Če avstrijska Štajerska sega do Save, potem italijanski Trst zagotovo pripada Ankaranu

"Naredite mi to deželo zopet nemško." - Adolf Hitler (nemški politik avstrijskega rodu, 1889-1945) med obiskom v Mariboru, leta 1941

"Od visokega Dachsteina, kjer orel leti, vse do Save, kjer so Vindišarji, vse to je moja draga Štajerska," se glasi rahlo amaterski prevod nove himne avstrijske dežele, ki ji pri nas pravimo Štajerska. Besedilo iz 19. stoletja obuja rahlo neprijetne spomine na eno izmed skupnih držav, katere del smo bili Slovenci v zgodovini.

Himne so ponekod kočljiva stvar. Angleži pojejo staro francosko pesem o svojem ljubem kralju ali kraljici in nimajo težav. Francozi v svoji himni pojejo o zalivanju polj s krvjo umazancev, kar že dvigne kako obrv. Nemci so morali svoji himni odrezati dve kitici, ker si v njih želijo celo Avstrijo, znatne dele Belgije, Nizozemske, Danske, Poljske, Italije in Slovenije, kar ni najboljše za sosedske odnose.

Avstrijska Štajerska pod vodstvom Svobodnjakov (FPÖ) je v vročem tednu v svojo himno torej zapisala, da obsega območje med rekami Savo, Muro in Dravo, kjer da živi mnogo Vindišarjev. Po naše bi jim rekli Slovenceljni. Izraz Vindišar je namreč v 20. stoletju slabšalnica za Slovenca. Vidimo dobri stari populizem, kjer tretjerazredni politiki nahujskajo večino proti manjšini.

Preberite še:
Zakaj častilci domobranstva nikoli niso izumili slovenskega Thompsona

Očistite mi deželo manj vrednih neavstrijcev

To ni prva provokacije te stranke. Nekateri se še dobro spominjamo pokojnega Jörga Haiderja, ki je pred četrt stoletja zagovarjal enojezično Koroško. Očistil bi jo manj vrednih neavstrijcev. Zahteval je segregacijo v šolah, odstranjeval večjezične napise krajev in zagovarjal nadvlado večine nad manjšino, medtem ko je sklepal biznise s Hypovimi bankirji in Gadafijem.

Po domače, politika FPÖ je že desetletja to, kar zagovarjajo vsi moderni populisti. Med našimi populisti in FPÖ je razlika samo v tem, da smo tarča FPÖ Slovenci in ne toliko geji ali Romi. Sovražijo seveda tudi njih, pa priseljence in muslimane, toda za FPÖ smo glavni sovražniki prav mi. Na Štajerskem lahko iz prve roke izkusimo, kaj bi naši samooklicani "domoljubi" delali drugim in kako prijetno je, ko si tarča.

Vse himne seveda niso sporne. Prav Slovenija je na svetu unikat, saj naša Zdravljica sploh ne poje o Sloveniji. Poje o miru in bratstvu narodov sveta. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, de koder Sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Prav res, živijo naj vsi tisti, ki si želimo konec tega nesmiselnega bockanja, kdo bo zgoraj in kdo spodaj.

Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna

Slovenija ima himno za 22. stoletje

De rojak, prost bo vsak. Ne vrag, le sosed bo mejak. Želimo si dobre sosedske odnose. Ko smo izbirali himno, smo izbrali pesem iz 19. stoletja - z vsebino za najmanj 22. stoletje. Žal živimo šele v 21., ko si nekateri sosedje še vedno želijo odkopati stare demone, za katere je človeštvo pred 80 leti verjelo, da se jih je znebilo za vedno. Ti brusijo vile in žvenketajo z okovi, še vedno so škodljivi in nevarni.

V tej točki provokacije s himnami ima politik dve možnosti. Proti taki provokaciji mora biti seveda vsak Slovenec, toda pri razlogih mora znati ločiti zrno od plev. Politika zrnja je politika idealov, družbe in človeštva za vse. Kvalitetna politika ne vidi bistvene razlike, da se to dogaja ravno nam. Tako vedenje obsoja že iz principa. Seveda bo malo bolj glasna kot običajno, ampak v tem ni nič slabega. Sploh ne zato, ker je zrnasti del naše politike pogosto preveč tiho.

Zrnje v politiki zavrača izključevanje drugačnih samo zato, ker so drugačni. Svet bi bil nadvse dolgočasen, če bi vsi delali iste stvari, brali iste zapise, poslušali enako glasbo, hodili v isto cerkev in pozdravljali istega politika.

Preberite še:
Gledamo moralni bankrot slovenske populistične desnice

Vsi so isti: geji, Vindišarji, priseljenci

Političnemu plevelu je ogromno ravno do te zadnje točke, da jih pozdravljajo vsi. V ta namen izključujejo vse, ki jim niso koristni. Polna usta jih je sodelovanja in svoboščin, vse dokler to ne pomeni spoštovanja manjšine, koristi za njim neuporabne posameznike ali celo biti uporaben komu, ki niso oni.

Takega plevela je povsod dosti, ker dobršen del volilnega telesa ne želi pleti svojih političnih gred. Kar zraste, negujejo kot nekaj najbolj čudovitega, četudi je križanec med obadom in koprivo. Drugod imamo bolj sezonsko politično rastje, ki ga zavzeto in redno menjavamo.

Plevel vedno ostane plevel. Če je narejen v Avstriji ali Sloveniji, ni posebne razlike, v vsakem primeru ni uporaben. Z napadi na manjšine, na ranljive skupine, se da preglasiti marsikateri glas razuma. Oni tam so geji, so grdi, Vindišarji, priseljenci, so drugačni in so nevarni. Glej jih, pazi na njih, da ne boš videl, kaj ti jaz kradem iz žepa. To je celotna strategija populistov in ta strategija žal zadošča za marsikaj.

Smo s temačnim obdobjem resnično opravili?

K sreči gre v tem primeru le za provokacijo, za avstrijsko notranjo kaprico, ki škodi predvsem Štajerski. Na račun konflikta s slovenstvom bo lahko stranka prikrila lastno nesposobnost in korupcijo, kaj dosti več od tega se ne bo zgodilo.

Približno tako hudo je, kot da bi občina Ankaran zapisala, da v njeno ozemlje pripada tudi ankaransko predmestje, ki se mu reče Trst. Nihče jih ne bi jemal resno in tudi avstrijske čete ne bodo poskušale vzeti ozemlja, ki je nekoč pripadalo državi z imenom Avstrija. S tem delom zgodovine smo pri nas, upajmo, opravili.

Kljub temu moramo na take provokacije žal odgovoriti. Nikoli ne vemo, ali smo s tem temačnim obdobjem resnično opravili, ali pa se bo morda nekoč vrnilo. Dva tisoč kilometrov vzhodno od nas, v krvavečem črnozjomu ukrajinske stepe, so taka vprašanja še kako pomembna in plevel politiki znajo s svojo nesposobnostjo tisti svet pripeljati tudi nazaj k nam.

Kar lahko naredimo sami, pa je, da ne nasedamo na trike plevela in ga redno odstranjujemo. Le na tak način bo naša politika snažna in urejena, vredna hvalevrednega naziva evropska.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.