Minister za delo Janez Cigler Kralj je človek prijaznih nasmehov in leporečenja, zaradi česar ga njegova stranka NSi rada pošilja pred novinarske mikrofone. Včeraj je prst uperil proti opoziciji, ki je proti Janševi vladi vložila konstruktivno nezaupnico. "V trenutnih razmerah bi si morali vsi politični akterji enotno prizadevati za stabilnost in rešitev zdravstvene krize," je ugotavljal Cigler Kralj. In še dodal: "Težko rečemo, da gre za odgovorno in zrelo politiko."
Ko je Cigler Kralj govoril, ste na necenzurirano.si že lahko prebrali dele zapisnikov videokonferenc med predstavniki ministrstva za delo in domov za starejše na vrhuncu epidemije v novembru in decembru. Dokumenti razkrivajo resnost razmer. Direktorji domov so bili na robu obupa. Ker so prepozno dobili denar za najem objektov, kamor bi lahko preselili okužene, se je virus nebrzdano razširil po domovih. Zmanjkovalo je prostora, osebja in opreme. Domovi so zato morali zavračati stanovalce, odpuščene iz bolnišnic. Okuženi zaposleni so zaradi lastnih stisk hodili delati, ker bi drugače ostali brez dela plače. Posluha ni bilo niti za tiste, ki so se zaradi varnosti stanovalcev odločili sami izolirati od družin.
Toda ministrovo ekipo je očitno najbolj skrbelo, kako bo tragična bilanca epidemije videti v javnosti. Vedeli so, da bo 1700 mrtvih v domovih za starejše problem in da je Slovenija tudi po tem kriteriju med najslabšimi v Evropi. Državni sekretar iz vrst NSi je zato direktorjem domov razlagal, kako pomembne so "pozitivne informacije". Vlada je celo želela spremeniti način zbiranja podatkov o smrtih ljudi. S tem bi stanje prikazala precej manj črno, kot je bilo.
Je to – kot bi rekel Janez Cigler Kralj – "odgovorna in zrela politika"?
Preberite še:
Pri Cigler-Kralju želeli olepšati tragedijo v domovih za starejše #dokumenti
Hojs, Počivalšek, Tonin ... Vsi igrajo žrtve
Besede prijaznega ministra, odgovornega za slabo pripravo na drugi val epidemije v domovih, so le primer, kako daleč je Janševa vlada pripravljena iti pri političnih manipulacijah. Glavna politična tema ni katastrofalno vodenje epidemije, ampak legitimni poizkus zamenjave oblasti. "Ni države na svetu, kjer bi opozicija že deveti mesec grozila s konstruktivno nezaupnico, mediji pa bi o tem dnevno poročali," nam z uradnega Twitter profila vlade sporoča Janša.
Mar res? Dovolj se je ozreti v tujino. Včeraj je zaradi afere z otroškimi dodatki odstopila nizozemska vlada. Nekaj dni prej je prišlo do nove vladne krize v Italiji. Odprte so vse možnosti: od volitev do nove, še tretje Contejeve vlade. Zaradi suma korupcije je odstopil premier Estonije. Lani jeseni je novo vlado dobila Belgija. Januarja bodo volitve na Portugalskem, marca na Nizozemskem, aprila v Bolgariji, maja pa na Cipru. Vse te države so članice EU, v večini pa je epidemiološka slika slaba. Toda v nobeni zaradi covid-19 ni prenehala delovati parlamentarna demokracija.
Opozicija, zaposlena s pripravami na konstruktivno nezaupnico, ob posameznih izjemah večinoma ne zmore dohajati tempa trumpovske Twitter-politike.
Zakaj Janševa vlada to počne? Ker nas skuša ves čas prepričati, da je žrtev: opozicije, medijev, vseh kritikov oblasti ali ljudi, ki jim milostno vlada. Seveda ne, ker bi to v resnici verjela, ampak da odmika pozornost od bistva – da je na vseh ravneh zavozila vodenje epidemije, ki jo vedno bolj odkrito zlorablja za obračanje države na glavo.
Spisek teh samooklicanih žrtev je vedno daljši. Aleš Hojs je žrtev "globoke države" in policije, ki jo je pred dnevi dokončno uničil z objavo osebnih podatkov varnostno občutljivih pripadnikov specialnih in drugih enot. Nova državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Alenka Forte (SDS) je žrtev ustavnega sodišča, ki zahteva tedensko presojo upravičenosti policijske ure, zaprtja šol in drugih omejevalnih ukrepov. Zdravko Počivalšek je žrtev računskega sodišča, ki si je drznilo brskati po poslih z zaščitno opremo. Matej Tonin je žrtev, ker "se je dva dni nazaj tudi njegova žena zlomila". Simona Kustec je žrtev, ker ji nihče ne verjame.
Veselov naslednik prihaja z desnice
Sindrom žrtve se je razširil tudi po koaliciji. Šef državnega zbora Igor Zorčič (SMC), ki nemo spremlja zaton vloge parlamenta v eri vladnih odlokov in dopisnih sej, je žrtev "pogromov v medijih". Poslanci te stranke so žrtve domnevno silovitih pritiskov, naj glasujejo za zrušenje vlade. Vsi v tej koaliciji so žrtve - na čelu z Janšo. Ne zanima jih, če jim ljudje, utrujeni od "ukrepov na jojotu" in žuganj s kaznimi, ne zaupajo več. Želijo le delati za dobro te države, pa jim tega nihče ne pusti.
Medtem si te iste žrtve delijo politični plen. Rušijo institucije te države, prevzemajo javne zavode in podjetja, si nastavljajo ljudi v podsisteme ali pri tem le tiho asistirajo iz lastne politične in interesne preračunljivosti. Neposlušnemu tožilstvu vlada nagaja z zavlačevanjem pri imenovanju novih tožilcev. Pomoč pri uničenju Slovenske tiskovne agencije (STA) je iskala celo v Bruslju. Na vrhuncu epidemije pa na čelo bolnišnic nastavlja direktorje, ki prihajajo iz njenih vrst.
Glavna tarča je računsko sodišče. Cilj koalicije ni uničenje te institucije, ki bdi nad porabo javnega denarja, ampak njeno omrtvičenje – po zgledu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) iz obdobja Borisa Štefaneca. Medtem ko nas Počivalšek prepričuje, da v poslih z opremo "ni bilo masovne korupcije", vladajoča koalicija v parlament na zagovor kliče Tomaža Vesela. Na njegovem položaju želi videti dosedanjega namestnika Jorga Kristijana Petroviča, ki je poročilo o opremi želel še nekaj časa zadržati na svoji mizi. Je kdo govoril o politični neodvisnosti? Petrovič, občasni predavatelj o papeških okrožnicah v samostanih, ima tesne zveze v desnih krogih. Podpiral je ustavno presojo proračuna, ki sta jo leta 2019 proti vladi Marjana Šarca vložili SDS in NSi.
Preberite še:
Največ umrlih na Ptuju in Loki pri Zidanem Mostu
Zakaj ima Janša srečo z opozicijo
Vse to SDS, NSi in Počivalškovim prijateljem, skritim pod zastavo SMC, ne uspeva kljub opoziciji, ampak vsaj deloma tudi zaradi njene pasivnosti. Za Janševo vlado je jesen, med katero je vpisala Slovenijo v vrh seznama držav z največjo smrtnostjo, uvedla nedelujoči "lockdown", zatajila pri obrambi domov za starejše in za najdlje časa zaprla šole v Evropi. Vmes je pohodila ustavna pravila, napadala policijo in medije, zlorabljala proti korona pakete za usluge prijateljem in se za več milijard evrov uštela pri oceni, koliko bodo državo sploh stali. Janševo fanatično navijanje za Trumpa je Slovenijo osramotilo v svetu.
Kljub temu je Janševa vlada ves ta čas uspela preživeti brez interpelacije koga od ministrov, ustavne presoje ali obtožbe. Opozicija, zaposlena s pripravami na konstruktivno nezaupnico, ob posameznih izjemah večinoma ne zmore dohajati tempa trumpovske Twitter-politike. Občasno je pragmatično tiho, ker čaka SMC – in je nikoli ne dočaka. Janša jo je uspel poenotiti, ampak nič več kot to. S tem, ko Janša ves čas s prstom kaže na opozicijo, v resnici prikriva dejstvo, da si boljše v tem trenutku ne bi mogel želeti.
Za prihodnost države je zato v tem trenutku manj pomembno, ali ima opozicija 42, 43, 46 ali 50 glasov. Cena politike, ki jo Janez Cigler Kralj imenuje "odgovorna in zrela", bo za državo neizmerna. Pravo vprašanje je, ali lahko slovenska demokracija res preživi še leto in pol tega mesarjenja, ki jo že pošteno načenja. In nanj si bodo morali enkrat odgovoriti tudi poslanci.
Preberite še:
30 let pozneje: zakaj Slovenija ni več država
