Več kot sto direktorjev bolnišnic in zdravstvenih domov je prejšnji teden zagrozilo z odstopom, če jim vlada do konca meseca ne bo dvignila plač. Te bodo namreč aprila nižje od izhodiščnih plač nekaterih zdravnikov, zaposlenih v teh javnih zdravstvenih ustanovah. Ker bodo zadnji dogovori zrušili plačna sorazmerja, direktorji po lastnih besedah "nimamo več nikakršnega motiva za nadaljevanje dela na vodilnih delovnih mestih za bistveno nižjo plačo od kolegov, ki jih vodimo", so zapisali v pismu vladi.
Preverili smo, kolikšne so plače direktorjev javnih zdravstvenih ustanov in ali so zares (pre)nizke. Ugotovili smo, da so v povprečju plačani bolje kot drugi javni uslužbenci z nazivom "direktorja", saj prejmejo najmanj za desetino večji mesečni dohodek. Podplačani so le, če se primerjajo z nekaterimi zdravniki. Toda slednjim visoke mesečne prejemke omogočajo tudi sami direktorji – tako z organizacijo dela kot z odobravanjem soglasij za delo drugje.
Preberite še:
Afera UKC: za podjetjem iz Hongkonga, ki je dobilo denar, skriti Slovenci
Dodatek direktorice ZD Celje enak dvema plačama šefa UKC Ljubljana
Po podatkih, ki smo jih zbrali in analizirali s pomočjo portala plač v javnem sektorju, se plače direktorjev v javnih zdravstvenih zavodih gibljejo od 1800 evrov bruto pri manjših zdravstvenih domovih do več kot 5000 evrov bruto pri največjih bolnišnicah. Pri tistih, ki obenem opravljajo še zdravniški poklic, so lahko direktorske plače še nižje. V povprečju vsak mesec dobijo nekaj več kot 3700 evrov bruto. V tej številki ni upoštevan tudi dodatek na delovno dobo, saj to po zakonu ni javen podatek.
Nekateri izmed njih so si v zadnjih mesecih zaradi uspešnega vodenja prislužili še najmanj eno plačo v obliki nagrade za delovno uspešnost. Pri direktorici celjskega zdravstvenega doma Alenka Obrul je tako znašala 8.304 evre bruto, pri direktorici zdravstvenega doma v Postojni Ireni Vatovec pa 7.500 evrov bruto. Obe sta podpisnici pisma.
Toda pregled plač razkrije tudi visoke, nerazumljive razlike med najbolje in najslabše plačanimi. Njihova višina očitno ni odvisna od tega, kako velik poslovni sistem vodijo in koliko ljudi imajo pod seboj. Poglejmo primer UKC Ljubljana. Od septembra lani je njegov generalni direktor dr. Marko Jug, znani zdravnik travmatolog. Za vodenje javnega zavoda, ki ima več kot devet tisoč zaposlenih, je oktobra prejel le dobrih štiri tisoč evrov mesečne plače.
Za primerjavo: direktorji najmanjših zdravstvenih domov, kjer imajo manj kot 100 zaposlenih, prejemajo od 3.000 in 4.000 evrov bruto plače. To so ZD Piran (Matjaž Krajnc), ZD Metlika (Duška Vukšinič), ZD Laško (Janja Knapič), ZD Ilirska Bistrica (Boštjan Plešec), ZD Radlje ob Dravi (Lidija Golob) in ZD Zagorje ob Savi (Saša Bajda). Obstaja še ena pomembna razlika. Zaradi strukture zdravstvenega sistema, po kateri vse najtežje (in s tem najdražje) posege in operacije opravlja UKC Ljubljana, je logično, da ima največja bolnišnica v državi izgubo. To pomeni, da si njeni vodilni ne morejo izplačati nagrade za delovno uspešnost – za razliko od direktorjev zdravstvenih domov.
Preberite še:
Da bi izsilili pogodbe, radiologi niso pisali izvidov
Zdravniki dobijo tudi 15.000 evrov bruto na mesec
Medtem so bili zneski plač med zdravniki UKC Ljubljana nekajkrat višji. Tako sta višja zdravnika specialista, zaposlena v UKC Ljubljana, eden od njih je občasno še asistent na medicinski fakulteti, oktobra lani prejela nekaj več kot 15.000 evrov bruto plače. S tem sta se prebila v sam vrh slovenskih javnih uslužbencev. Med 50 najbolje plačanimi je bilo oktobra še 13 višjih zdravnikov specialistov iz UKC Ljubljana, ki so prejeli od 11.000 do 13.600 evrov bruto plače. V ostalih mesecih je slika enaka.
Visokih plač ne dobivajo samo zdravniki največjih bolnišnic, ampak tudi zaposleni v zdravstvenih domovih. Tako so imeli v Zdravstvenem domu Murska Sobota, ki spada med največje v državi, v oktobru kar štiri najbolje plačane zdravnike. Prejeli so od 11.000 do 13.000 evrov bruto plače. Direktorica zdravstvenega doma Edith Žižek Sapač, sicer specialistka družinske medicine, je tisti mesec prejela skoraj 5.000 evrov bruto, od tega nekaj več kot 4.000 evrov plače. Preostalo je predstavljalo nagrado za delovno uspešnost.
"Na zdravniških delovnih mestih lahko računamo na višje plačilo za svoje delo. Podobno razmišljamo tudi številni drugi podpisniki, ki nimamo medicinske izobrazbe," so poudarili podpisniki pisma.
Preberite še:
Da bi izsilili pogodbe, radiologi niso pisali izvidov
Višje plače bi imeli tisti, ki ne morejo med zdravnike
Toda med direktorji zdravstvenih ustanov je že zdaj v resnici več pravnikov, ekonomistov in drugih kadrov kot pa zdravnikov. Pod pismo vladi se je podpisalo 70 od 88 direktorjev javnih zdravstvenih zavodov. Od tega je le 29 zdravnikov.
Med podpisniki ni tako preostalih deset direktorjev, ki so se na položaje preselili iz zdravniških vrst. Med njimi so direktorji UKC Maribor Anton Crnjac, bolnišnice Valdoltra Radoslav Marčan in bolnišnice iz Slovenja Gradca Janez Lavre. Svojega podpisa ni oddala niti direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana Antonija Poplas Susič, ki sicer sodi med slabše plačane vodstvene kadre, a se je v zadnjem času znašla na udaru javnosti. Njen zavod pretresajo množični odhodi zaposlenih, zaradi česar je več deset tisoč ljudi ostalo brez osebnega zdravnika.
Čeprav direktorji bolnišnic in zdravstvenih zavodov poudarjajo, da njihovo stališče "ni zahteva za višje plače, ampak za prepoznanje naše vloge" pri reševanju javnega zdravstva, gre v resnici le za vprašanje denarja. Za razliko od zdravnikov namreč niso upravičeni do plačila za opravljeno nadurno delo in ne do dodatkov, do katerih so upravičeni ostali zaposleni. Pri najbolj sposobnih in iznajdljivih zdravnikih lahko tako plače presegajo tudi deset tisoč evrov bruto.
Preberite še:
Privatizacija zdravstva: zdravniki trikrat plačani za isto delo
Tudi direktorji odgovorni za visoke prejemke zdravnikov
Še višji so lahko postranski zdravniški zaslužki, ki so skriti očem javnosti. Številni dodatno delo opravljajo prek podjemnih pogodb, kjer plačajo manj davka. Prihodki nekaterih znašajo celo več kot deset tisoč evrov na mesec.
Po besedah virov iz zdravstva ni malo primerov, ko sta zdravnika iz dveh bolnišnic ugotovila, da se jima popoldne ne izplača delati za lastna delodajalca, ampak sta raje zamenjala teren, saj jima to prinese več denarja. Še bolj problematično je popoldansko delo pri zasebnih izvajalcih. Številni primeri kažejo na to, da zdravniki z delom v javnem zdravstvenem zavodu, kjer imajo nizko normo, ustvarjajo čakalne vrste, ki jih nato pomagajo krajšati kot zasebniki. Spet drugi izkoriščajo javni zavod, da si paciente preusmerjajo v zasebne, samoplačniške ambulante.
Toda vse to jim omogočajo tudi direktorji bolnišnic in zdravstvenih zavodov. Z odobravanjem soglasij za delo drugje in pomanjkljivim nadzorom nad njihovim delom temu ne znajo ali pa ne upajo narediti konca.
