Ko so bila številna naselja med lanskimi poplavami odrezana od sveta, je Slovenska vojska opravila veliko delo. S helikopterji je na varno prepeljala okrog tisoč ljudi. Na prizadeta območja je vozila hrano, vodo, gorivo, agregate, zdravila in nujni tovor. Reševala je živali. S helikopterji so na teren prihajali gorski reševalci, gasilci, geologi, pripadniki civilne zaščite in drugo tehnično osebje.
Na Koroškem je bil zračni most do Črne na Koroškem odprt 11 dni. V tej operaciji je imelo ključno vlogo letališče v Slovenj Gradcu, ki je v lasti Janka Zakeršnika, enega od zmagovalcev slovenske tranzicije. V prejšnjem življenju je bil največji lastnik Prevent Globala, nekoč največjega poslovnega sistema na Koroškem, ki je 2010 neslavno propadel zaradi sporov med lastniki in sumov finančnega izčrpavanja, brez dela pa je ostalo 1.300 ljudi.
Ob poplavah smo tako brali, da je Zakeršnik nesebično priskočil na pomoč. "Ob mojem klicu, da potrebujemo letališče, ni niti za trenutek okleval, prav tako ni vprašal za plačilo," je poudarjal župan Slovenj Gradca Tilen Kugler. Toda izkazalo se je drugače. Nekaj tednov pozneje, ko se je pozornost javnosti obrnila stran od poplavljenih območij, je Zakeršnik občini izstavil račun. Ta mu je za uporabo letališča plačala 134 tisoč evrov. Še dodatnih 24 tisoč evrov je prejel za tovornjake za skladiščenje, ki jih je dal v najem.
Skupaj torej 158 tisoč evrov. V 11 dneh.
Preberite še:
Kaj vse po poplavah preiskuje policija: posle z gorivom, dvojna plačila ...
V 11 dneh zaslužil toliko kot prej v treh letih
Ali drugače: "nesebični" lastnik je za vsak dan, ko je na letališču dovolil pristajati in vzletati helikopterjem, ki so vozili ljudi in pomoč, prejel skoraj 15 tisoč evrov. Za vsako uro zračnega mosta, pa naj je bilo to podnevi ali ponoči, je Zakeršnik občini zaračunal 625 evrov. To je več, kot je pred propadom Prevent Globala znašala minimalna mesečna plača njegovega delavca.
Pozor, govorimo o letališču, ki je namenjeno za javno dobro, veliko večino leta pa sameva. V celem letu 2023 je Zakeršniku skupaj prineslo slabih 170 tisoč evrov prihodkov. Leto dni pred tem, ko zračnega mostu ni bilo, jih je zbral pičlih 54 tisoč evrov, ob tem pa ustvaril kar 120 tisoč evrov izgube.
Človeku lahko gre marsikaj po glavi ob podatku, da so skupni intervencijski stroški zračnega mostu - seveda brez tistih, ki so jih imeli vojska in druge državne institucije - v 11 dneh znašli 250 tisočakov. Recimo: kakšni bi ti stroški bili, če bi Zakeršnik ob klicu župana Kuglerja vsaj za trenutek okleval ali, bognedaj, celo vprašal za plačilo. Bi se v Zahodnem Berlinu, ki so ga zavezniki v letih 1948 in 1949 z zračnim mostom rešili pred sovjetsko blokado, po takšni tarifi raje kar sami predali Moskvi?
Dobro, včasih kaj tudi stane, boste rekli. Ali pač ne? Med istimi poplavami je namreč takoj po ujmi nekaj dni vlogo letališča v Slovenj Gradcu opravljalo vzletišče v Libeličah. Kot je poročal Večer, njegov lastnik Damijan Cehner za to ni prejel niti evra. Ne le, da za uporabo ni izstavil računa. V Libeličah so helikopterje oskrbovali z lastnim gorivom, gasilcem, ki so bili tam, pa dnevno zagotovili približno 40 kosil. Vse na lastne stroške.
Preberite še:
Sanacija poplav je zlata jama za izbrance: dobili že več kot 130 milijonov evrov
Na plano so prišli vojni dobičkarji
Če bi v Sloveniji izbirali besedo leta, bi bila lani to solidarnost. Prebivalci te države so ob pogledu na stiske ljudi na Koroškem, v Zgornji Savinjski dolini, na Gorenjskem in drugod stopili skupaj. Donirali so denar, pošiljali in vozili pomoč, hodili delat in pomagat na teren.
V tistih avgustovskih dneh smo vsi dobili občutek, da v svetu, ki od nas zahteva, da se moramo brigati le še zase, pridejo trenutki, ko smo spet lahko skupnost. Da človeku, ki ga ne poznamo, nakažemo denar, ker se mu je v nekaj minutah sesul svet. Da mu pomagamo lopatati mulj, četudi ga morda nikoli potem ne bomo več videli. Ker vemo, da bi ta človek to isto storil za nas.
Teh 158 tisoč evrov, ki smo jih plačali Zakeršniku za 11 dni uporabe zračnega mostu, so ob vseh milijonih, ki jih je nakazala država, pljunek v narasle vode. Toda so lep simbol za grenak priokus. Medtem ko je velika večina prebivalcev te države pošiljala denar, hodila delat ali pomagala na druge načine, so si eni napolnili žepe. In to tisti, ki so imeli že pred tem polne.
Kdo vse in kako, bo razkrila kriminalistična preiskava, ki je v teku. Toda že v tednih po poplavah so na plano prišli vojni dobičkarji. Ti so izkoristili trenutek, ko bi vsako zavlačevanje z državnimi (po)plačili še bolj oteževalo življenja ljudi in onemogočalo odpravljanje posledic poplav. Ob vseh razsežnostih ujme dogajanja na terenu, tako na "fronti" kot v zaledju, v resnici ni mogel nadzirati nihče. Večina prizadetih občin je bilo manjših. Nekatere so si morale od drugod "izposojati" ljudi, da so lahko sploh spisale vse zahtevke za povračilo.
Preberite še:
Zlorabe ali napake: zakaj so gasilska društva ostala brez državnega denarja
Plačevali za odvoz materiala, ki je končal pri zasebnikih
Vse to so nekateri dobro vedeli in v tem našli zlato jamo. Tako verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kje je končal vsaj del materiala, ki so ga bagerji, zbrani z vseh vetrov, v tednih po poplavah kopali iz strug in koliko ga je sploh bilo. Kot je mogoče slišati na Koroškem, so občine plačevale za odvoz tega materiala, a je ta končal pri nekaterih zasebnikih, ki ga zdaj prodajajo naprej.
Ste rekli dvojna plačila? V eni od občin so gorivo, ki so ga plačali z državnim denarjem, dali podjetjem in drugim zunanjim izvajalcem, ki so delali na popoplavni obnovi. Ti so nato ta dela zaračunali občini – in to skupaj s porabljenim gorivom. To pomeni, da je bilo isto gorivo iz javnih virov plačano dvakrat.
Naprej: na nekaterih specifikacijah sanacijskih del se pojavlja neverjetno visoko število opravljenih ur. So bili bagri res ves čas tam? In kako je mogoče, da so "hišni" gradbinci nekaterih občin leto 2023 zaključili z rekordnimi dobički, če smo bili res vsi tako solidarni drug z drugim? Ali pa smo eni stali v mulju zato, da so drugi z intervencijskimi stroški "lupili" občine in državo?
V tej državi smo že od orožarskih poslov iz časa osamosvojitve vajeni, da peščica ljudi prelomne trenutke zgodovine, ko "ljudje stopijo skupaj", izkoristi za lastne koristi. Eni smo bili solidarni, drugi so bogateli. In temu, kar se je dogajalo v nekaterih občinah, je treba priti do dna.
