"Naslednjih štirinajst dni bo ključnih," je fraza, ki jo vladni govorec Jelko Kacin že mesece ponavlja, ko govori o epidemiji. Toda v resnici ne bi mogla bolj držati, ko gre za politična dogajanja v Sloveniji. V prihodnjih dveh ali treh tednih bo verjetno že znano, ali in kakšne so možnosti za padec vlade Janeza Janše in oblikovanje nove vladne večine.
Prvi ključni dan bo sobota, ko bodo znani rezultati volilnega kongresa DeSUS. Verjetna vrnitev Karla Erjavca bo dodobra premešala karte na političnem prizorišču. Erjavec je veteran dveh Janševih koalicij, v katerih je vedno znal uveljavljati svojo voljo. Tudi besedilo pisma, ki ga je poslal delegatom DeSUS, nakazuje, da se pravila igre spreminjajo. "Vodstvo DeSUS je bilo preveč tiho," je zapisal Erjavec. In še: "Naša ideologija je antifašizem, socialna država, javno zdravstvo, javno šolstvo in naša ideologija ni fašizem, liberalni kapitalizem, privatno zdravstvo in privatno šolstvo. Zato kot kandidat za predsednika stranke močno oporekam vsem tistim, ki trdijo drugače."
Toda kakšna je v resnici politična kalkulacija Karla Erjavca? So besede, s katerimi lovi glasove članov, res tudi že napoved prestopa na drugo stran? Ali pa si Erjavec s hrupom le dviguje ceno zato, da si bo znotraj Janševe vlade izboril ministrsko mesto in dobil še kakšen priboljšek? Bo do volitev v letu 2022 raje v miru počistil po stranki in vse na levi sredini pustil z dolgimi nosovi?
Kdo širi idejo o Erjavcu kot mandatarju?
Prvi preizkusni kamen bo Tomaž Gantar, minister za zdravje iz vrst DeSUS, s katerim je Janša že v odkriti vojni. Na vrhuncu epidemije mu blokira zamenjavo državne sekretarke Tine Bregant, ki ima močno zaslombo v SDS. V času, ko bi država najbolj potrebovala operativno zdravstveno ministrstvo, ga Janša hromi, kjer je to le mogoče. To počne, ker ve, da prihaja polaganje računov za katastrofalno pripravo na drugi val epidemije. Takoj, ko bo dal DeSUS prvi signal, da zapušča vlado, bodo SDS in njeni mediji še bolj planili po Gantarju, ki bo v vsakem primeru moral nositi svoj del odgovornosti za razmah epidemije.
Seveda ne gre le za Gantarja. SDS si želi oslabljeni, politično mrtvi DeSUS, ki bo odvisen od Janševih daril, kar Erjavec dobro ve. Tina Bregant ima tako v tem spopadu le funkcijo kmeta na šahovnici. Enako kot pred meseci Aleksandra Pivec, ki v teh dneh z desnega boka napada Erjavca in Gantarja, ne pa recimo tudi Srečka Felixa Kropeta, Erjavčevega protikandidata na volitvah za šefa DeSUS. Za Pivčevo je že rezervirana vloga satelita SDS, ki ga bo Janša skušal potisniti čez parlamentarni prag v primeru predčasnih volitev. Vse več je informacij, da jih v SDS vidijo kot resno možnost. Toda volitve je v slovenskem političnem sistemu zelo težko izsiliti, kar je v začetku leta ugotovil tudi Marjan Šarec.
Medtem si Erjavec na levi strani odpira nove politične kombinacije. Celo takšne, kjer bi bil kandidat za mandatarja. To idejo je pod pretvezo, da bi Koalicija ustavnega loka (KUL) s tem na svojo stran zagotovo pridobila DeSUS, po političnem trgu začel širiti Matija Sevšek, nekdanji svetovalec Katarine Kresal, Zorana Jankovića in Alenke Bratušek, ki si je zdaj očitno našel novo začasno gnezdo. Pri tej nameri mu (ne)hote pomaga tudi Jože P. Damijan, do zdaj prva izbira KUL za vodenje vlade, ki v vsakem javnem nastopu pove, da se je pripravljen umakniti komu drugemu. Bo leva sredina na koncu pred dilemo Erjavec ali Janša? In koliko poslancev DeSUS bi pri odhodu iz koalicije sledilo Erjavcu? Pri odločanju o zamenjavi oblasti bo pomemben vsak poslanski glas. Če bi Janševi vladi hrbet obrnili le štirje poslanci DeSUS (brez Roberta Polnarja), morda tudi trije poslanci SMC za KUL ne bi bili dovolj. Ne gre namreč pozabiti, da bo ob morebitni vrnitvi Zdravka Počivalška v parlament tega moral zapustiti Gregor Židan, zdaj poslanec SD.
Vsi Počivalškovi prišepetovalci in enigma Zorčič
SMC je talec interesov Počivalška, ki igra svojo igro. Na eni strani je obkrožen s svetovalci, od Mira Klineta do Sebastjana Jeretiča, ki mu prodajajo načrte o revitalizaciji stranke in pravljice o gospodarstvu, ki da ne bo dovolilo izginotja SMC z domače politične scene. Na drugi strani Počivalšek stranko dobesedno prodaja za lastne cilje. Janši tako žuga z možnim odhodom iz vlade, če država ne bo postala večinska lastnica Save, ključne družbe bodočega turističnega holdinga. Pri tem dobro ve, da zanj osebno na drugi strani ni rešilnega čolna. Kot prvi osumljenec v preiskavi poslov z zaščitno opremo je nesprejemljiv partner vsaj za LMŠ in Levico.
Politična ura resnice vse glasneje tiktaka tudi za vse bolj razpete poslance SMC. Ti so recimo nasprotovali drakonskim kaznim, ki jih je za kršitelje epidemije predlagal Aleš Hojs, a so zaradi lojalnosti do lastne ministrice Simone Kustec, nove Janševe ljubljenke, pomagali podaljšati življenje univerzi Petra Jambreka, dolgoletnega ideologa SDS. Na vest poslancev SMC je začel trkati njihov politični "oče" Miro Cerar, ki so mu lani pokazali vrata. Toda glavni motiv za njihove odločitve zagotovo ne bo ideologija. Precej več jim pomeni možno podaljšanje poslanske kariere, ki je v SMC zapečatena.
Največja enigma je Igor Zorčič, predsednik državnega zbora iz vrst SMC. Ni skrivnost, da so se njuni odnosi s Počivalškom že pred časom ohladili. Toda funkcija drugega človeka v državi mu odkrito godi, zato pragmatično čaka in zavlačuje. V SDS vedo, da ima Zorčič – vsaj do morebitnega odhoda DeSUS iz vlade – v rokah ključe do uspeha projekta KUL, zato želijo na vsak način preprečiti, da bi začel odkrito pogledovati na drugo stran. Pri tem naj bi imel ključno vlogo minister za okolje Andrej Vizjak, ki prav tako kot Zorčič prihaja iz Brežic. Gre za eno od občin, ki od leta 2015 ne prejemajo več nadomestila zaradi omejene rabe prostora iz sklada za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško (NEK). V vladni proceduri je novela zakona, ki naj bi to spremenila.
Kaj nam pove Janševo premirje z Jankovićem
Če se bo Zorčič odločil čakati, da državni zbor potrdi "Lex Brežice", bo SDS že dosegla svoje. Kupovanje časa je namreč glavna Janševa taktika. Prvak SDS računa, da bo KUL brez opaznejših premikov na fronti prej ali slej razpadel. Z (dez)informacijsko vojno in spini skuša med njimi širiti nemir, saj ve, da je njihovo zavezništvo že zaradi travmatičnih izkušenj iz Šarčeve koalicije po naravi krhko. Vidno je sicer, da nervoza v SDS raste. Potiskanje lobističnih daril v PKP6 in hitenje s kadrovanjem v Petrolu sta znak, da se s pobiranjem političnega plena zelo mudi in da v KUL vidijo realno grožnjo. Na to kaže tudi Janševo vse bolj očitno premirje z Zoranom Jankovićem, ki je še pred meseci na veliko iskal novega mandatarja, zdaj pa se z Janšo dogovarja o projektih.
Toda čas enako hitreje teče na drugi strani. Od prvega skupnega nastopa Marjana Šarca, Tanje Fajon, Luke Mesca in Alenke Bratušek sta minila že skoraj dva meseca. Jasno je, da štiri opozicijske stranke ne bodo v nedogled čakale na odločitev DeSUS in posamezne poslance SMC.
A druge možnosti v tem trenutku nimajo. Na NSi ne morejo računati, saj stranka Mateja Tonina vedno bolj postaja "drugo oko" v glavi SDS. Pri tem sploh ne skriva, da ji sedenje v vladi godi. NSi ima po dolgem času v rokah vzvode oblasti, med drugim infrastrukturno ministrstvo z milijardo evrov vrednim proračunom. Njeni člani prihajajo na vidne funkcije. Idilo kazi "le" tragična bilanca epidemije epidemije v domovih za starejše, za katero je v političnem smislu najbolj odgovoren minister iz vrst NSi Janez Cigler Kralj. Ob tej bombi, ki lahko udari tudi po stranki, NSi z nelagodjem pogleduje tudi proti mednarodnem parketu. Morebitna izključitev Orbanove stranke Fidesz iz Evropske ljudske stranke (EPP) bi NSi prisilila v jasnejšo distanco do SDS, česar se zdaj na vse pretege otepa.
Medtem bo dinamiko političnega dogajanja narekovala epidemija, ki jo je Janševa vlada zavozila na domala vseh frontah. To bo povečevalo pritisk na vse vpletene. Ne bodo se preštevali le glasovi, ampak tudi mrtvi.
