"Žalost je cena, ki jo plačamo za ljubezen." - Elizabeta II.
Leta 2003, torej že pred skoraj dvajsetimi leti, se je med osebje Buckinghamske palače infiltriral novinar časnika Daily Mirror. Dva meseca je delal kot točaj v palači in skrivoma brskal za pikantnimi podrobnostmi življenja kraljice na svojem dvoru. Njegova odkritja so pretresla celotno Britanijo.
Za pozlačenimi zavesami in bliščem (skoraj) tisočletnega kraljestva najprej Anglije, nato Velike Britanije, se je skrivala povsem vsakdanja ženička. Daleč od oči množic, za debelimi zidovi in brezkončnim razkošjem, si je v palači izbrala povsem običajno trisobno stanovanje, z nekoliko obtolčenim pohištvom. Bilo je jutro in ženička se je usedla k zajtrku. Kopice srebrnih žlic, vsaka ima svojo zgodovino, so ostale v predalu, dragocen porcelan je zaklenjen v neki kredenci.
Vzela je čisto navadno žlico in plastično posodo proizvajalca Tupperware, iz katere je jedla koruzne kosmiče cenene znamke Kellog's.
To je pravi portret Elizabete II. Če je bila njena snaha Diana kraljica človeških src, je bila Elizabeta II. kraljica človeških duš. Na prvem mestu je bila državnica. Kot dedinja Viktorije, Viljema Osvajalca in vseh ostalih monarhov Britanskega otočja se je dobro zavedala, da sta monarhija in država na prvem mestu. Blišč in razkošje sta imela mesto, ko sta služila namenu predstavljanja Britanije, nekdanje prve velesile sveta.
Preberite še:
Heroji kopljejo predore #kolumna
Bomo tudi v Sloveniji kdaj imeli takega voditelja?
V zasebnem življenju je raje imela vsakdanje stvari, ki so ji skozi sedem desetletij vladavine pomagale ohraniti zdrav razum. Vsak normalen človek si želi normalno življenje. Pretirana pozornost ne prija nikomur, eksces blišča in bogatije sta včasih nujna, vendar se ju človek kmalu naveliča. Kraljici Elizabeti II. je bila ta pozornost vsiljena, zlatnina pa nujno zlo, ki ga je sprejela, ker je tako velevala dolžnost – ne, ker bi si želela draguljev in čaščenja. Po njej bo poimenovana era v zgodovini Velike Britanije, toda njena življenjska želja je bila mirna podeželska farma, kjer bi redila konje.
V današnjem svetu nam manjka ljudi, ki dajejo dolžnost domovini nad svoje osebne želje. Manjka jih v Veliki Britaniji, manjka jih drugod v Evropi, Ameriki, Aziji in Afriki. Manjka jih v Sloveniji, kjer smo predsednika republike oklicali za Barbiko. Največji argument v politiki je izvid urinske analize, češ da nekdanji visoki funkcionar ni odvisnik od drog. Desni pol pa že trideset let vodi politik, ki izven lastne stranke še nikoli ni dobil ponovnega mandata.
Častihlepneža ni težko prepričati, naj prevzame vajeti. Težko je prepričati sposobnega človeka s čistimi motivi, saj mu politika v resnici ničesar ne ponuja. Toda narava politike in državništva je žal taka, da so zanjo primerni le tisti, ki so v njo potisnjeni. Kdor v življenju hoče biti voditelj, kdor si srčno želi postati kralj, cesar, župan, plemenski poglavar ali predsednik vlade, za ta položaj v resnici nikoli ni bil primeren. Primerni so le tisti, ki si želijo mirnega življenja, recimo konjske farme na vasi, vendar jih tok usode posede na prestol in to dolžnost domovini sprejmejo, saj so potrebe države pomembnejše od njih samih.
Elizabeta II. je bila redek primer takega voditelja. Tudi v Sloveniji se lahko od njenega zgleda marsikaj naučimo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
