Vsi so tiho, ko Štrancar z denarjem iz tujine plačuje propagando za SDS

Aleš Štrancar, lastnik več medijev in goreč podpornik slovenske desnice, je v finišu volilne kampanje Slovenijo prelepil z novo serijo obcestnih plakatov, s katerimi ljudi poziva, naj volijo SDS in druge stranke desnega pola. 

"Razmišljam resno, volim desno," piše na plakatih, ki jih je mogoče ob cestah opaziti od ponedeljka naprej. V isti seriji je Štrancar zakupil še plakate z sporočilom. "Glasoval bom za dom, družino in domovino." Gre za slogan podmladka SDS. 

Uradni naročnik teh plakatov je avstrijsko podjetje ACOQ19, ki je povezano s Štrancarjem. To v Sloveniji že dve leti zakupuje plakate s slogani o morali, varnosti, migracijah, enakosti pred zakonom in drugimi sporočili, uperjenimi proti vladi Roberta Goloba. Zdaj, dober teden pred volitvami, se je Štrancarjeva propaganda spremenila v neposredno politično agitiranje za SDS in druge stranke desnice. 

To ob dejstvu, da denar za plakate prihaja iz tujine, odpira nova vprašanja o regularnosti volilne kampanje. Če bi bila takšna akcija del uradne volilne kampanje, bi zanjo po zakonodaji veljala zelo stroga pravila. A Štrancar je očitno našel "sivo cono", v kateri mu teh pravil v času kampanje ni treba upoštevati, četudi sam odkrito agitira za konkretne politične stranke. 

Kaj vse je torej sporno pri teh plakatih? Kaj o tem pravijo pristojne institucije? In kje je Štrancar za plakate dobil denar?

Preberite še:
V ZDA iščejo milijone, ki jih je Aleš Štrancar umaknil iz davčne oaze

Pravila jasna: podjetja iz tujine ne smejo financirati volilne kampanje

Kampanja za parlamentarne volitve se je začela 19. februarja. Od takrat za politične stranke veljajo stroga pravila. Po zakonodaji lahko kampanjo financirajo samo fizične osebe in to z donacijami, ki so omejene in javne razkrite. Prispevke morajo zbirati na posebnem bančnem računu za kampanjo, pri čemer so dovoljeni le viri financiranja iz Slovenije. 

To pomeni, da:

- podjetja in pravne osebe torej ne smejo financirati kampanje,

- prav tako ni dovoljeno financiranje kampanje iz tujine.

Pod črto: če neko podjetje, v tem primeru Štrancarjevo podjetje iz Avstrije, plačuje plakate, ki volivce v času kampanje nagovarjajo, naj volijo SDS ali druge stranke desnice, lahko to pomeni posredno oziroma prikrito financiranje kampanje in to mimo pravil in nadzora.

Kaj o tem pravijo pristojne institucije? Na državni volilni komisiji so nam včeraj pojasnili, da je nadzor nad tem področjem razdeljen. Financiranje kampanj preverja računsko sodišče, kršitve pravil volilne kampanje obravnava inšpektorat za notranje zadeve, plakatiranje na javnih površinah pa nadzoruje občinska inšpekcija oziroma redarstvo.

Preberite še:
Štrancar s plakati za nižje davke, sam pa je imel podjetje v davčni oazi

Kdo je sploh pristojen za ugotavljanje kršitev?

Na tej točki pridemo do težave. Čeprav drži, da na računskem sodišču, ki ga vodi Jana Ahčin, preverjajo izvor denarja in morebitno nedovoljeno financiranje, to praviloma počnejo šele po volitvah. Poleg tega tedaj pod drobnogled vzamejo le uradne organizatorje kampanj, med katerimi pa Štrancarjevega avstrijskega podjetja ni. Na pojasnila računskega sodišča še čakamo.

Na inšpektoratu za notranje zadeve, kjer so pristojni za kršitve pravil volilne kampanje, med katere spada tudi neustrezno označevanje političnih oglasov, so nam pojasnili, da so pristojni le za odločanje v prekrškovnih postopkih prijavljenih primerov.

Potem je tu vprašanje, ali so plakati postavljeni na dovoljenih mestih in v skladu z občinskimi pravili. Glede na to, da sporni plakati stojijo tudi na območju Mestne občine Ljubljana, smo se obrnili na njihovo inšpekcijo. Tudi na ta pojasnila še čakamo.

Če torej povzamemo: v vsakem primeru bodo institucije sume kršenja predpisov pri Štrancarjevi plakatni akciji ugotavljale šele po volitvah. Da kampanje tretjih oseb, ki podpirajo določene politične stranke, v Sloveniji dejansko niso regulirane, je sicer znano že dlje časa. To je nazadnje pokazal tudi referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja, proti kateremu sta intenzivno kampanjo vodili Cerkev in zdravniška zbornica. 

Preberite še:
Koliko milijonov je "težak" Aleš Štrancar, ki se ponuja za šefa nove vlade

Hobotnica podjetij v Avstriji, po kateri se pretakajo milijoni

Od kod je prišel denar za plakate? Podjetje ACOQ10 je uradno v lasti dunajske odvetniške družbe Pepelnik & Karl. Ta je tudi lastnica podjetja Unicorn-Biotech Holding, na katerem je končala 240 milijonov evrov kupnine od prodaje ajdovske družbe Bia Separations.

Zakaj je kupnina od Štrancarjevega posla življenja pristala tam? Ker so Štrancar in sodelavci tik pred donosno prodajo BIA Separations svoje lastniške deleže prenesli na to odvetniško družbo. Kaj so bili razlogi za te manevre, uradno ni mogoče preveriti. Ko smo o tem pred časom spraševali Štrancarja, nam je zatrdil, da ni pooblaščen za komentarje o lastniških zadevah. 

Kako se denar preliva med vsemi temi podjetji in kdo z njim upravlja, uradno ni mogoče ugotoviti. To otežuje tudi ugotavljanje, od kod dejansko izvira denar, ki ga avstrijsko podjetje ACOQ10 namenja za plakate v Sloveniji. Štrancar je sicer januarja lani za Delo pojasnil, da gre za zapuščino pokojnega prijatelja, "namenjeno določenim aktivnostim, med katere sodijo tudi plakati in njihove vsebine".

Kot je razvidno iz bilanc avstrijskega podjetja ACOQ10, je to imelo konec leta 2024 za 600.000 evrov kapitala. Od tega je leta 2024 že porabilo slabih 200 tisočakov. Na zadnji dan leta 2024 je imelo na bančnih računih dobrih 428 tisoč evrov.

Preberite še:
Znani slovenski podjetnik na avstrijski zatožni klopi: zakaj so ga preiskovali?

Neomejena finančna sredstva za dosego političnih ciljev

V Avstriji, natančneje na naslovu svetovalne družbe v vasici Parisdorf, ki leži severozahodno od Dunaja, domuje tudi osrednje Štancarjevo podjetje Panta Rhei. To ima med drugim v rokah 48-odstotni delež v medijskem podjetju Mediainvest, ki ima v lasti Domovino, obvladuje dva Štrancarjeva spletna portala (Info360 in Časnik) in novonastajajočo radijsko postajo Grom. Največ pa je vreden 33,3-odstotni delež v kemični tovarni Melamin.

Avstrijsko podjetje je uradno v lasti ljubljanskega podjetja AbPhage, ki ga obvladujeta Marjeta in Vida Štrancar. Po javno dostopnih podatkih ima tudi naložbe v več slovenskih biotehnoloških podjetjih. Konec leta 2024 je imelo podjetje Panta Rhei za kar 59 milijonov evrov premoženja. 

To pomeni, da ima Štrancar na voljo praktično neomejena finančna sredstva, ki jih je pripravljen nameniti za dosego svojih političnih ciljev. Toda drugo vprašanje je, zakaj Štrancar meče na sto tisoč evrov denarja v politično propagando in kako si v primeru volilne zmage desnice obeta poplačilo te pomoči. 

Pred meseci se je recimo Štrancar vpletel tudi v boj za vodenje NSi, v katerem je javno podprl Antona Hareja, in se celo ponujal za predsednika morebitne desne vlade. Pozornost javnosti Štrancar pridobiva tudi s sovražno retoriko. Člane sedanje vlade označuje za "sataniste" in "fašiste", njenega predsednika Roberta Goloba pa je primerjal z italijanskim fašističnim diktatorjem Benitom Mussolinijem. 

Ob lanskem Golobovem obisku na Brezjah je javno napadel frančiščane, ki jim je po lastnih besedah podaril pol milijona evrov, a se je izkazalo, da to ne drži.

Afera s prisluhi: sprenevedanje in laži Aleša Štrancarja

V preteklih dneh so se na Facebooku pojavili prisluhi domnevnih pogovorov med sedanjimi in nekdanjimi funkcionarji stranke Gibanje Svoboda.

O prisluhih sta prva poročala portala Domovina in Info360, ki sta oba v lasti Aleša Štrancarja. Ta je izjavil, da o njih ne ve ničesar. A svoje navedbe je demantiral kar sam. Na družbenem omrežju X je zapisal, da so mu bili posnetki ponujeni že septembra lani. Po poročanju portala N1 se je prav Štrancar omenjal med potencialnimi kupci prisluhov.