrost pred predsedovanjem EU v drugi polovici leta. To "novo normalnost" je po nedavnem neuspehu Koalicije ustavnega loka (KUL) očitno mogoče presekati le še z volitvami.
Za zdaj namreč še nič ne kaže na to, da se bo Janševi vladi treba predčasno umakniti z oblasti. Janša je nase priklenil tako Mateja Tonina kot Zdravka Počivalška. NSi je spet postala "drugo oko" v glavi SDS. Nedavni molk ministrice za pravosodje Lilijane Kozlovič pred televizijskimi kamerami simbolizira klavrno sesutje napovedi o SMC kot liberalni protiuteži SDS. Načrte lahko Janši prekriža le dokončni razkroj v poslanski skupini SMC, ki jo želi Počivalšek pridružiti novemu satelitskemu projektu Aleksandre Pivec in prijateljev. Janši gre na roke, da je obkrožen s kruhoborci. Kako nizko je mogoče pri tem iti, je včeraj pokazal minister za kmetijstvo Jože Podgoršek, ki je na novinarski konferenci stal ob Janši kot predstavnik DeSUS – stranke, ki je že konec lanskega leta izstopila iz vlade.
Že zdaj je jasno, da bo Slovenija po Janši 3.0 zelo drugačna država od tiste pred njim. Dediščina njegovega vladanja je "slovenski bolnik", kot je našo državo pred dnevi označil avstrijski časnik Die Presse. Ni ga junaka, ki je sposoben napovedati, kako dolgo bomo odpravljali njene posledice. Zagotovo pa dolgo.
