V četrtek nas je med elektronsko pošto presenetilo sporočilo vladnega urada za komuniciranje. Podpisal ga je njegov direktor Uroš Urbanija. Od nas je zahteval izbris objave na družbenem omrežju Twitter in pisno opravičilo. "V nasprotnem primeru bomo proti vam sprožili druge ustrezne postopke," nam je zagrozil.
Za kaj je šlo? Dan prej je slovenska vlada na Twitterju objavila sporočilo, da "so za drastičen porast okužb s covid-19 v Indiji krivi tudi politični shodi". Jasno je, zakaj je to storila. V torek, na dan upora proti okupatorju, se je na protivladnih protestih v Ljubljani zbralo 10.000 ljudi. Janez Janša jih je že vnaprej obtožil, da bodo krivi za porast okužb v Sloveniji, nekdo iz njegovega kroga pa je očitno ocenil, da bi bilo to pametno podkrepiti še s podatki iz tujine. In tako je tudi bilo. Le da je vlada trditev o Indiji pripisala BBC, enemu največjih medijev na svetu, kjer pa so pred nekaj dnevi ugotavljali ravno nasprotno - da dokazov o povezanosti med protesti in eksplozijo okužb ni mogoče najti. Število okužb v Indiji je namreč raslo tudi na območjih, kjer velikih političnih shodov ni bilo.
Na laž, ki si jo je privoščila vlada, smo javno opozorili. Toda to je očitno vznejevoljilo Urbanijo, ki mu v teh dneh nič ne gre po načrtih. Urad za komuniciranje so obiskali inšpektorji za delo, za kar je Urbanija spet javno obtožil nas. Tudi Slovenska tiskovna agencija (STA) še vedno ni "padla". Ostaja pri življenju kljub zaustavitvi financiranja, vsem pritiskom na nadzornike, javnemu zmerjanju, vladnemu bojkotu njenih storitev in prijavi v Bruselj, od koder so naši vladi sporočili, da ovir za izplačilo denarja ni. "To je pomembna dobra novica. Financiranje bi moralo biti odblokirano takoj, ko je to mogoče, neodvisnost agencije pa mora ostati varovana," je ob tem izjavila podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova.
Preberite še:
Kako Uroš Urbanija deli državni denar prijateljem iz SDS
Urbanija ni bolezen, ampak njen simptom
A to za Uroša Urbanijo ni pomembno. On bo še naprej živel v svojem svetu – takem, v katerem uradi vlad demokratičnih držav novinarjem zaradi javnih objav grozijo z "ustreznimi postopki". Toda narobe bi bilo v tem času in okolju dajati prevelik pomen zgolj Urbaniji. Ne le zato, ker gre za aparatčika, ki ga v resnici ne zanima ideologija, ampak le ugajanje šefu in posel s kočami na Veliki Planini. Šef vladnega urada za komuniciranje je v resnici del širšega problema, ki ga ima Slovenija kot država in družba – popolnega osipa vseh standardov spodobnega. Urbanija tako ni bolezen, ampak le njen simptom.
Ne, nekoč res ni bilo tako slabo kot danes. Se še spomnite Jerneja Pavlina, nekdanjega "zvočnika" Janeza Janše v njegovi prvi vladi? Leta 2005 je izdal navodilo, s katerim je vladnim piarovcem ukazal, da morajo komunikacijo s tednikom Mladina "zreducirati na minimum", njegovim novinarjem pa odgovarjati "s stavkom ali dvema". Po medijskem razkritju tega navodila je odstopil. Leto dni pozneje je tedanji minister za delo Janez Drobnič v državnem zboru odrinil mikrofon novinarke RTV Slovenija. Dan pozneje se ji je javno opravičil, Janša pa je njegovo vedenje ocenil kot "neprimerno".
Pozor: to je bilo leta 2006, v času, ko je Gregor Golobič iz opozicije že govoril, da "boga ni, dovoljeno je vse", o "opustitvi kriterijev spodobnosti, ko je dovoljeno vse, za kar lahko izrabiš politično oblast". Toda celo v takratni eri tajkunskih privatizacij in vojn, Janševe gradnje nove politično-gospodarske elite, trgovanja z lastniki medijev in izsiljevanja z umikanjem oglasov, Jelinčičevega puškomitraljeza za izbrisane, čistih lopat in "ambrusov" so očitno še obstajale meje in vsaj minimalni standardi. Danes jih ni več.
Preberite še:
Razkrivamo: Janša želi nad direktorja STA poslati policijo
Se še spomnite vinjenega ministra Gjerkeša?
Ko se je danes pozabljeni minister za lokalno samoupravo Henrik Gjerkeš leta 2010 vinjen usedel v avtomobil, je takoj po razkritju dogodka odstopil. Enako je leta 2014 storil Peter Vilfan, ko je kot poslanec povzročil nesrečo. Šest let pozneje je bil državni sekretar Franc Breznik za vožnjo v alkoholiziranem stanju nagrajen s položajem poslanca. Jani Ivanuša, njegov poslanski kolega iz vrst Jelinčičeve SNS, ki je prav tako "napihal", niti pomisli ne na odstop.
To je le vrh ledene gore. Še pred desetimi leti so ministri ali direktorji državnih institucij po zanje obremenjujočih ugotovitvah računskega sodišča zapuščali položaje. Spomnite se Karla Erjavca ali Stojana Grilja. Danes jim ni treba, saj bo vladni aparat raje z vsemi silami napadel to isto računsko sodišče in nanj poslal policijo.
Še dobrih pet let nazaj je moral Jože Petrovič odstopiti s položaja gospodarskega ministra v Cerarjevi vladi, ker naj bi bil v eni od prejšnjih služb domnevno vpleten v kartelne dogovore o prodaji pisarniške opreme. Takrat se je veliko govorilo o konfliktih interesov, saj je minister po funkciji pristojen tudi za agencijo za varstvo konkurence (AVK). Danes? Njegov naslednik Zdravko Počivalšek ni le prvi osumljenec v kriminalistični preiskavi več milijonov evrov vrednih poslov z ventilatorji, ampak odloča o imenovanju novih članov sveta agencije, ki bo imela ključno vlogo pri njegovem paradnem projektu – državnem turističnem holdingu.
Preberite še:
Vaših deset tisoče evrov za vojno proti slovenskim medijem
Se lahko še izkopljemo iz te greznice?
Spodobnost? Živimo v času, ko eno od javnih bolnišnic vodi direktor, ki je mandat dobil že po tem, ko je politično drugače misleče pošiljal na ventilator, pa "da vidimo, kako bodo cvilili". "Končno!" je ta zdravnik komentiral smrt nekdanjega predsednika Slovenije iz obdobja, ko je bila še jugoslovanska republika. Imamo poslanko SDS, ki napada politične nasprotnike z lažnih profilov na Twitterju, in pri tem očitno še zdaleč ni edina. Pa državnega sekretarja v Janševem kabinetu, ki šefico opozicijske stranke pošilja k psihiatru. Pa drugega državnega sekretarja, ki nad novinarje javno kliče represivne organe, pojasnila pa bi jim "pisal na steklenico viskija". Pa župana, ki novinarke zmerja s "kurami nesnicami". Pa ministra za kulturo, ki parlament glede na retoriko rad zamenja za poslovni sestanek v gostilni.
Se lahko kot družba iz te greznice sploh še izkopljemo? Seveda lahko vedno vse skupaj relativiziramo, se delamo, da problem ni tako hud, in zapišemo, da so vsi isti. A niso. Oblast je tista, ki z zgledom določa standarde v družbi, ne pa Miha Kordiš, ne glede na to, kaj si mislimo o njemu. In oblast, ki jo imamo trenutno v Sloveniji, je s svojim ravnanji in "trumpovsko" retoriko porušila še zadnje meje sprejemljivega. Tudi zato je že zdaj ključno vprašanje za opozicijske stranke, ali si bodo ob morebitni zamenjavi oblasti znale postaviti meje – ne le pri javnem komuniciranju. V preteklosti jih je že odnesla skušnjava brezpravja ob pogledu na povolilni plen. SDS danes predvsem z lomljenjem institucij in imenovanjem popolnih analfabetov na pomembne položaje opravlja ogromno umazanega dela – tudi za naslednike?
Danes bi bila Jernej Pavlin in Janez Drobnič heroja, ki sta "levičarskim novinarjem pokazala, kaj jim gre". Naslovnice tovarne zlobe bi bile polne njunih slik in žaljivih člankov o novinarki, ki "je provocirala Drobniča". Twitter bi gorel. V ZDA je pred meseci odstopil eden od predstavnikov Bele hiše za odnose z mediji. Njegov greh: v komunikaciji z novinarko, ki je pripravljala članek o njegovem zasebnem razmerju, je uporabljal žaljiv in seksistični jezik.
V Sloveniji nam Uroš Urbanija pošilja grozilne dopise z glavo Vlade Republike Slovenije. Tu smo. Lahko noč in srečno, Slovenija!
