Na Krasu v teh dneh divja največji požar v zgodovini naše države. Slovenski Istri prvič po letu 1987 grozijo redukcije vode, ki jo zmanjkuje tudi v nekaterih drugih delih države. Suša in vročinski valovi, ki jih občasno prekinjajo silovita neurja, so stalnica zadnjih tednov. Celotna država je na udaru naravnih katastrof.
Dokončno smo postali ena od številnih držav, ki spoznava posledice globalnega segrevanja. Po več desetletjih so besede o tej nevarnosti postale meso. Prizori silovitih požarov, vročinskih valov, pomanjkanja vode in neurij, ki smo jih še pred leti gledali v državah južne Evrope, so dosegli srednjo Evropo. Da se podnebje spreminja, z njim pa tudi naša življenja, nas opominjajo ožgano rastlinje na travnikih in poljih, tedni brez dežja, saharski pesek na avtomobilskih šipah, nevzdržna vročina, orkanski vetrovi in toča velikosti krompirja.
Vse to sovpada z nekaterimi drugimi procesi in dogodki: od epidemije covid-19 do vojne v Ukrajini, ki jo pozorno spremljajo tudi v Pekingu – z enim očesom, obrnjenim proti Tajvanu.
Globalizacija, ki nas je razvadila, da si lahko za tri evre kadarkoli naročimo majico s Kitajske, se počasi, a zanesljivo ustavlja. Države se ob krizah zapirajo, vsa govorjenja o enotni EU se razblinijo vsakič, ko pride do težav – pa naj gre za cepiva, hrano ali energente. "Kaj, če je zlate dobe človeštva že konec?", se v knjigi "Konec sveta je šele začetek" sprašuje ameriški pisec in analitik Peter Zeihan. In ugotovi: novi svet bo dražji, počasnejši in slabši.
Kaj pa Slovenija?
Preberite še:
Kdo je odgovoren, da v Istri zmanjkuje vode
Pozabljeni projekti za ureditev novega vira vode
Pri nas si radi govorimo, da imamo težave s tem, kaj želimo. Zgodba gre nekako takole: po osamosvojitvi leta 1991 smo bili odločeni, da želimo v evropske integracije in Nato. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Slovenija "pridna učenka". Medtem ko je dokaj hitro zapirala poglavja za vstop v EU, je ob gospodarstvu, ki je zelo uspešno prebrodilo ekonomsko krizo ob razpadu Jugoslavije, razvila lastni gradualistični model postopnega razvoja, ki je socialno sliko države zavaroval pred šoki. Ko je Slovenija leta 2004 vstopila v EU, je uresničila svoj temeljni cilj, do danes pa naj ne bi našla novega.
A prava zgodba je bila dolgo časa očem skrita. Najbolj jo razgalja dogajanje v slovenski Istri, ki ji država – verjeli ali ne – v dveh desetletjih in pol ni uspela urediti dodatnega vira vode, s katerim bi lažje prebrodila sušne poletne mesece. Po desetih vladah in devetih ministrih za okolje, ki so se na oblasti zvrstili po tem, ko je pod Pavlom Gantarjem, ministrom v vladi Janeza Drnovška, nastal idejni projekt za zajetje vode na Rižani pri Kubedu, so prebivalci slovenske Istre danes tam, kjer so bili. Z rižanskim vodovodom, ki je ostal edini vodni vir za to območje, čeprav so pristojni že davnega leta 1960 ugotovili, da ne zadostuje več za vse potrebe po pitni vodi.
Kako je to sploh mogoče? Zakaj po gori študij, projektnih nalog, vladnih in drugih sklepov, investicijskih in drugih dokumentov, po vseh obljubah ministrov, sestankih z lokalnimi skupnostmi, strokovnih pobudah in evropskih finančnih perspektivah, iz katerih je Slovenija črpala milijarde evrov denarja za gradnjo lastne infrastrukture, še vedno nihče v resnici ne ve, ali bo rešilno vodno zajetje nekje pri Rižani, Dragonji, Reki, Padežu ali kakšni drugi rečici? Kaj se nam je torej zgodilo?
Preberite še:
Zakaj Hojsovi veterani potrebujejo polavtomatske puške?
Raje krožišča v vsaki vasi
Medtem ko smo iskali "smisel", kaj storiti z državo in iskali "velike cilje", smo jo prepustili vrtincu državnih in lokalnih megalomanij, ki so strateške načrte in javne razpise spremenili v dogovorno ekonomijo, namenjeno hranjenju politično-gradbenih in drugih spreg. Trajnostni razvoj smo zamenjali za beton, stanovanjsko in prostorsko politiko za prosti trg "investicij v luksuz", ciljno izboljševanje kvalitete življenja pa za krožišča v vsaki vasi. Strategije so postale liste predvolilnih želja, strategi države župani, razprave o razvoju pa lobistična prerivanja pri koritu.
Le v tako "popolni nevihti" interesov se lahko zgodi, da iz razvojnih načrtov države izpade dodatni vir vode za skoraj 100.000 ljudi, ne pa otok pred Izolo, megazabaviščni parki na severovzhodu Slovenije, različni razgledni stolpi, tibetanski mostovi ali kakšni drugi "disneylandi" za turiste. Le ob tako očitni sabotaži javnega interesa je mogoče, da se med desetinami milijard evrov državnega in evropskega denarja, ki jih je država v tem stoletju porabila za investicije v ceste, kolesarske steze, železnice, obnove in nadgradnje vse mogoče infrastrukture, ni našlo tistih nekaj deset milijonov evrov za – dodatni vir vode?
V novi svet, ki bo dražji, počasnejši, bojda slabši in predvsem bolj vroč, Slovenija prihaja po letih političnih in interesnih kadrovanj, ki so načela upravljanje države in uradniški aparat. Kot v tem pogledu izrazito šibka država, ki se bo morala nekaterih obrti delovanja naučiti na novo. Toliko let po vstopu v EU smo kot država iskali nov veliki strateški cilj, nov "smisel", da se je vmes spremenil svet. Da je Slovenija iz države postala občina.
Da smo se iz sanj zbudili v jutro z zaprtimi pipami.
