Do državnozborskih volitev še:

Bi bili raje diktator ali tiran? #kolumna

Ko bo izrednih razmer konec, se bodo tudi diktatorčki, ki jih je naplavil koronavirus, vrnili v mlako, iz katere so prišli. In naj tam kar ostanejo.

Avtor: Evita Peron
nedelja, 2. 1. 2022, 05:55


AAAABRZsS1XO6iW4Y-kfa_4Yy8Yq45eEgw1cM_ln4b6-QWqaLe76mTM0uBdq7ODA07bwSxVT8o3S2U9nsFYw5cI9zeArmnRF
/
Netflix

Že nekaj časa na Netflixu med dokumentarci binglja serija z naslovom: Kako postati tiran? (ang. How to become a tyrant?). V šestih epizodah predstavi ključne stvari, ki so jih bolj ali manj upoštevale vse psihopatske zgodovinske osebnosti z absolutno oblastjo. Med njimi so posebej izpostavljeni Adolf HitlerSadam HusseinIdi Amin DadaStalinMoamer Gadafi in člani dinastije Kim v Severni Koreji. 

Bodoči tiran mora, tako razlagajo v seriji, najprej pridobiti oblast, kar je najlažje storiti v času gospodarske krize, epidemije ali drugačnih, za ljudi slabih razmerah. "Odrešenik" mora zgraditi kult osebnosti, če je treba tudi tako, da si nadene božanske lastnosti, med državljane pa mora razširiti strah in kot krivca za njihove tegobe označiti katero od marginaliziranih skupin. Po prevzemu oblasti mora paziti na hrbet in sistematično eliminirati vse svoje sovražnike. Njegov režim mora temeljiti na strahu, kajti samo strah drži ljudi pod nadzorom. Izrednega pomena je kontroliranje resnice. Tiran mora imeti ob svoji strani oprodo, ki obvladuje medijski prostor in pazi, katere informacije prihajajo v javnost.  

Nazadnje mora tiran, če želi vladati do smrti, oblikovati družbo, ki ga bo sprejela in verjela v njegovo poslanstvo. Če ga bo občudovala in malikovala kot boga, je nasledstvo pri vladanju zagotovljeno še njegovim potomcem. To je v današnjem času mogoče doseči le tako, da se državljane drži v jarmu nevednosti in se jim omeji, če ne celo popolnoma prepreči, dostop do znanja in tehnologije. Tiran ima najraje ljudi, ki ne mislijo. 

Netflixova serija "Kako postati tiran" je nekakšen vodnik za navadne ljudi o tem, kako postati diktator. Na satiričen način predstavi metode ustvarjanja absolutne vladavine.
Netflixova serija "Kako postati tiran" je nekakšen vodnik za navadne ljudi o tem, kako postati diktator. Na satiričen način predstavi metode ustvarjanja absolutne vladavine.
Netflix

Preberite še:
Enosmerna solidarnost #kolumna

Ni vsak diktator tudi tiran

Zanimivo je, da serija ves čas govori o tiranih, ne pa na primer o diktatorjih. Ob tem me je začelo zanimati, ali sploh obstaja kakšna razlika med diktaturo in tiranijo, ali pa gre dejansko za sopomenki. Kdo je slabši? Diktator ali tiran? Zanimivo je, da ne eden ne drugi na začetku v zgodovini nista imela negativne konotacije. Tirani celo v starogrških Atenah, zibelki demokracije, niso bili osovraženi. Pejzistrat je bil recimo atenski tiran, ki je užival podporo ljudstva, ker je uvedel socialne reforme, podpiral obrt in vzdrževal najemniško vojsko. Šele kruta dejanja tako imenovanih tridesetih tiranov v petem stoletju pred našim štetjem, ko je prišlo do kratkotrajne prekinitve demokracije, so nazivu prinesla slab pomen. 

Prvi diktatorji so se pojavili v starem Rimu v obdobju republike. Imeli so izključna pooblastila za delovanje v izrednih vojnih razmerah, vendar so bili pri tem omejeni in dolžni odstopiti s položaja, ko so bile njihove naloge opravljene. Najbolj znana diktatorja sta general Sula in Julij Cezar, ki sta živela v 1. stoletju pred našim štetjem. Kot zadnjega diktatorja nekateri viri omenjajo Cezarjevega posinovljenca Oktavijana (pozneje imenovanega Avgust), ki je maščeval Cezarjevo smrt in prevzel naziv cesar. 

/
/
Netflix

Glavna razlika med diktatorjem in tiranom je, tako pravi Google, v stopnji krutosti, ki jo eden ali drugi izvaja nad ljudstvom. Diktator je šef vlade, ki deluje po njegovih ukazih. Na oblast lahko pride mimo volje ljudstva, največkrat z vojaškim udarom, lahko pa povsem demokratično in si kasneje podredi vse ključne oblastvene strukture in nadzorne institucije. Svoj načrt lahko udejanja počasi, več let, tudi s prekinitvami. Na vodstvene položaje postavlja svoje podrepnike, ki so mu neomajno lojalni. Da lahko učinkovito manipulira z ljudmi, obvladuje medijski prostor in obračunava z neodvisnimi novinarji. Nadzoruje in regulira tako javno kot privatno življenje državljanov, ki so pod strogim drobnogledom oblasti. Vsak upor je zadušen, lahko tudi brutalno, s strani policije ali vojske, ki sta povsem podvrženi volji diktatorja. 

Preberite še:
Kandidature za diktature #kolumna

Kam bi uvrstili Castra in Tita?

Voditelj, ki ima značilnosti diktatorja, je sicer lahko izredno inteligenten in ima nedvomno vodstvene sposobnosti ter na začetku lahko tudi plemenite namene, kot so recimo izboljšanje ekonomske blaginje, državne infrastrukture, izobraževalnega in zdravstvenega sistema ipd. Vendar se tak človek navadno, potem ko je nekaj časa na oblasti, spridi, postaja vedno bolj nasilen, državni denar porablja za lastno bogatenje in na vse možne načine skuša utišati kritične glasove. Obstaja tudi vojaški diktator, ki ima vse značilnosti "navadnega" diktatorja, vendar ga, vsaj na začetku, ne vodi želja po materialni obogatitvi.

Josip Visarijonovič Stalin je 29 let vladal Sovjetski zvezi. Njegov režim je bil totalitaren in so ga zaznamovali množična represija, etnično čiščenje, obsežne deportacije, na stotine tisoč usmrtitev in lakota, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi.
Josip Visarijonovič Stalin je 29 let vladal Sovjetski zvezi. Njegov režim je bil totalitaren in so ga zaznamovali množična represija, etnično čiščenje, obsežne deportacije, na stotine tisoč usmrtitev in lakota, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi.
Wikipedia

Diktator, ki je osebnostno izredno krut, surov in maščevalen ter pri vladanju gleda predvsem na svoje lastne interese, ne pa na interese podrejenih, je tiran. Njegove metode vladanja so lahko zelo grozljive. Nasprotniki tiranskega režima so pogosto podvrženi mučenju ali drugačnemu nečloveškemu ravnanju, kar odvrača državljane od upora. Tiranija je najhujša oblika vladanja, pri kateri je vladar pogosto pokvarjen do konca in nesramno bogat. Njegova država je leglo korupcije, državljani pa od njega navadno nimajo nobene koristi, le bedo.

V nekaterih primerih bi se težko odločila, ali so bili "tirani", ki jih našteva dokumentarec na Netflixu, dejansko tirani ali "le" diktatorji. V zgodovini so bili kot tirani sicer še znani: rimski cesar Kaligula, angleški kralj Henrik VIII., kamboški Pol Pot, pa tudi nemškega Hitlerja, iraškega Sadama, sovjetskega Stalina in ugandskega Idija Amina lahko brez težav prištejemo zraven. Pri drugih avtoritarnih osebnostih bi bil že potreben razmislek. Kaj pa na primer kubanski Fidel Castro ali pa jugoslovanski Josip Broz Tito

Preberite še:
Kakšna bo Slovenija po covidu – in Janši? #kolumna

Z vladavino strahu skrivajo lastne strahove

Torej, vsak tiran je diktator, ni pa vsak diktator tiran. Je pa na dobri poti, da postane. Osebe, ki imajo avtoritarne težnje, pa naj jih imenujemo diktatorji ali tirani, so navadno izredno narcistični, izražajo psihopatske značilnosti in žal niso nekaj, kar je že davno preživeto in ne more resno ogroziti demokratičnih držav. Vsak izreden dogodek jih lahko naplavi na dan. Sploh če gre za osebe, ki imajo z narodom neporavnane račune in delujejo iz maščevanja.

Moamer Gadafi (desno) je oblast v Libiji prevzel leta 1969 po vojaškem udaru, s katerim so odstavili kralja Idrisa. 42 let pozneje so Libijci po osmih mesecih krvavega boja odstavili Gadafija. V času vodenja z nafto bogate afriške države si je nakopičil za kar 155 milijard evrov premoženja.
Moamer Gadafi (desno) je oblast v Libiji prevzel leta 1969 po vojaškem udaru, s katerim so odstavili kralja Idrisa. 42 let pozneje so Libijci po osmih mesecih krvavega boja odstavili Gadafija. V času vodenja z nafto bogate afriške države si je nakopičil za kar 155 milijard evrov premoženja.
Reuters

To občutimo tudi v 21. stoletju, ko so zaradi koronavirusa nekateri politiki končno lahko pokazali svoje diktatorske sposobnosti. Uživajo, ko bijejo vojne – proti virusu, opoziciji, pravosodju, medijem ali kar s samim seboj. Gojijo lastni kult osebnosti in od privržencev zahtevajo, da jih malikujejo kot boga. Državni denar porabljajo za bogatenje svojih bližnjih in utišanje kritičnih glasov, z vladavino strahu pa v resnici skrivajo lastne strahove. 

Še posebej to velja za diktatorčke, ki so že pred pojavom epidemije neutrudno iskali potrditve pri svojih večjih vzornikih – eni kar pri tistih čez mejo. Na srečo taki nimajo veliko možnosti, da se bodo zapisali v zgodovino, pač pa se bodo, upajmo, po koncu tako imenovanih izrednih razmer, če ne prej, vrnili v mlako, iz katere so prišli. In naj tam kar ostanejo. Svet je videl že dovolj diktatorjev, ki so postali tirani, in vsi so za seboj pustili opustošenje, ki je ljudstvo zaznamovalo za vedno. 

O avtorju:

Evita Peron je tako imenovana strokovnjakinja in ljubiteljska opazovalka družbenih pojavov. Svojo identiteto skriva zaradi slabih izkušenj s pojavljanjem v javnem življenju.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.