Tomos je bil predviden za izdelavo motorjev (Tovarna motorjev Sežana). Kmalu je prešel v Koper, a ohranil posrečeno ime, saj bi bilo Tomok malo čudno. Zagnano so začeli delati motorje, ki smo jih ljubkovalno imenovali mopedi (saj je uradno to láhko motorno kolo, ki ima tudi pedale). Razvila se je tovarna s tisoči zaposlenih in prodajo po vsem svetu. Celo hitrostnih dirk se je udeleževala in z domačimi ter italijanskimi vozniki dosegala prav solidne rezultate. Še danes se ljudje ponosno prevažajo s prastarimi colibriji – ki so pojem mopeda naše mladosti.
Predelan – izmerjen – zaplenjen. Enostavno!
Celoten moped je bil narejen v Tomosu. Ogromne proizvodne hale, razvojni inštitut, pa tudi dosti birokracije. Tovarna je bila tudi socialni amortizer, saj je vsakdo brez službe tam nekako prišel do zaposlitve. Delo ob tekočem traku sicer ni bil vrhunec ambicij, a nihče ni iskal hrane po smeteh, kot sem to videl v Trstu. Tudi delo na ogromnih prešah je včasih zahtevalo žrtve, no, delovala je menza z dobro vsakodnevno hrano, pa sindikalne fešte ter počitniški domovi ... Colibrije so stalno dopolnjevali in jaz sem bil ob začetku dela na Gimnaziji že obkrožen z automatiki. Tega si razmeroma enostavno kupil: ena plača in malo kredita, pa si ga odpeljal iz Tomosovega nebotičnika, nasproti mojega bloka.
Najprej ga je nabavil Robi, ki mi ga je nato občasno posojal. Vožnja – čista radost! Brez izpitov in podobnih neumnosti. Žal je Robi enkrat poleti z njim pogrnil, se dobro podrsal in nato moped prodal. Oba sva tako ostala brez. Tudi Kruno ga je navdušeno nabavil, a se je naveličal stalnega vlačenja mopeda v klet in iz nje. Prodano. Že takrat so mladeniči poskušali dirkati z njimi. Z malo predelave so šli bistveno hitreje, a tudi pošteno glasneje. Vam je znano kaj podobnega glede sedanjih »tridesetk«? No, takrat so občasno prišli dečki z inštituta in z miličniki merili hrupnost teh predelanih grmečih motilcev miru. Predelan – izmerjen – zaplenjen. Enostavno.
Rešilna ideja: mopedi z enim kolesom
Seveda smo uspeli tudi to tovarno predelati v ničvredno zapuščino. Inštitut so zaprli, čeprav je bil eden od le treh, ki so znali v Evropi razviti pogonski motor za take dvokolesnike. »Saniranje« tovarne z množičnimi odpovedmi ter s prodajo opreme in nepremičnin jo je uspešno dotolklo. Končali so z desetimi zaposlenimi od nekdanjih 4000. Imam pa izjemno rešilno idejo: razviti proizvodnjo mopedov z enim kolesom. Ubogi raznašalci praškov in njim podobni se zdaj trudijo, da dvokolesnik spravijo samo na zadnje kolo. S polno paro na prometni cesti ali pločniku motovilijo na enem kolesu. Pošteno bi bilo, da se za take izdelajo že enokolesniki. Lepa tržna niša!
