Slovenska športna javnost je bila v zadnjih dneh na nogah. Ne le zaradi evforije, ki sta jo med navijači sprožila verjetno zadnja skupna nastopa Luke Dončića in Gorana Dragića, ampak tudi zaradi jeze, saj večina ljubiteljev športa ni mogla spremljati iger košarkarske reprezentance. Televizijske pravice za njene nastope je namreč že lani odkupil Sportklub, ki je na voljo le naročnikom telekomunikacijskega operaterja Telemach. To pomeni, da je lahko tekmi proti Hrvaški in Švedski v najboljšem primeru doma gledalo le 31 odstotkov uporabnikov televizije.
Že nekaj dni se zato ugiba o krivcih. Eni s prstom kažejo na RTV Slovenija, kjer zaradi omejenih finančnih sredstev pri odkupu pravic za pomembne športne dogodke že dolgo ne morejo konkurirati največjim komercialnim hišam. Drugi na Košarkaško zvezo Slovenije (KZS), ki ima že 17 let za glavnega pokrovitelja prav Telemach. Toda vse kaže, da je večina gledalcev ostala na suhem zaradi podmiznih iger med najvplivnejšimi operaterji v državi in predstavniki najmanj dveh nekdanjih vlad, ki bi lahko težavo že zdavnaj rešile, a je niso.
Kdo je torej za to odgovoren?
Preberite še:
Ni denarja za Laibach, razkrivamo, za koga pa je
Nesporazum ali namerno dejanje?
V Sloveniji je že od leta 2003 z zakonom določeno, da mora biti ogled najpomembnejših športnih dogodkov omogočen večini ljudi. Neposredno jih morajo prenašati RTV Slovenija ali druge televizijske hiše, katerih programi so brezplačno na voljo najmanj 75 odstotkom prebivalstva. Takrat je vlada Antona Ropa na predlog sveta za radiodifuzijo določila seznam takšnih dogodkov. Med njimi so bile tudi tekme državne košarkarske reprezentance v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.
Po tej ureditvi, ki je interese uporabnikov televizije postavljala pred interese posameznih operaterjev, danes ne bi smelo biti težav. Tekmi proti Hrvaški in Švedski bi morali ob televizijskem kanalu Sportklub1 prenašati še vsaj RTV Slovenija oziroma Pop TV in/ali Kanal A. Če bi kdorkoli od ponudnikov od gledalcev za to zahteval dodatno plačilo, bi bilo to v nasprotju z zakonom.
Leta 2019 se je začelo zapletati. Takrat je vlada Marjana Šarca na predlog sveta za radiodifuzijo potrdila nov seznam športnih dogodkov, dostopnih za najširše množice. Na njem so bile še vedno tudi pomembnejše tekme košarkarske reprezentance. Toda pozor: nov seznam za razliko od dotedanjega nikoli ni bil objavljen v uradnem listu, zato po oceni operaterjev ni pravno zavezujoč. To pa je odprlo vrata do težav, ki smo jim priča danes.
Zakaj ministrstvo za kulturo, ki ga je tedaj vodil Zoran Poznič (SD), ni vztrajalo pri objavi seznama v uradnem listu, s čimer je očitno pustilo dovolj veliko luknjo v ureditvi, ki jo zdaj izkoriščajo zakupniki televizijskih pravic? "Pravniki z ministrstva so nam zatrjevali, da objava v uradnem listu ni potrebna. To ne pomeni, da seznam ni veljal," odgovarja Tamara Vonta, takrat vodja direktorata za medije, danes pa poslanka Gibanja Svoboda. A drugačnega mnenja so bili na svetu za radiodifuzijo. "Šestkrat smo urgirali pri ministrstvu in nazaj dobivali obvestila, da seznam velja. Medtem pa so nam na agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) razlagali, da temu ni tako in da seznama nikomur ni treba upoštevati," pojasnjuje nekdanji predsednik sveta za radiodifuzijo Aleš Lipičnik.
Preberite še:
Razkrivamo: Naročniki Telekoma plačujejo televizijo SDS
Simoniti ni hotel poslati seznama na vlado
Ker seznam športnih dogodkov zanje ni veljal, se operaterji nanj niso več ozirali. A to je bil očitno šele začetek. Vlada Janeza Janše je šla še bolj na roke operaterjem, ki so v ekskluzivnem zakupu pravic za najbolj gledane športne dogodke videli priložnost za pridobivanje novih naročnikov. Na predlog ministrstva za kulturo, ki ga je že vodil Vasko Simoniti (SDS), je v začetku maja 2020 sprejela sklep, da seznam iz časa Ropove vlade ne velja več. Zakaj ne? Da ne bi bil v nasprotju s seznamom iz časa Šarčeve vlade, ki pa po oceni operaterjev tako ali tako nikoli ni veljal.
Simonitijevemu ministrstvu se je s tem sklepom očitno zelo mudilo, saj ga je vladi predlagalo še med prvim valom epidemije covid-19. Obenem pa se nikoli ni potrudilo seznama iz časa Šarčeve vlade objaviti v uradnem listu. Vse to je pomenilo, da je pravna luknja za operaterje še bolj na široko odprta. Zakaj? "Lahko samo ugibam, kaj je zadaj. Sam imam čisto vest," poudarja Lipičnik.
Letos je svet za radiodifuzijo potrdil nov seznam in ga poslal na vlado. Toda spet je prišlo do težav. S Simonitijevega ministrstva so jim namreč odgovorili, da bi morali prej seznam uskladiti z Evropsko komisijo. V samem zakonu o tem ni niti besede. V resnici bi prej držalo obratno: da bi moralo ministrstvo po sprejetju seznama izbrane športne dogodke vpisati v evropski register zato, da bi njihovi distributerji jasno vedeli, komu lahko prodajo pravice in katere programe morajo zatemniti. Pod Simonitijem je direktorat za medije vodila Uršula Menih Dokl, nekdanja vodja službe za odnose z javnostmi v Gorenju.
V vsakem primeru je šel razplet dogodkov v zadnjih treh letih najbolj na roke skupini United Group, ki ima v lasti tako Telemach kot televizijske kanale Sportklub. Če bi seznam veljal, kvalifikacij nikoli ne bi smelo biti le na kanalu Sportklub1, ker ta ne pokriva treh četrtin uporabnikov televizije. V takšnem primeru bi moral Sportklub dovoliti drugim televizijam, da brezplačno prenašajo tekme slovenske reprezentance. S tem bi se njegov tržni položaj poslabšal, večina prebivalcev države pa bi lahko doma uživala ob predstavah dveh največjih domačih košarkarskih zvezdnikov.
