
V Sloveniji živi okrog 550 tisoč upokojencev. To je enako skupnemu številu prebivalcev Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja, Kopra, Velenja, Novega mesta in Ptuja. Vsak tretji prebivalec države, starejši od 15 let, je upokojenec. Gre za največji volilni bazen v Sloveniji, zato je logično, da ga nagovarjajo vse politične opcije.
Pri tem so šli najdlje v SDS, kjer so dve leti nazaj zagnali projekt nekakšnega ljudskega gibanja, ki bi upokojence kot poražence tranzicije spravil na ulice. Nalogo so zaupali nekdanjemu poslancu SDS Pavletu Ruparju, ki so ga potegnili iz političnega naftalina. Oborožili so ga s transparenti, neomejeno podporo propagandnega aparata SDS in vso drugo potrebno infrastrukturo.
Delovalo je, kot da ima Rupar le en cilj: zgraditi še en politični satelit, ki bo v preobleki populističnega "boja proti elitam" dajal videz, da v državi vlada kaos, medtem ko bo v resnici nabiral glasove za vrnitev SDS na oblast. Kazalo je, da se je načrt sfižil. Do zdaj nobena anketa Ruparju ni pripisovala niti najmanjših možnosti za preboj v parlament. Ruparju z vsemi njegovimi ekscesi, od sumov malverzacij z denarjem članov naprej, tako nihče ni dajal pretirane pozornosti.
Toda kaj, če smo projekt Rupar vsi skupaj vendarle podcenili? Kaj, če je njegova glavna naloga v resnici drugačna? Recimo ta, da s svojo pojavo in shodi, ki jih lansira v medijsko agendo, dejansko briše zgodovinski spomin na vse ukrepe, s katerimi je SDS v preteklosti škodovala slovenskim upokojencem.
Preberite še:
Se je Janša, ko je bil na oblasti, res boril za upokojence? Številke kažejo, da ne.
Janša in Semolič sta si podala roke
Pisalo se je leto 2011. Slovenija je bila na pragu nove recesije, njene banke v kreditnem krču, podjetja pa so serijsko padala v stečaje. Vlada Boruta Pahorja je razpadala pri živem telesu. Svojo prihodnost je dokončno postavila na kocko s pokojninsko reformo, pod katero se je podpisal takratni minister Ivan Svetlik.
Ta bi zaustavila vsakoletno padanje odmernega odstotka, ki ga je leta 1999 uvedla prejšnja reforma Antona Ropa, in postopno zvišala upokojitveno starost na 65 let. Toda kmalu se je zgodilo nepredstavljivo. Roke sta si podala Janez Janša in Dušan Semolič. Združena koalicija SDS in sindikatov iz levega bazena je reformo junija 2011 zrušila na trojnem referendumu, s tem pa tudi Pahorjevo vlado.
Takrat so v SDS poudarjali, da "vladni prikazi finančnih učinkov pokojninske reforme ne zdržijo resne presoje". Reformi so nasprotovali, ker Pahorjeva vlada – na oblast je prišla takoj po izbruhu svetovne finančne krize – ni naredila nič za ustvarjanje novih delovnih mest in ker so bile v državi še rezerve. Očitali so ji "primitivno politično propagando, s katero se skuša ustrahovati ljudi".
Preberite še:
Kdo vam laže? Pavel Rupar. #analiza
Sesuvali Pahorjevo reformo. Ko so prišli na oblast, so jo posvojili.
To bi bilo seveda popolnoma razumljivo in legitimno, če ne bi v SDS le leto dni pozneje, ko so bili sami nazaj na oblasti, obrnili ploščo.
Začeli so govoriti, da "bomo morali v prihodnje delati dlje". Ali kot je pojasnjevala Romana Tomc: "Reformo delamo zato, da bi zmanjšali pritisk na javne finance (...) in da bi zaustavili padanje pokojnin. Mnoge pokojnine so postale tako nizke, da upokojencem ne zagotavljajo več dostojnega preživetja." Kot, da leto dni pred tem niso bile.
V tem absurdnem preobratu je tako Janševa koalicija sprejela praktično isto reformo, ki jo je leto dni nazaj SDS rušila z referendumom: s padanjem odmernega odstotka in dvigom starosti na 65 let.
Posledice takšnega boja SDS za oblast so tako po žepu najbolj udarile upokojence. Namesto, da bi se padanje odmernih odstotkov ustavilo že leta 2010, se je to zgodilo šele leta 2013, ko je reforma začela veljati. Seveda na škodo skoraj 16 tisoč novih upokojencev, ki so se morali upokojiti z nižjimi odmernimi odstotki.
Preberite še:
Ko je Janša govoril na shodu, je generalni sekretar SDS sestankoval z Rastoderjem
Se še spomnite zloglasnega Zujfa?
Sledil je nov, še večji udarec za upokojence: zakon o urejanju javnih financ, bolj znan kot znameniti Zujf. Ta je v letih 2013 in 2014 zamrznil usklajevanje pokojnin z rastjo plač in ceno življenjskih potrebščin.
Tudi pozneje pa so se pokojnine usklajevale na nižji osnovi, zaradi česar so močno zaostale za plačami. Istočasno je Zujf predvidel prisilno upokojevanje javnih uslužbencev, ki so za to izpolnjevali pogoje. To je pomenilo, da so morali v pokoj pod slabšimi pogoji.
Da, Slovenija je bila v finančni in gospodarski krizi. A to je bila tudi v letu 2011, ko je SDS sesuval isto reformo. Da, nanjo so začeli pritiskati tuji upniki. A "trojko" je po tem, ko je moral vlado prepustiti Alenki Bratušek, v Slovenijo klical prav Janša.
Da, država je z Zujfom leta 2013 privarčevala skoraj 400 milijonov evrov. Toda to ji je uspelo na račun nižjih nadomestil za bolniško odsotnost in nezaposlenost, subvencij za študentsko prehrano, osemodstotnega znižanja plač, ukinitve 2. januarja kot prostega dne in dodatnega obremenjevanja pokojninske blagajne.
Preberite še:
Počilo v stranki Pavla Ruparja: kam so izginile donacije upokojencev
O tem na Ruparjevih shodih ne boste slišali ničesar
Dediščina vseh ukrepov iz leta 2012 je, da so realne pokojnine v Sloveniji padale še do leta 2015. Takrat je državni statistični urad ugotovil, da pod pragom revščine živi več upokojencev kot brezposelnih oseb. Vse to v času, ko je država prek slabe banke – vodila jo je ekipa iz Skandinavije, ki jo je tja pripeljala SDS - razprodajala premoženje njenih bank ali kar banke same. S tem početjem je v času, ko je varčevala na lastnih državljanih, s stotinami milijoni evrov subvencionirala tuje investicijske banke in finančne sklade.
O vsem tem na Ruparjev shodih ne boste slišali ničesar. V Sloveniji brez zgodovinskega spomina tako nikoli ni bilo leta 2012, politikanstva SDS pri takratni pokojninski reformi ali Zujfa. Ne glede na to, da ima Rupar v širši javnosti status političnega klovna, opravlja svojo nalogo koleščka v propagandnem ustroju, ki nas v zadnjih tednih intenzivno prepričuje, da ta preteklost nikoli ni obstajala.
Naracija, ki jo gledamo, gre zdaj nekako takole: 30 let se v tej državi nihče ni ukvarjal z upokojenci, zdaj pa se bo zanje boril Janša. Ali na ulici ali z referendumi, s katerimi bo iz rok "prvorazrednih" privilegirancev iztrgal ne le dodatke, ampak kar "ukradeno državo". Toda nekaj smo se vendarle že naučili: ko SDS in Rupar govorita o upokojencih, se morajo ti prijeti za denarnico.