V četrtek smo na necenzurirano.si objavili članek o Leopoldu Poljanšku, nekdanjemu basistu skupine Agropop, ki je pozneje postal tranzicijski tajkun. Za osvežitev spomina: to je človek, ki je v 80-tih letih prejšnjega stoletja pel o tem, da "je hodil po zemlji naši", kjer je srečeval "dobre, skromne in poštene ljudi". Že v 90-tih je Poljanšek te iste ljudi izrinjal iz podjetij, ki jih je pod mizo prevzemal, rezal na kose in poceni odkupoval njihovo premoženje.
Poljanškova največja hita tako nista "Samo milijon nas še živi" ali "Jasmina", ampak Velana in mariborski Marles. Nekje na tej poti, med katero so na njegova vrata občasno potrkali kriminalisti, je postal tudi večinski lastnik Vodnogospodarskega podjetja (VGP) Drava, ki mu je država dala koncesijo za urejanje porečja te reke. Kot tako je zadolženo tudi za čiščenje Meže, Mislinje in drugih vodotokov na Koroškem, ki je bila ob nedavnih poplavah med najbolj prizadetimi regijami.
To je pomembno vedeti, ker imamo na poplavljenih območjih velik problem. Narasle vode so v struge rek in potokov prinesle ogromno proda in drugega materiala. Ponekod so zato tudi za meter ali več plitvejše kot pred poplavami. Reke bi tako lahko že ob manj silovitih padavinah znova prestopile bregove in ogrožale življenja, kar je mogoče preprečiti le s takojšnjim čiščenjem strug.
Preberite še:
Ima koncesijo za urejanje voda. Dobičke posoja razvpitemu poslovnežu.
"Uničili ga bomo! Dovolj je bilo."
Toda lastniki podjetij, ki imajo koncesijo za urejanje voda, so v tej situaciji zaznali priložnost za zaslužek. Od države želijo dodatni denar, saj da brez tega pred zimo ne bo mogoče urediti strug rek, potokov in hudournikov. A dejstvo je, da tem podjetjem in njihovih lastnikom že zdaj sploh ne gre slabo. Samo v zadnjih treh letih jim je država za urejanje vodotokov skupaj plačala rekordnih 90 milijonov evrov.
Poljanšek si recimo del dobičkov VGP Drava izplačuje prek dividend, ta denar pa po astronomskih obrestnih merah posoja naprej. Da, prav ste razumeli: medtem ko Poljanšek obrača ta denar, ki mu ga prinesejo tudi koncesije, se skupaj z drugimi lastniki vodarskih podjetij huduje, zakaj jim ga država ne nakaže še več, saj da bodo drugače ljudje znova prepuščeni na (ne)milost stoletnim vodam. Eni bi temu rekli vojno dobičkarstvo, drugi pa verjetno, da gre za izsiljevanje.
Ko smo o tem začeli pisati, nam je Poljanšek začel odkrito groziti. Še isti dan, ko smo objavili članek, je prihrumel v pisarno enega od znanih slovenskih gospodarstvenikov, da nam preda sporočilo: "Zdaj smo se res odločili, da bomo Cirmana uničili!" Poudarjal je, da govori tudi v imenu drugih lastnikov vodarskih podjetij, ki naj bi o tem razpravljali na enem od sestankov pred dnevi. "Uničili ga bomo! Dovolj je bilo." Ni ga zanimalo soočenje s podatki in dejstvi, ampak le ustrahovanje: "Mi imamo ogromno denarja. Lahko naročim medijem, da o nekom napiše, da je pedofil, potem pa naj se brani!"
Denar torej za Poljanška ni problem. Seveda le, ko ne gre za urejanje strug.
Preberite še:
Ne samo poplav, paziti se moramo političnih skvarjencev #kolumna
Kaj nam je jasno povedal Poljanšek
Pritiski so sestavni del novinarskega dela. Napovedi tožb so na necenzurirano.si praktično del vsakdana. Ta teden je recimo ena odvetniška pisarna od nas zahtevala umik fotografije, na kateri njena stranka na javni (!) prireditvi pozira skupaj z lastnico propadle estetske klinike Med-Art, iz katere so izginile kartoteke strank. "Prijazen" dopis smo dobili tudi iz Kirgizije – od tamkajšnjega orožarskega podjetja v ruski lasti, ki je v Sloveniji kupovalo lovsko orožje, to pa je pozneje pristalo na bojiščih v Ukrajini.
Tudi Rok Snežič, ki si s 300 evri uradnih mesečnih prejemkov v Mariboru gradi vilo, proti našemu mediju še vedno vlaga serijske tožbe. Že več kot 50 jih je. Toda Poljanšek je toliko bolj poseben, ker nam je s svojim prostaštvom nazorno pokazal, kako si ljudje z denarjem v Sloveniji predstavljalo urejanje medijev in kako delujejo.
Ni skrivnost, da so kapitalski pritiski, mehkejši ali trši, na domače medije vedno hujši. O nekaterih največjih podjetjih v državi, ki zaposlujejo več tisoč ljudi, iz slovenskih medijev ne morete več izvedeti praktično ničesar. Še manj o poslih ljudi, ki obračajo državne milijone. Zakaj ne? Ker nam je Poljanšek jasno povedal, kaj se zgodi z neubogljivimi: uničiš jih tako, da plačaš portal ali več njih, ki se z lažnivimi obtožbami spravijo na avtorja, saj se na dejstva ne morejo. Vas še preseneča, da je Bojan Požar milijonar?
Kralji na Betajnovi, ki nas imajo za idiote
Poljanšek nam je vsem dal jasno vedeti, da so pri sanaciji poplav, ki bo državo stala milijarde evrov, že pripravljeni nastavki za donosne posle. Sam zagotovo ve, da smo že pred časom od državne direkcije za vode, ki Poljanšku in prijateljem plačuje račune za urejanje voda, po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zahtevali podrobne podatke o izplačilih za posamezna porečja v zadnjih letih.
Poljanšek ve, da so dela v strugah reka podobna gradnji predora – samo izvajalec del ve, kaj vse je notri in koliko ur je porabil za posamezna dela. Medtem ko je deset tisoče prebivalcev te države nesebično pomagalo poplavljencem, so za Poljanška poplave očitno idealna priložnost, da dobi dodaten denar, ki ga bo obračal naprej. Poljanšek nam grozi, ker ne želi, da kdorkoli z lučjo sveti v "njegove" struge. Dobro ve, da bo pri sanaciji poplav čas pomembnejši od morebitne gospodarnosti, zato tudi z aneksi zelo verjetno ne bo prevelikih težav.
V resnici je Poljanšek lep simbol naših novodobnih vplivnežev, teh kraljev na Betajnovi, ki nas imajo vedno znova za idiote. Ki pokajo od samozavesti, moči in prostaštva. Ki so obogateli s privatizacijo družbenega, zdaj pa bi vse nas skupaj ožemali še na račun največje naravne katastrofe v zgodovini samostojne Slovenije. In vmes grozili vsakemu, ki jim po njihovem stopi na pot.
Vsaj v nečem ima Poljanšek prav: dovolj je bilo!
