V slovenski energetiki že iz časa socializma veljajo nekatera nepisana pravila. Eno bistvenih je pravilo vrstnega reda. Prevedeno: država lahko naenkrat gradi le en večji proizvodni objekt, zato se morajo ostali postaviti v vrsto.
To je vedno vodilo do velikih prerivanj med domačimi energetskimi regijami in ključnimi akterji iz različnih, recimo jim lobijev. Že v svinčenih 70. letih prejšnjega stoletja so recimo v Šaleški dolini vedeli, da morajo s projektom gradnje petega bloka TEŠ pohiteti še pred zagonom proizvodnje v nuklearki, ki se je takrat že gradila. Šele potem sta na vrsto prišli dve novi hidroelektrarni na Soči oziroma Savi.
V začetku 21. stoletja, v novem investicijskem ciklu, so se karte začele mešati na novo. Čeprav je bila za gradnjo spet na vrsti Šaleška dolina, je takratni minister Andrej Vizjak v javnost lansiral projekt druge nuklearke (JEK2). Končalo se je z dogovorom: šaleški lobi je v času prve vlade Janeza Janše dobil proste roke za megalomanijo pri pripravi TEŠ6, posavski lobi pa samostojno entiteto (Gen Energijo), s katero je dobičke z elektriko iz nuklearke rešil pred trajnim potopom v šoštanjsko finančno brezno.
V Krškem so se sprijaznili, da bodo morali počakati. Le da takrat niso vedeli, da bodo finančna kriza, državne subvencije obnovljivim virom energije, serija nestabilnih vlad in občasno zunanjepolitično koketiranje z Rusko federacijo to čakanje zavlekli na 20 let. In v tej ihti so naredili ključno napako: izsilili so referendumsko vprašanje, s katerim so skorajda sami uničili prihodnost Slovenije kot jedrske države.
Preberite še:
Zakaj Kumer ni razkril študije, ki jo je o JEK2 pisal Mervar
V Posavju so želeli preveč. In SDS je začela z igro.
Stvar je jasna: če bi prebivalci Slovenije prihodnji mesec na referendumu odločali o tem, ali recimo podpirajo nadaljnjo rabo jedrske energije v državi, bi predlagatelji verjetno zmagali s plebiscitarno večino. To vprašanje bi zajelo vse: neizbežno podaljšanje obratovalne dobe sedanje nuklearke do leta 2063, priprave na poznejše odločanje o JEK2 in razvojne preboje na področju jedrske energije, od malih modularnih reaktorjev naprej.
Karavana bi šla dalje. Čez štiri ali pet let, ki danes na področju razvoja jedrske tehnologije pomenijo ogromno, bi bil projekt JEK2 pripravljen za končno odločitev, ali z njim iti naprej ali ne.
Toda v Posavju so naenkrat želeli več, preveč. Ko se je Danijelu Levičarju, državnemu sekretarju za JEK2 iz te regije, zdela dobra ideja ljudi sugestivno vprašati, ali podpirajo projekt, ki bo prinesel stabilno oskrbo z električno energijo, je SDS začela s svojo politično igro. Tej so sledili praktično vsi ostali politični akterji, nakar je v strahu pred polomom iz nje prva izstopila.
Trenutno se zdi, da je šla igra svojo pot. Izkazalo se je, da minister za okolje Bojan Kumer, glavni ideolog zelenega prehoda pri nas, dva meseca ni javno objavil študije, ki so jo zagovorniki jedrskega scenarija razvoja energetike razumeli kot dokaz za svoj prav. Toda le dokler te iste študije njen avtor Aleksander Mervar tik pred javnim razkritjem ni dopolnil z izračuni in spremenljivkami, ki jih zdaj v svoj prid navajajo najbolj goreči zagovorniki obnovljivih virov. Beri: s 400 megavati novih hidroelektrarn, ki ne bodo ne na Muri ne v porečju Soče.
Preberite še:
Kakšna je razlika med TEŠ6 in NEK2? Da o TEŠ6 nikoli nismo odločali na referendumu #podcast
"Junaki" TEŠ6 so nazaj
Da bo zmeda popolna, je isti Levičar iz študije javno navajal nekatere njene podatke, četudi naj bi bili takrat še zaupne narave. Že pred tem se je Kumer kot resorni minister pragmatično umaknil iz uvoda v kampanjo za referendum, ki ga zdaj ne bo. V istem času pa se je nekdo še odločil, da bodo domača elektro podjetja števce za merjenje porabe kupovala pri poslovnežu Otmarju Zornu, ki jih bo četrt milijona uvozil s Kitajske.
Toda pravi šok za državno blagajno šele prihaja – pri sanaciji TEŠ6. V finančni operaciji, ki dejansko pomeni "bail out" Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) po vzoru nekdanjih državnih bank, bo država v petih letih porabila skoraj milijardo evrov – in to zgolj zato, da zagotovi ogrevanje 35 tisoč prebivalcev Šaleške doline.
Ta strošek si bo država morala naložiti zato, ker se v desetih letih po zagonu TEŠ6 nikomur v Sloveniji, še manj pa v Šaleški dolini, ni zdelo pametno zagotoviti novega vira ogrevanja. Logično, ker je državo le na ta način mogoče postaviti v vlogo talca. Kot že tolikokrat pri TEŠ6.
To milijardo evrov bo država plačevala, medtem ko bodo glavni junaki nesrečne zgodbe o TEŠ6, od Uroša Rotnika do Branka Sevčnikarja, rojake iz doline prepričevali, da jih je Slovenija pustila na cedilu. Kje bo država našla ta denar? Zagotovo tudi v dividendah energetskih podjetij. To pomeni, da bo luknjo v šoštanjskem breznu pokrivala tudi z investicijsko akumulacijo Gena Energije, ki je po sedanjih načrtih namenjena za JEK2 oziroma morebitne alternativne jedrske projekte.
Preberite še:
Nekoč Rotnikov oproda, zdaj "borec za šaleško energetiko"
Spet se mudi - kot vedno pri TEŠ6
Seveda se zdaj mudi – kot vedno pri TEŠ6, kjer so se najdražje odločitve vedno sprejemale pod časovnim pritiskom.
Napovedani interventni zakon, ki mora začeti veljati pred koncem leta, je tako šele prejšnji teden prišel v javno obravnavo, čeprav sta od odmevnega nastopa ministra Kumra, v katerem je dejal, da bo šel TEŠ brez intervencije države v stečaj, minila že praktično dva meseca. Izvedeli smo, da bo država z zakonom plačala milijardo evrov, a bo ob tem prihranila vsaj 1,5 miijarde evrov. Zakaj nas ta izračun vsaj deloma spominja na tiste, s katerimi je Rotnikova ekipa 15 let nazaj utemeljevala, koliko bi stala zaustavitev projekta?
Je res pametno ob tako razgreti atmosferi v Šaleški dolini v isti zakon na hitro potiskati tudi projekt polja sončnih elektrarn na tamkajšnjem jezeru, ki močno razdvaja lokalno skupnost? In še: kje smo v slovenski energetiki z načrti za nove plinske elektrarne? Kaj bo z vlaganji v distribucijsko omrežje, ki bodo ključna za zeleni prehod?
Eno samo referendumsko vprašanje, s katerim se je en državni sekretar ujel v ofsajd, je tako sprožilo verigo dogodkov, po katerih je jasno le naslednje: v Krškem gredo spet v čakalnico, znova za nedoločen čas, spet pa je na vrsti TEŠ. Nepisana pravila v energetiki, pač.
