"Ne zapisana v zvezdah, usodo si nosimo v rokah." - William Shakespeare, angleški dramatik
Za nami je prva runda geriatričnega verbalnega boksa za oblast v deželah onkraj Luže. Dva seniorja, ki bi tudi po najstrožjih umotvorih našega ZPIZ izpolnjevala pogoje za upokojitev, sta se spopadla z najostrejšim orožjem vsakega politika: z besedami.
Na desni je stal vidno utrujeni, na prvi pogled senilni mož, ki se rad rokuje z zrakom, poljublja mladoletnice in maha v praznino. Na levi je stal očak v plenicah, najbolj znan kot obsojeni kriminalec, ki je ukradel denar, da bi odplačal porneso, s katero je imel spolne odnose, medtem ko je njegova žena rojevala.
S takimi sanjskimi kandidati se lahko primerjata samo še Freddie Krueger in Cthulu. Toda hočeš nočeš, eden od njiju bo novembra letos izvoljen za svoj drugi mandat vodenja največje (zaenkrat) demokratične države na svetu. To bo imelo posledice tudi na naši strani sveta. Eden izmed kandidatov je povsem neprimeren za vodenje države. Drugi jo bo uničil. Kako je možno, da v celotni državi ni česa boljšega?
Važno, da si manj slab od nasprotnika
Odgovor je boleč. V celotni ZDA je na milijone posameznikov, ki bi bili boljša izbira. Toda v zadnjem desetletju ali dveh je politika onkraj luže postala podobna boju gladiatorjev v antičnem Rimu: zaigrana, zapretiravana in krvava. Politika onkraj divjega oceana je postala zmes zabave in groteske, kjer ni važno, ali si dober v tem, kar počneš. Važno je, da si manj slab od nasprotnika.
Eden izmed ključnih dejavnikov, ki so državo pripeljali na rob in jo lahko pahne čez, je navijaško-hujskaški medijski aparat, podložen določeni politični opciji. Marsikdo, takih je veliko zlasti med podporniki očaka v plenicah, od medijev ne želi novic. Od medijev želi potrditve svojih mnenj. Če začne medij njihovega omiljenega kandidata kritizirati, bodo zamenjali kanal nekam, kjer ga opevajo.
To je razlog, zakaj je prišlo do boja dveh petelinov, ki bi že davno sodila v juho. Podporniki Joa Bidna so pripravljeni diskutirati o njegovih napakah, jih predstaviti drugim in obrazložiti, zakaj si kljub temu zasluži podporo. Podporniki Donalda Trumpa ga imajo za Odrešenika, saj jim zvočnik sovraštva to neprestano tuli. Če slučajno kdaj neha, zamenjajo kanal na takega, kjer se z oddajanjem strinjajo vnaprej – razen če za spremembo začnejo obmetavati njegove nasprotnike z iztrebki. To še prenašajo in se zraven škodoželjno smejijo.
Kdo bi se prepuščal nasladi zlorab in žaljivk, če lahko počne kaj drugega
V takem okolju za politiko človek potrebuje debelo kožo. Nič čudnega ni, da v spopadu, kjer je za ohranitev čistega uma potrebno nositi oklep, zmagujejo predvsem želve in ankilozavri. Kdor takega oklepa nima, kogar beseda poreže in rani, se je bodisi pravočasno umaknil iz boja bodisi podlegel ranam in sedaj žalostno čemi zaprt v sobi z oblazinjenimi stenami.
To je tudi namen in cilj hujskaške katedrale sovraštva, ki so jo skozi zadnje desetletje ali dve ustvarili v ameriškem medijskem prostoru. Ni važno, kako slab je njihov kandidat, podporniki ga bodo ljubili. Tudi ni važno, kako dober je nasprotnik, vsakega bodo očrnili na vse mogoče načine. Večini dobrih kandidatov se ne bo želelo ukvarjati z reko gnojnice, ki bo tekla po njih. Raje bodo delali kaj drugega; nekaj, kar ne prinese diagnoze bolezni uma.
Joe Biden ni kandidat zato, ker na drugi strani ni nič boljšega. Kandidat je zato, ker ima po petih desetletjih politike oklep, ki ga ni mogoče prebiti. Kdo drug se bo nastavljal Trumpu, prepuščal nasladi zlorab in žaljivk, če pa lahko dela kaj drugega? Biden je tako ali tako že tarča, izgubiti nima več ničesar.
Od medijev zahtevajmo, da so mediji
Amerika tudi ni edina država, kjer se tak aparat gradi. Sosednja Madžarska ga že ima in pri svojem delu je kar uspešen. Gradi se ga tudi v Sloveniji, tudi z madžarskim denarjem. Cilj je enak kot v ZDA: zožiti polje politične tekme le na tiste, ki so se za stolček pripravljeni valjati v blatu. Nad njih se potem pošlje posebej dresirane pujse, ki v takem boju uživajo.
To je načrt, kako na dolgi rok vladati državi, brez da bi ji ponudil kaj dobrega. Načrt dolgoročno vodi v pogubo, toda kratkoročno omogoči nebrzdano ropanje javnih zakladnic in bogatenje izbrancev. To je za kakega posebej dresiranega, izkušenega pujsa že kar dober rezultat.
Želim si, da bi pujse, vsaj pri nas, raje predelali v klobase in od medijev zahtevali, da so mediji. Navijanje za eno stran je za medij dopustno samo pri tekmah domače reprezentance. Drugam ne sodi, če naj se nekdo kliče za medij.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
