Hrvaška nas je spet porazila

Slovenija ni uspela s tožbo proti Hrvaški zaradi dolgov njenih podjetij do Ljubljanske banke.

Avtor: Primož Cirman / Vesna Vuković
sreda, 16. 12. 2020, 11:36


Necenzurirano prenos
NLB
/

Tožba, ki jo je Slovenija leta 2016 vložila proti Hrvaške zaradi izplačila skoraj pol milijade evrov dolgov njenih podjetij do Ljubljanske banke (LB), se ni razpletla po željah naše države.

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je namreč danes razsodil, da to ni pristojno za obravnavo tožbe. Zakaj ne? Ker Evropska konvencija o človekovih pravicah vladam pri bankah v njeni lasti ne dovoljuje uporabe mehanizma medržavne tožbe. Odločitev sodišča je dokončna. To pomeni, da sodišče ne bo odločalo o vsebinskih zadevah, povezanih s tožbo, torej o kršitvah konvencijah in škodi, ki je nastala LB.

Kot je znano, je Slovenija tožbo vložila, ker so hrvaška sodišča sistematično onemogočala Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Slovenija se je zato znašla v nepravičnem in nezavidljivem položaju:

-        na eni strani mora izplačati varčevalce LB-ja na Hrvaškem in BiH-u v skladu s sodbo v primeru Ališić iz leta 2014,

-        na drugi strani pa je Hrvaška v zadnjih 25 letih storila vse, da prepreči poplačilo obveznosti hrvaških podjetij do LB.

V pravni dimenziji je Slovenija trdila, da hrvaška krši temeljne vrednote evropskega pravnega reda, in sicer vladavino prava, poštenost sojenja in kršitev lastninske pravic

Tožbo je Slovenija vložila v času vlade Mira Cerarja. Na fotografiji s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem.
Tožbo je Slovenija vložila v času vlade Mira Cerarja. Na fotografiji s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem.
STA

Zakaj je Slovenija s tožbo čakala 20 let

Ker hrvaški dolžniki po razpadu skupne države niso poravnali svojih zapadlih obveznosti do LB, ki so izhajale iz posojil in garancij iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, sta LB in njena podružnica v Zagrebu med letoma 1991 in 1996 začeli postopke izterjave pred hrvaškimi sodišči. Slovenija je v tožbi dokazovala, da so se hrvaške izvršilne oblasti neposredno vmešavale v delovanje sodne oblasti, preprečevale izvršbe, sodna oblast na Hrvaškem pa je spreminjala sodno prakso in onemogočala LB-ju uspešno izterjavo svojih legitimnih dolgov do hrvaških podjetij. Zahtevala je najmanj 360 milijonov evrov odškodnine, vmes pa je višina zahtevka še narasla.

Tožba sicer temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči. Približno polovica hrvaških podjetij, ki jih je tožila LB, je medtem že končala v stečaju. Slovenske argumente je pred sodiščem predstavil tudi vodja slovenske odvetniške ekipe Ben Juratowitch, ki je v zaključku slovenskega nastopa na sodišču povedal, da je "slovenska tožba utemeljena in dopustna ter da ima Slovenija vso pravico, da hrvaške kršitve naslovi v meddržavni tožbi pred ESČP". 

Tožba je bila vložena šele po dvajsetih letih, ker je morala Slovenija pred tem na Hrvaškem izčrpati vsa pravna sredstva. Ob tem velja spomniti, da je ESČP leta 2015 že zavrnil individualno tožbo LB zaradi terjatev do hrvaških podjetij, ker da gre za državno banko. Slovenija je kljub temu vztrajala in vložila meddržavno tožbo, v kateri pa Hrvati vztrajajo, da je LB državna banka in da Slovenija s to tožbo pravzaprav želi kompenzirati izplačila hrvaškim varčevalcem nekdanje LB.

Še ena težava: hrvaške tožbe proti NLB

Državo pa na Hrvaškem čaka še ena težava. Vmes so namreč hrvaške banke proti LB in NLB vlagale tudi tožbe za poplačilo prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB), ki jih je hrvaška država ob osamosvojitvi prevzela v svoj javni dolg. V njenem imenu sta dve hrvaški banki, Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka, s tožbami zahtevali vrnitev tega denarja.

Tone Kajzer, novi veleposlanik Slovenije v ZDA, je avtor sporazuma iz Mokric, s katerimi sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili o vprašanju prenesenih deviznih vlog. Sedem let po njegovem podpisu je dokument mrtva črka na papirju, hrvaške banke pa serijsko dobivajo tožbe, ki jih plačuje slovenska država.
Tone Kajzer, novi veleposlanik Slovenije v ZDA, je avtor sporazuma iz Mokric, s katerimi sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili o vprašanju prenesenih deviznih vlog. Sedem let po njegovem podpisu je dokument mrtva črka na papirju, hrvaške banke pa serijsko dobivajo tožbe, ki jih plačuje slovenska država.
STA

V tem času so hrvaška sodišča ugodila že šestim tožbam proti LB in NLB za plačilo glavnice v skupni višini devet milijonov evrov. Del denarja iz teh pravnomočnih sodb so Hrvati izterjali od Nove Ljubljanske banke (NLB), čeprav po ustavnem zakonu iz leta 1994 ne velja za pravno naslednico LB. Končni plačnik bo slovenska država, četudi je vmes že prodala večinski delež NLB. Po zakonu iz leta 2018 mora namreč Slovenija denar, ki ga bo NLB izgubila s pravnomočnimi sodbami na Hrvaškem, tej banki vrniti iz sklada za nasledstvo.

Po podatkih iz letnega poročila NLB skupna vrednost zahtevkov iz vseh tožb, ki se nanašajo na prenesene devizne vloge na Hrvaškem, znaša kar 170 milijonov evrov. Gre sicer le za glavnico. Zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov je vsota obresti že višja od glavnice. Skupni znesek potencialnih plačil se torej približuje pol milijarde evrov. Za zdaj NLB ne kaže dobro. Čeprav na Hrvaškem vlaga izredna pravna sredstva, se je do zdaj pravnomočno v njeno korist sojenje končalo le pri enem zahtevku.