Tolikokrat, kot sem od začetka epidemije, sploh pa od prihoda cepiva, slišala besedo "solidarnost", je nisem slišala v nobenem drugem času, še v "temnih" socialističnih časih, ko naj bi veljala bratstvo in enotnost, ne. Pravzaprav se ne spomnim, da bi jo od nastanka samostojne države sploh kdaj slišala. Zagotovo ne od oblastnikov. Nekaj se je govorilo o socialni državi, nikoli pa odkrito o solidarnosti. Prošnje za solidarnostne prispevke so večinoma prihajale od dobrodelnih organizacij, ne pa tudi od predstavnikov oblasti. Kar je, seveda, povsem razumljivo. Slovenija se je z osamosvojitvijo izvila iz socialističnega krča in se podala na svetlo pot tranzicije, ki je v bistvu vodila nazaj v kapitalistično družbo. S socialno noto, ki so jo snovalci zapisali med prve člene ustave.
Kljub morebitnim dobrim namenom je socialna država s sicer počasno, vendar vztrajno privatizacijo javnih služb, postajala vedno manj socialna. Ljudje, ki so bili prej zelo solidarni, so začeli gledati samo še nase. Imela sem to srečo, da sem še okusila tiste stare čase, ko so sosedje hodili drug k drugemu zidat hiše, ko so se za prvi maj zbrali ob kresu in je eden prinesel klobase, drugi ajvar in tretji vino, ko so drug drugemu čuvali majhne otroke, ko so imeli vsi možnost bivati v počitniških hiškah na morju in, kar je bilo najlepše, ko so se vsi poznali med seboj in se skoraj brezpogojno podpirali.
Preberite še:
Draga mati in foter, pustita me v šolo! #kolumna
Včasih smo bili v prvem razredu enaki
Vsa ta solidarnost se je razkrojila, ko smo izstopili iz skupne socialistične države. Medsosedska pomoč ni bila več zaželena, celo prepovedana je bila. Delo na črno, so rekli. Nihče ni več prinesel klobas in ajvarja h kresu, ker ga je to stalo več kot tistega, ki je samo skuhal kavo. Čuvanje otrok je postalo pridobitna dejavnost, za katero je bilo treba izpolniti en kup zahtev in narediti izpite. Dopust na morju je postal dostopen samo tistim, ki so si ga lahko privoščili. Ljudje na cesti se niso več pozdravljali, ampak so gledali v tla ali pa v vedno večje izložbe.
Če smo bili še mi v prvem razredu kolikor toliko enaki, pa čeprav smo vsako jutro učitelje pozdravljali s parolo, so potem otroke v šoli razslojili in jih učili tekmovalnosti. Kakšna solidarnost neki! Brigaj se zase in bodi vedno boljši od ostalih! Generacije, ki nimajo izkušenj iz časov prejšnje države, so zrasle s primerjanjem znamk svojih oblačil, neprestanim tekmovanjem in pehanjem za uspehom, pri čemer se nihče ni preveč oziral na soljudi.
V tako okolje je potem prišla epidemija in malo kasneje cepivo. In kar naenkrat je postalo hudo pomembno, da smo solidarni. Ne samo to. Pametni ljudje na oblasti so nam začeli žugati: če se ne boste cepili, niste solidarni in ste odgovorni za smrt toliko in toliko ljudi. Čakajte! Trideset let smo gradili svojo individualnost, tekmovali, delali zase, izbrali zobozdravnika zasebnika, sami iskali rešitve za svojega bolnega otroka, plačali gradbeno podjetje, da nam je zgradilo hišo, za katero bomo do smrti plačevali kredit, pa zanj nimamo poroštva, ampak hipoteko, zdaj pa nam govorite, da nismo solidarni, ker se ne gremo cepit. Kaj je zdaj to? Kje pa je bila solidarnost, dragi oblastniki, ves ta čas?
Preberite še:
Vladavina lopovov #kolumna
Kaj pa solidarnost oblasti do nas?
V naši državi imamo še to "srečo", da smo ravno v epidemiji na oblast dobili ljudi, ki se nikoli, ampak res nikoli niso izkazali s kakršno koli solidarnostjo. Ni treba preveč brskati po njihovi prtljagi, pa hitro najdemo stvari, ki s solidarnostjo nimajo prav nobene veze. Koronakrizo je marsikateri med njimi izkoristil za zelo nesolidarne stvari.
Najhujše izmed njih so podpihovanje sovraštva med ljudstvom, deljenje na "vaše" in "naše", uporaba psihičnega in fizičnega nasilja nad drugače mislečimi, brezobzirno sprejemanje nekih ukrepov, ki so onkraj zdrave kmečke pameti, niso pa imeli zveze s samim bistvom epidemije, simpatiziranje z idejami, ki so v zgodovini povzročile največje gorje človeštvu, vohunjenje za porednimi državljani, pretkano zapravljanje državnega denarja za lastne koristi, žaljenje in bevskanje po socialnih omrežjih, pa nismo niti približno pri koncu naštevanja. Izvršilna oblast je do svojega naroda postala najbolj nesolidarna v vsej samostojni zgodovini, pri čemer ne gre pričakovati, da bosta drugi dve veji oblasti kaj bolj solidarni do lastnih državljanov, saj sta bolj ali manj neoperativni.
In v takem okolju si drzne vlada žugati državljanom, da nismo solidarni, ker ne gremo takoj nastavit rame v cepilne centre. Kar naenkrat je družba postala pomembnejša od posameznika, kar sicer ni nič narobe, če posameznik še vedno ohranja svojo identiteto in so njegove neodtujljive pravice varovane. Hudo pa je narobe, če se posameznika izključuje, ker je zaradi kakršne koli osebnostne okoliščine moteč za družbo. V našem primeru, če se ga izključuje, ker v nekem segmentu ni solidaren, kar mu očitajo tisti, ki nam lahko najmanj pridigajo o solidarnosti.
Današnja solidarnost je enosmerna. Razen posameznih dobrotnikov se nihče ne obregne ob lačne otroke, trpinčene ženske, invalidne osebe, odtujene najstnike, duševne bolnike in osamljene starostnike. Solidarnost samo za cepljenje. Cepite se in boste solidarni. Ne samo to. Še svobodo boste dobili nazaj. No, vsaj navidezno. Da bi vlada pomislila na solidarnost v smislu izboljšanja javnega zdravstva za bolnike s koronavirusom, kar bi v dveh letih lahko storila, ji seveda ne pade na pamet. Ko so ljudje v prvem valu epidemije pokazali solidarnost in ostali doma, je vse zasluge za "zmago" pripisala sebi in nas nagradila s preletom bojnih letal. Od takrat je najbolj zaposlena s sejanjem sovraštva, rovarjenjem po državnih institucijah in sramotenjem državljanov. In, seveda, s trkanjem na njihovo solidarno vest.
O avtorju:
Evita Peron je tako imenovana strokovnjakinja in ljubiteljska opazovalka družbenih pojavov. Svojo identiteto skriva zaradi slabih izkušenj s pojavljanjem v javnem življenju.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
