V začetku tedna je v javnost prišlo pismo, ki bi moralo zatresti državo. Napisal ga je Mario Fafangel, prvi epidemiolog Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki je v petih mesecih še drugič izstopil iz vladne strokovne skupine za covid-19. Le da tokrat ni ostal tiho.
Da epidemije pri nas ne vodi stroka, ampak vladajoča politika, vemo že dlje časa. Toda Fafangel je v pismu namignil, da se v Sloveniji zavestno sprejemajo tudi ukrepi, ki v boju proti epidemiji ne pomagajo, imajo pa druge namene. Epidemiologi so opozarjali na nesmiselne odločitve, a se jih je stiskalo v kot, je poudaril Fafangel. Njegovo pismo je brutalno priznanje, da so strokovne skupine Bojane Beović in Mateje Logar le maska, namenjena ustvarjanju iluzije, da se o bistvenih stvareh pri epidemiji odloča strokovno.
Fafangel je šel še dlje. Med vrsticami nam je povedal, da vlada ob asistenci ljudi iz strokovne skupine epidemijo zlorablja za druge namene in pri tem zavestno krši ustavo. Njegovo pismo zato ni le odstopna izjava, ampak dokument časa - njegov osebni protest proti vsemu, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih. Proti ponovni uvedbi obveznega nošenja mask na prostem brez izjem, cepljenju maturantov pred starejšimi, regijskim semaforjem, dnevnemu licitiranju z dovoljenim številom ljudi na shodih, diplomatih na čelu prednostnega seznama za cepljenje ali najnovejšim pravilom, ki zdravim in necepljenim praktično onemogočajo gibanje po državi.
Fafanglovo pismo v resnici ni namenjeno Beovićevi ali Logarjevi, ampak vsem prebivalcem Slovenije. Ti so prvič od nekoga, ki je tako močno vpet v vodenje epidemije, izvedeli, kaj se dogaja v ozadju sprejemanja vladnih odlokov. In vsaj nekdo bi se zaradi tako močne teže tega pisma moral odzvati. To je predsednik republike Borut Pahor. A ostal je tiho.
Preberite še:
Zakaj je vlado spet zapustil Mario Fafangel
Zakaj je Borut Pahor ves čas tiho
Predsednik republike molči tudi ob zadnjem dogajanju v državnem zboru. Koalicija je s pomočjo Zmaga Jelinčiča, prostih radikalov iz vrst DeSUS in poslancev manjšin iz procesa sprejemanja zakonov de facto izločila štiri poslance iz skupine nepovezanih. Ti so bili izvoljeni na listah SMC oziroma DeSUS, zdaj pa ne morejo opravljati svojega dela. V izrazoslovju SDS so postali drugorazredni poslanci.
Ko smo Pahorja vprašali za njegovo stališče o tem, smo ostali brez odgovora. V vidni zadregi je bil tudi pri odzivu na dejstvo, da Janez Janša ni prepričljivo zanikal svoje povezave z neuradnim diplomatskim dokumentom ("non-paper" v angl.), ki govori o novem risanju meja na območju nekdanje Jugoslavije. "Mislim, da bi bilo to koristno (storiti, op. a.)," je vse, kar je zmogel izreči.
Ker Pahor pač molči - pa naj gre za vladne napade na vrhovno in računsko sodišče, za blokado tožilstva ali nov krog mrcvarjenja Slovenske tiskovne agencije (STA). "Zamudili so priložnost, da bi ostali tiho," je nekdanji predsednik Francije, pokojni Jacques Chirac, leta 2003 očital Sloveniji in drugim državam nekdanje vzhodne Evrope, ki so v upanju na članstvo v Natu podprle ameriški napad na Irak. Pri Pahorju velja nasprotno: vedno znova zamudi priložnost, da bi se lahko oglasil.
Če nas je po prvem mandatu prepričeval, da "ni moralna avtoriteta in da se to niti ne trudi biti", moramo danes ugotavljati, da je od institucije predsednika republike ostala praznina. Le še funkcija, protokol, predsedniška palača in njeno osebje, zastava, tablica z imenom in morda še akvarij z zlato ribico. Ne le, da Boruta Pahorja ni. Še tam, kjer je, je v resnici bolje, da ga ne bi bilo.
Preberite še:
Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče ves Balkan
Predsednik, ki utrjuje Janševo oblast
Toda narobe bi bilo misliti, da se je naš predsednik med epidemijo "le" izgubil. Da se že med prvim valom ni znašel nekje vmes med državniškimi dolžnostmi in nagovarjanjem stanovalcev domov za starejše z megafonom. Da raje podeljuje jabolka navdiha, kot da bi večkrat nagovoril državni zbor. V resnici Borut Pahor dobro ve, kaj počne. S svojimi dejanji in vlogami, ki jih igra, legitimira Janšo, utrjuje njegovo oblast ali jo celo skuša krepiti.
Naštejmo nekaj primerov. Ko je treba Janšo predstaviti kot konstruktivnega povezovalca, ki skuša sodelovati z opozicijo, mu Pahor pri tem asistira s sklicevanjem sestankov, namenjenih "vključevanju". Ko koalicija kaznuje poslance, ki so obrnili hrbet tej isti vladi, o povezovanju ni mogoče več slišati ničesar. Ko Pahor govori, da vlade niti ne podpira niti ne podira, v isti sapi kot "najslabši scenarij" omeni predčasne volitve, s čimer gre na roko Janši. Ko organizira posvet o sodstvu, predsedniku vlade dovoli javni obračun s predsednikom vrhovnega sodišča.
Je kdo omenil ustavno sodišče, ki je zaustavilo nekatere najhujše ekscese v vladnih odlokih? Predsednik republike je prvi, ki bi ga moral zaščititi ob neusmiljenih napadih SDS. Ne le, da Pahor molči, ampak ga največji vladni stranki pomaga celo prevzemati. Igra je preprosta: Pahor v zadnjem letu skoraj vedno za ustavnega sodnika predlaga kandidata z izrazito konservativnimi nazori. V SDS pa z odločitvijo o podpori vedno znova taktično počakajo zato, da Pahorjev kandidat že vnaprej ne deluje kot "njihov". Zadnji adut v tej igri je Janez Kranjc, ki bi ustavno sodišče dokončno "uravnotežil" - v desno.
Preberite še:
Janšev kabinet odredil ministrom, kako naj odgovarjajo opoziciji
Slovenija potrebuje predsednika republike
Predsednik republike rad poudarja, da "tiha politična večina ljudi pogreša zmernejšo politiko". Toda živimo v specifičnem času, ki bolj kot votlo načelnost zahteva dejanja. Zdravstveni krizi bosta sledili gospodarska in socialna kriza. Po eni od anket polovica prebivalcev meni, da Slovenija zaradi situacije v državi ne bi smela prevzeti predsedovanja EU.
V teh razmerah bi potrebovali državnika, ki bi gledal naprej in se upal izrekati o najpomembnejših vprašanjih - četudi za ceno konflikta z nekom, ki mu to ni po volji. Potrebovali bi politika, ki bi znal to, da "za vse nas veljajo enake pravice, iz katerih izhajajo tudi enake dolžnosti", sporočati ne le Romom, ampak tudi vladajočim. Potrebovali bi modrega in pokončnega moža, ki ne bi zgolj na splošno govoril o sovražnemu govoru, ampak bi vsaj največje ekscese tudi javno obsodil. Potrebovali bi voditelja, ki bi prisluhnil temu, kar mu s prvih bojnih linij sporoča prvi epidemiolog v državi. Potrebovali bi - predsednika republike.
To obdobje bo v največji meri zaznamovalo tudi Pahorjevo politično dediščino v njegovem zadnjem mandatu. Za zdaj je gotovo le eno. Ko ga bodo čez nekaj let vprašali, kje je bil leta 2021, bo lahko ostal le tiho.
Preberite še:
Pahorjev kandidat za "uravnoteženje" ustavnega sodišča po meri desnice
