Gledamo moralni bankrot slovenske populistične desnice

"Preden kažeš s prstom, se prepričaj, da so tvoje roke čiste." - Bob Marley, jamajški pevec

Bridka politična vojna, spopadi ostrih žaljivk in obtožb so terjali prvo žrtev. Po mesecih in letih surovih medijskih napadov na politike, vprašanj, kako se je temu odpeljalo in ali je oni dokončno znorel, se je v enemu res nekaj zlomilo. Postavil se je na streho parlamenta in grozil, da bo skočil. Vsega je bilo preveč in ne zmore več.

Edino, kar je pri vsem tem čudno, je, da je s skokom grozil član političnega pola, ki pri vseh najde težave z mentalnim zdravjem. Član sistema, ki se je norčeval iz mentalnega zdravja predsednice parlamenta, je grozil s samomorom, ker so bili nanj pritiski preveliki. To ni smešno. Nikomur ne privoščim takega zloma. Je pa do neke mere ironično.

Aparat za blatenje ljudi, ki ga naenkrat skrbi 

Resnično žalosten je odziv omenjenega medijskega aparata. Zdaj jih naenkrat skrbi za ubogega poslanca, ki je pri borih 31 letih dejansko prišel v resno duševno stisko. Božajo ga in mu prigovarjajo, kako naj se ne sekira, ker bodo skupaj rešili vse, kar je za rešiti. Čislajo ga, kako je vedno združeval in nikoli razdvajal kot vsi na njihovem polu.

Razen, ko je bilo treba označiti tujce za splošno nevarnost, politične nasprotnike za komuniste in udbaše, medije za sovražnike in člane vlade za pobegle norce, seveda. Izven tega vedno združujejo in se borijo za iste vrednote kot vsi ostali. Borijo se za Slovenijo vseh, predvsem pa za peščico.

Na spletu in še kje mu je marsikdo usodo privoščil, kar seveda ni prav. Je pa žal razumljivo. Če ljudi obkladaš s paraziti, si to znajo zapomniti, ti na dolgi rok zameriti in vrniti milo za drago v tvojem trenutku šibkosti. Maščevanje ni pravilno, vendar je v naravi ljudi. Krokodilje solze desnih vplivnežev in pogrom medijskega aparata po zlih levičarjih, ki človeku privoščijo hudo nesrečo, pa kaže, za koga in za kaj se dejansko borijo in kdo je njihov pravi nasprotnik.

Preberite še:
Ne le Denis Avdić, cela Slovenija je talec Aleša Hojsa in hujskačev iz SDS

Zasluži si sočutje, ne pa tudi spoštovanja

Združevanje je lepa beseda, sočutje pa tudi. Toda združevanje ne pomeni podpiranje svojih in pljuvanje po drugi strani ob vsaki priložnosti. To je razdruževanje in to področje desni pol resnično obvlada. Združevanje pomeni, da je potrebno do takega človeka pokazati določeno mero sočutja – pokazati moramo sočutje, čeprav bi nam on v drugačni situaciji obrnil hrbet in se nam rogal.

Tudi poslanec Hoivik si zasluži sočutje, toda to ni enako kot spoštovanje. Zasluži si primerno oskrbo in - ko bo spet polno opravilen - tudi temeljito lekcijo o osnovah bontona in spoštovanja sočloveka. Kar se je zgodilo njemu, je on skušal narediti drugim, vsak dan znova več let zapovrstjo. Najmanj, kar se od njega pričakuje, je javno opravičilo za nevarnost, ki jo je povzročal, in priznanje, da je delal narobe. Tega seveda ne bomo nikoli dobili, saj so moralne vrednote za njih nekaj, kar morajo imeti drugi.

Situacija Hoivik je pokazala, kje dejansko stoji domača populistična desnica. Metaforično, stoji na robu moralnega prepada in kriči mimoidočim, kako bodo skočili čez, če jih ne uslišimo. Ko se jih naveličamo in se obrnemo stran, nas začnejo obmetavati z opekami, na pljuvanje se že zdavnaj ne zmenimo več. Ko ima težave eden njihovih, se pljuvanje spremeni v poplavo kritik, kako nam je vseeno za njih. Moralni bankrot domače populistične desnice je že priklical rubežnike, ki so pobrali, kar je bilo vrednega. Toda dolgovi se še kar kopičijo.

Preberite še:
"Psihiči", tablete in Polje: kako se v SDS že leta norčujejo iz duševnih stisk

Na desni so pozabili na besede modreca iz Judeje 

Marsikomu je vseeno, kaj se takim ljudem zgodi in lahko rečemo, da si ne zaslužijo boljšega. Morda res, a žal to ni recept za boljšo prihodnost. Premalo nas je, da bi se delili na rdeče in bele, na zelene in vijolične ali rožnate in modre. Delovati moramo skupaj in to pomeni, da ne smemo privoščiti nesreče nikomur. Niti tistemu ne, ki se je iz nas norčeval, ko smo bili v podobni situaciji.

Pred približno dvema tisočletjema je po rimski provinci Judeji (kasneje Sirija-Palestina) hodil nek modrec, ki je učil podobne stvari. Govoril je, kako bi bil svet lepši, če bi se obnašali drug do drugega kot do sočloveka in si ne bi medsebojno nagajali. To je precej ljudi zelo razjezilo, zato so ga pribili na križ. Po zaslugi ducata učencev je kljub temu veliko njegovih naukov preživelo do današnjih dni in jih je dejansko smotrno upoštevati. Četudi dandanašnji v njegov spomin nimamo križa na steni.

In še zlasti, če ga imamo.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.