Minuli teden je šlo v širši javnosti precej neopazno mimo javno pismo, ki bi moralo biti v vsaki normalno delujoči državi novica tedna. Na ministrstvo za zdravje ga je poslalo združenje zdravstvenih zavodov, pod okriljem katerega deluje 20 javnih bolnišnic in 50 zdravstvenih domov. V njem je opozorilo na neenakost med javnimi zdravstvenimi zavodi in koncesionarji.
Za kaj točno gre? Kot je znano, želi ministrstvo s spremembo zakonodaje omejiti popoldansko delo zdravnikov iz javnih zavodov pri zasebnikih. Toda v združenju javnih zavodov opozarjajo, da to samo po sebi ne bo rešilo njihovih težav. Resnični izvirni greh je namreč po njihovem na drugi strani te enačbe – pri vprašanju, zakaj javna blagajna zasebnikom za storitve, ki jih ti opravljajo ceneje, plačujejo isto ceno kot javnim bolnišnicam.
Njihovo pismo se tako začne z naslednjimi besedami: "Trenutna zakonodaja omogoča, da koncesionarji, ki nimajo enakih odgovornosti in obveznosti (plačilo regresa, dopusti v skladu s kolektivno pogodbo, nadomestila za bolniško odsotnost, stroški za izobraževanje ipd.), prejmejo enako plačilo (za zdravstvene storitve, op. a.) kot javni zdravstveni zavodi."
Zakaj je torej to ena največjih težav slovenskega zdravstva?
Preberite še:
Hrvaški naskok na zdravstvo: kupili kliniko nekdanjega predstojnika UKC Ljubljana
Dobiček zasebnikom, izguba pa bolnišnicam
Danes imamo na eni strani javne bolnišnice, ki z zaposlenimi zdravniki opravljajo vse posege, vključno z najdražjimi in najmanj donosnimi, in zagotavljajo 24-urno celotno zdravstveno oskrbo vsega prebivalstva. Pomemben del teh ustvarja izgubo. Na drugi strani imamo zasebne zdravstvene klinike, ki daleč najraje opravljajo operacije, posege in preglede v programih z največjim donosom. Preostale prepuščajo javnim zavodom, ki morajo zagotavljati neprekinjeno zdravstveno varstvo.
Te operacije in posege v pomembni meri opravljajo zdravniki, zaposleni v javnih bolnišnicah, kar zasebnikom omogoča velikanske prihranke pri stroških dela. Na ta račun velika večina zasebnih klinik ustvarja dobičke.
Bistvo: denar iz javne blagajne zaradi te anomalije tako ne ostaja v zdravstvenem sistemu, ampak se steka v roke lastnikov: od zavarovalnic do finančnih skladov iz tujine. Kljub temu tako javna bolnišnica kot zasebna klinika za isti poseg ali operacijo prejmeta enak denar, četudi mora prva z njim pokriti vrsto stroškov, ki jih druga nima – tudi na račun prve.
Gre za nekakšen finančni doping, ki zasebnim klinikam omogoča serijsko najemanje zdravnikov iz javnih zavodov. Ti so zadovoljni, ker popoldne kot samostojni podjetniki za posamezno operacijo prejmejo precej več denarja kot dopoldne v redni službi. Končna posledica je, da zasebniki prevzemajo vedno večji delež dobičkonosnih programov, javne bolnišnice pa se spreminjajo v "slabe banke" zdravstva, ki zaradi kroničnih izgub vedno težje opravljajo najbolj kakovostne medicinske storitve.
Preberite še:
Novi rekordi zasebnih klinik: med zmagovalci tudi Marko Bitenc
Zato so Hrvati za diagnostični center plačali 30 milijonov evrov
V združenju so posebej opozorili na takšno prakso v medicinski diagnostiki, ki je trenutno najbolj zaželena tarča lovcev na dobičke v zdravstvu. "Bolnišnice in koncesionarji prejemajo enako plačilo za opravljeno bolnišnično storitev, v kateri je plačana tudi diagnostika računalniške tomografije (CT) in magnetne resonance (MR). Tisti koncesionarji, ki nimajo lastne opreme za CT in MR, napotijo paciente z napotnico k drugemu izvajalcu, da tam opravi to diagnostično storitev, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) pa temu izvajalcu to opravljeno storitev tudi plača," so pojasnili.
"To opravljeno storitev ZZZS dejansko plača dvakrat: koncesionarju v ceni zdravstvene storitve in izvajalcu, ki je diagnostično storitev dejansko opravil," opozarjajo v združenju.
Se kdo torej čudi dejstvu, da je hrvaški finančni sklad za nakup enega največjih diagnostičnih centrov pri nas plačal kar 30 milijonov evrov? Je res presenečenje, da ima isti center, ki mu večino prihodkov zagotavlja javna zdravstvena blagajna, ob dobrih devetih milijonih evrov prihodkov kar štiri milijone evrov čistega dobička? Ali sploh obstaja kakršna koli druga gospodarska panoga, kjer je mogoče na legalen način ustvariti tolikšno dobičkonosnost?
Vse te številke so javne. Tako na ministrstvu kot na ZZZS jih že več leto zelo dobro poznajo. A stvar je podobna kot pri vilah in jahtah največjih dobaviteljev bolnišnic: vsi vedo, da obstajajo, a vsi se delajo, kot da jih v resnici ni.
Preberite še:
"Čakalne vrste so umetno ustvarjene, da cvetijo zasebne klinike" #video
To so zdravniki, ki odločajo o delitvi denarja
Da bi lahko nekatere stvari v slovenskem zdravstvu razumeli, je zato treba gledati pod površje. Sedanja, v veliki meri nepravična ureditev plačevanja storitev je plod nekaj let starega splošnega dogovora med ministrstvom, javno zdravstveno blagajno, zdravniško zbornico in drugih akterjev v domačem zdravstvu, ki ga zdaj nadomeščajo uredbe.
Toda pozor: v imenu zdravniške zbornice, ki bi morala ščititi interese vseh zdravnikov, se tudi za cene storitev pogaja odbor za socialno-ekonomska vprašanja, ki je nekakšna "all-stars" ekipa domačih zasebnih zdravnikov.
Junija letos je tako skupščina zdravniške zbornice za njegovega predsednika izvolila nikogar drugega kot Marka Bitenca, verjetno najvplivnejšega domačega zasebnega zdravnika, velikega mojstra prostozidarske lože in enega od zmagovalcev trenutnih procesov v domačem zdravstvu. Član istega odbora je tudi Dorijan Marušič, ki pogodbeno dela za MC Medicor, največjo zasebno kliniko pri nas, sicer pa svetuje ministrici Valentini Prevolnik Rupel. Med ostalimi sedmimi člani odbora je eden zaposlen v Bitenčevem zavodu Zdravje, drugi pri zasebnem kirurgu Tomislavu Klokočovniku, tretji je zasebni radiolog, četrti zasebni zobozdravnik ...
Vprašanje, za čigave interese bo delal ta odbor, je seveda retorično. Že zdaj je jasno, da bo lobi zasebnikov počel vse, da ne pride do sprememb pri načinu plačevanja zdravstvenih storitev.
Priča bomo intenzivnemu lobiranju, da vse ostane, kot je. Da, bognedaj, nikoli ne bomo imeli različnega plačevanja storitev za javne bolnišnice in zasebnike, kot ga poznajo v več drugih evropskih državah. Da ne bomo mogli zdravnikov iz javnih bolnišnicah res stimulirati, da več delajo opravijo "doma". Da ne bomo mogli nikoli, kot pravijo na levi, rešiti problema "dvoživk" in zagotoviti, da bi, kot pravijo na desni, denar res sledil pacientu, ne pa pacient denarju.
Ker to je točka, na kateri se divja privatizacija javnega zdravstva lahko zlomi.
Preberite še:
Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira vse rekorde – z zdravniki iz javnih bolnišnic.
