"Samoljubni, sebični ljudje požrtvovalne globoke ljubezni niso zmožni, premaga jih in stori jih sužnje jedina pohotnost." - Janko Kersnik v romanu Ciklamen (1883)
V Sloveniji v zadnjih tednih ponovno vre, skoraj smo dobili že tretjo interpelacijo v mladi, petnajsti vladi samostojne države. Tokrat se krešejo mnenja in pokajo biči okoli vprašanja Muzeja slovenske osamosvojitve. Del opozicije z NSi na čelu meni, da kulturna ministrica, ki bi ta velecenjeni muzej združila z Muzejem novejše zgodovine, ni več primerna za položaj. Najbolj piker je bil komentar Hojsovega Aleša, da ne pozna evropske države, ki bi ukinila muzej lastne ustanovitve.
V tem pogledu ima gospod Hojs čisto prav. Nobena evropska država še ni ukinila muzeja lastne ustanovitve, ker ga tudi ustanovila ni. Italija nima muzeja o življenju in delu Viktorja Emanuela II in Velika Britanija nima muzeja posvečenega kralju Athelstanu, čeprav gre za kar buren del zgodovine. Muzej lastne ustanovitve imajo v Pjongjangu, čeprav dvomim, da bomo v Hojsu našli glasnega oboževalca severnokorejske interpretacije marksizma.
Preberite še:
Asti Vrečko zaradi opozicije prepovedali nastop na prazniku
Ministrica za kulturo, ki ji ni mesta na kulturnem prazniku
Bojišče okoli prihodnosti muzeja, ki bolj kot proces osamosvajanja proslavlja kariere politikov desnega pola, gori v Ljubljani, toda fronta se je odprla tudi v manjšem kraju vzhodno od Ljubljane. Občina Lukovica pri Domžalah, rojstni kraj pisatelja Janka Kersnika, je ob prihajajočem kulturnem prazniku želela gostiti kulturno ministrico. Odziv nasprotnikov njenega dela je bil glasen in, kot kaže, učinkovit, saj je bila županja primorana umakniti vabilo. Drugače je ravnal župan Šentjurja pri Celju, ki je enako zahtevo Jelke Godec gladko zavrnil.
V normalnih časih bi se vprašali, kaj je z nekom narobe. Kakšno sovraštvo in gnev mora človek gojiti, da ne želi počastiti svojega rojstnega kraja z obiskom in nagovorom ene od predstavnic oblasti? Odziv ni racionalen, ministrica ne bi imela govora o združevanju nekega tretjerazrednega muzeja v administrativno bolj smiselni ureditvi. Ne, govorila bi o kakšnih pomembnejših temah, ki zadevajo slovensko kulturo veliko bolj kot pritlehno politikantstvo.
Žal ne živimo v normalnih časih. Po eni strani so taki ekscesi povsem pričakovan odziv na sejanje sovraštva, ki ga že leta izvajajo strankarski mediji desnega pola. Kdor si želi biti medijsko linčan, mora samo kritizirati desni politični pol in želja mu bo izpolnjena v roku 24 ur. Po drugi strani gre za popolnoma nesprejemljiv način vedenja do sokrajanov, ki ga lahko opišemo samo z eno besedo: razočaranje. Nekaterim prebivalcem Lukovice je pomembnejše od lastne zgodovine in kulture to, da je v Sloveniji na oblasti njihov izbrani kralj.
Preberite še:
Ni denarja za Laibach, razkrivamo, za koga pa je
Kultura danes pomembnejša kot kdajkoli prej
Tudi zato je kultura dandanes pomembnejša, kot je bila kdajkoli prej. Kultura namreč ni nekaj, "kar so počeli včasih", temveč skupek dosežkov in vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja. Ena izmed proslavljenih vrednot naše družbe je, da spoštujemo drugače misleče in jim dovolimo, da svoja mnenja javno izrazijo. Sovražni napad na političarko, s katero se ne strinjamo pri neki nepomembni odločitvi, ni vrednota naše družbe. Morda je vrednota kake druge družbe, recimo tiste v Pjongjangu, a kulturno ne sodi ne v Slovenijo ne v Evropo.
Človeštvo je kot nihalo v uri. Niha iz ene strani v drugo, bolj kot ga odmakne v eno stran, močneje zaniha v drugo. Janko Kersnik je bil odmik v eno stran, konec devetnajstega stoletja je ostro kritiziral strankarsko omejenost in servilnost rimokatoliškemu kleru. Dobrih sto let kasneje so njegovi sokrajani povsem podvrženi cerkveni propagandi in strankarsko omejeni do te mere, da v svoji občini ne želijo videti ministrice za kulturo, ker se ne strinjajo z njeno politiko, ki s kulturo nima prav veliko povezave.
V muzeju je predstavljen drobec naše zgodovine, v katerem je bilo manj povedanega, kot je bilo izpuščenega. Kersnik se je ob tem ekscesu verjetno obrnil v grobu. No, verjetno se je obrnil že aprila, ko so prebivalci Lukovice skoraj enako močno podprli stranko Aleša Hojsa kot zmagovalko volitev, tako da zdaj vsaj spet leži prav.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
