"Jutri spet zapiramo."
Iz oči gospe za pultom ene od ljubljanskih menz se je utrnila solza. Le nekaj minut prej je izvedela, da bodo morale vse restavracije in gostinski lokali v "rdečih" območjih zapreti svoja vrata. Tudi mize v bližnjem lokalu so samevale. Celo tistih samotnih duš, ki že v dopoldanskih urah gledajo predse ob prvem pivu, ni bilo nikjer videti.
Vsepovsod tesnoba in negotovost. "Ti si obveščen. A mogoče veš, kaj bo? Naj naročim robo ali ne? Kaj naj z ljudmi?" me pokliče prijatelj gostinec. Še v sredo ni vedel, kaj naj. Marčevska karantena ga je ujela v trgovskem centru. Prometa seveda ni bilo, dragi računi za najemnino in položnice za kredit pač. Pred mesecem dni je ob robu mesta odprl nov lokal s hrano, ki ga je moral zdaj zapreti. Tudi šef fitnes centra ne vidi več upanja: "Konec je. Če nas še drugič zaprejo, ne bom več odprl." Pisarne turističnih agencij so prazne, a se borijo do konca. Jesenska ponudba: ob Grčiji in slovenski obali še Haloze in Kozjansko. Duh časa.
Maske so odgovornost – do sebe in drugih
Nova realnost, nam pravijo. Lakmusov papir, ki nam bo pokazal, v kakšnih družbah živimo. Če v mirnih časih prisegamo na medgeneracijsko solidarnost, bi morali biti samoumevno, da mlajši člani družbe med epidemijo zaščitimo starejše – ne glede na ceno. Vsako drugačno ravnanje bi bilo darvinizem in organizirano žrtvovanje dela prebivalstva. Res želimo živeti v družbi, ki bo ob vsaki krizi odpisovala "nesposobne"? Maske, umivanje rok in socialna razdalja so odgovornost – do sebe in drugih.
Evropske družbe se prebijajo skozi zdravstveni, psihološki in ekonomski šok. Pozabite na romantiko "teamsov", "zoomov", petja na balkonih, "ostani doma" in druge "hashtage" višjega srednjega sloja, ki so karanteno prikazovali kot dvomesečni žur. Pod preprogo veselih Facebook statusov in fotografij domačih gintonicov se skrivajo stiske, tihe in dobro skrite. Na Instagramu jih ne boste našli. Enim je covid-19 uničil obrt, posel ali službo, drugim podjetje ali športni klub, tretje spravil v zdravstveno, četrte pa v psihološko stisko. V teh tesnobnih časih so zato ljudje toliko bolj občutljivi na vsako nespametno izrečeno besedo, zmedo pri predpisih, politikantsko oholost in korupcijske prakse.
Pametni in spodobni politiki v Evropi se tega zavedajo. Ne le zato, ker so lahko klicani na odgovornost, ampak ker vedo, da se v stresnih časih ne priliva ognja na čustva ljudi. Predsednik francoske vlade in minister za zdravje sta zaradi slabega vodenja boja z epidemijo v policijski preiskavi. "Zavedam se, da ste številni utrujeni zaradi ukrepov," je državljane pred dnevi nagovoril portugalski premier Antonio Costa in jih prosil, naj "utrujenost zamenjajo z odločnostjo, da moramo na tem maratonu zmagati". "Od druge svetovne vojne naprej pred našo državo ni bilo takega izziva, ki bi bil tako odvisen od naše skupne solidarnosti. Skrbite zase in za svoje najdražje," je Nemce ob prvem izbruhu virusa pozvala Angela Merkel.
Bo Slovenija devastirana in zahojena, vase zagledana kloaka klientelizma in korupcije, v kateri bo vrednota slepa poslušnost, način življenja histerija, jezik zmerjanje, javno dobro pa manj dostopno za vse?
Milijoni za dobavitelje opreme, šole pa prosijo za donacije
V Sloveniji žal nimamo te sreče. Vlada Janeza Janše je v resnici zavozila – to lahko danes že zapišemo – in to v več pogledih. Ko je dobila v roke državo, je epidemijo začela voditi kot vojaško operacijo. Fantje iz leta 1991 so jo videli kot novo osamosvojitev in priložnost za podoživljanje svojih najslavnejših dni. Kot general MacArthur v korejski vojni ali Rambo ob lanski vrnitvi na velika platna.
Z militarizacijo epidemije je prišla specifična, vzvišena in oštevajoča komunikacija, ki le zamaskira druge probleme. Zmago v prvi bitki je oblast pripisovala le sebi, ne pa disciplini ogromnega dela prebivalstva. Ko je udaril nekajkrat hujši drugi val, se ji je to bahanje vrnilo kot bumerang. Zdaj panično išče krivca, najraje "medije, ki zanikajo virus". Sprejema odloke, ki si jih celo ministri razlagajo različno. Število intenzivnih postelj je med polčasoma epidemije ostalo enako. Nakupi zaščitne opreme so postali največja afera vlade. Medtem ko so izbrani dobavitelji služili milijone, ravnateljice v šolah prosijo za donacije, s katerimi bi lahko kupili tablice za pouk na domu tistih otrok, ki jih nimajo.
Krizni menedžment vlade razpada na celi črti. Pravzaprav obstaja le še po zaslugi strokovnih skupin, epidemiologov, neverjetnega človeškega pogona v laboratorijih in javnega zdravstva, ki ga bo Janševa vlada ob prvi priložnosti začela razstavljati – z aktualnim ministrom za zdravje ali brez njega.
Medtem kapitan te ladje kaosa dnevno objavlja nepregledne serije tvitov. Epidemija se izkorišča za druge namene. Samo minuli teden je Janša na vrh Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) nastavil prijateljico Roka Snežiča, zapečatil usodo osmih neodvisnih javnih agencij in se srečal z Viktorjem Orbanom, ki želi, da mu Slovenija zgradi 270 milijonov evrov vreden plinovod do Madžarske. Nato je odšel v Bruselj, kjer naši državi še vedno niso odobrili deset milijard evrov vrednega načrta okrevanja. Novinarko, ki je o tem poročala, je na Twitterju posmehljivo označil za pijanko.
Zmago v prvi bitki je oblast pripisovala le sebi, ne pa predvsem disciplini ogromnega dela prebivalstva. Ko je udaril nekajkrat hujši drugi val, se ji je to bahanje vrnilo kot bumerang. Zdaj panično išče krivca, najraje "medije, ki zanikajo virus".
Epidemijo izkoriščajo za druge namene
Prav to izkoriščanje razmer za obračanje Slovenije na glavo je tisto, kar gre tej Janševi vladi najbolj zameriti. Vsa mesarjenja po institucijah, ki ne smejo preiskovati "prvorazrednih". Vse te korona zakone, v katere skrivoma vnaša člene, ki z epidemijo nimajo zveze. Vse krepitve policijskih pooblastil, izsiljevanja s 37.a členom in poizkuse zlorabe Sove, ki se v teh razmerah ukvarja z iskanjem čarovnic v zadevi Iran. Vse te reforme in "debirokratizacije", s katerimi se daje bogatim in ustvarja trajni bazen poceni delovne sile. Vsa ta kadrovanja hišnih prijateljev, svetovalcev, odvetnikov, drugih zaslužnih in konvertitov, ki novemu vodji v zameno za evre pojejo brezmejno slavo. Vse te zlonamerne napade na kritike oblasti in medije, kurjenja histerije in revanšizma. Vso to zastrupljanje družbene klime v času, ko bi država potrebovala največjo možno mero solidarnosti, mirnosti in preudarnosti.
Covid-19 bo nekoč preteklost. Ali bo do takrat minilo le nekaj mesecev ali še nekaj zim, v tem trenutku nihče na svetu ne ve. Slovenija ga bo preživela, z Janšo ali brez. Toda vprašanje, kakšna bo naša država po trajnem koncu epidemije, ostaja brez odgovora, saj si ga nihče ne upa zastavljati. Niti opozicija ne.
Bo Slovenija devastirana in zahojena, vase zagledana kloaka klientelizma in korupcije, v kateri bo vrednota slepa poslušnost, način življenja histerija, jezik zmerjanje, javno dobro pa manj dostopno za vse? Ali pa bo okolje odprtega uma, ki bo stremelo k Zahodu, spodbujalo lastne potenciale, podjetja, ljudi in pomen javnih dobrin, se razvijalo v smer inteligentnega, digitalnega, zelenega in čakalo na priložnosti v tistem, kar bo po tej epidemiji in začetku nove hladne vojne še ostalo od nekoč globaliziranega sveta?
Da, tudi to je na kocki v trenutkih, ko gledamo solze delavk iz zaprtih menz. In tega se je treba ves čas zavedati.
