Nekdanji ponos slovenskega pomorstva v likvidaciji: kdo je prodal ladje in pobral milijone

Splošna plovba, nekoč mogočno ladjarsko podjetje, ki je imelo skupaj v svoji floti kar 86 ladij, bo v prihodnjih mesecih dokončno prenehala obstajati. Njen lastnik, nemški ladjar Peter Döhle, jo je konec julija na skupščini poslal v likvidacijo. Za likvidacijskega upravitelja je imenoval Claudia Aguayo-Herrero, direktorja družbe Döhle Latinaamerika, ki je upnike pozval, naj do konca avgusta prijavijo morebitne terjatve do Splošne plovbe. Ko bo likvidacija končana, bo podjetje s sedežem v Portorožu izbrisano iz registra. 

S tem bo odšel v zgodovino še eden od nekdanjih gospodarskih temeljev slovenske Istre. Splošna plovba je bila ustanovljena oktobra 1954, torej v istem mesecu, ko je območje slovenske Istre po Londonskem memorandumu prešlo pod civilno upravo Jugoslavije. Podjetje je več desetletij predstavljalo tako simbolni kot dejanski temelj Slovenije kot pomorske države. 

Kako in zakaj je torej Splošna plovba končala v likvidaciji?

Preberite še:
Korupcija, ki se je lahko bojimo: kdo nam piše zakone in reže kruh?

"Pomembno vlogo v Splošni plovbi je imela Udba"

Zgodovino Splošno plovbo je mogoče razdeliti na dva dela – pred osamosvojitvijo in po njej. Ob ustanovitvi je imela v lasti dve tovorni ladji, floto manjših potniških ladij in ladjedelniški obrat v Bernardinu. 

Njen prvi direktor je bil Boris Šnuderl, ki je pred leti okoliščine nastanka Splošne plovbe podrobneje opisal v pogovoru z zgodovinarko Nadjo Terčon. Poudaril je, da je šlo za projekt vrhov takratne slovenske politike (pri tem je omenil Borisa Kraigherja, Nika Kavčiča in Franca Leskoška), posebej pa je opozoril na pomembno vlogo takratne jugoslovanske tajne službe Udba. Ta se je po drugi svetovni vojni ukvarjala tudi s tihotapljenjem kave in cigaret, za kar je potrebovala ladje.  

Le tri leta po ustanovitvi Splošne plovbe (1957) je nastala še Luka Koper, ki je bila slovenski odgovor na izgubo Trsta. Vse to je skupaj s Pomorsko akademijo celotnemu slovenskemu prostoru dajalo močno pomorsko identiteto. Že v 60. letih prejšnjega stoletja je Splošna plovba postala drugi največji jugoslovanski ladjar, konec 70. let pa zaposlovala že več že 1.600 ljudi. Njene ladje so nosile imena slovenskih mest.

Preberite še:
Zbogom, Istrabenz: bivša utrdba Igorja Bavčarja odhaja v zgodovino 

Ob rekordnih rezultatih se vname boj za lastništvo

Z osamosvojitvijo je Splošna plovba ostala brez zaledja za linijsko poslovanje, zaradi česar se je morala specializirati za prevoze razsutih tovorov. Druga težava so bila visoka posojila za nakupe ladij, najeta na Japonskem. Država se je zato leta 1995 obvezala, da bo družbi pomagala vračati dolgove, v zameno pa je postala edini lastnik podjetja.

Do preobrata v poslovanju je prišlo leta 2004, ko je Splošna plovba praznovala 50-letnico obstoja. Takrat je skupina zaradi dobrih razmer na trgu ustvarila rekordne rezultate in kar 15 milijonov evrov dobička. To ji je omogočilo, da se je lotila obnove in pomlajevanja flote. Toda kmalu zatem se je vnel tudi boj za njeno lastništvo.

Na eni strani je stal nemški ladjar Peter Döhle, ki je že v 90. letih priskočil na pomoč Splošni plovbi. Skrit za švicarskim podjetjem in slovenskimi parterji je začel kupovati delnice Pomorske družbe, ki je bila 21-odstotna lastnica Splošne plovbe. Pred tem so jo obvladovali zaposleni v tej družbi. Döhlejev konkurent je bila finančna družba Mercata pod vodstvom Marka Mencina. Tej je uspelo priti do 19 odstotkov lastništva.

Ključi do obvladovanja Splošne plovbe pa so bili v rokah države, ki je takrat odigrala ključno vlogo pri njeni prodaji Nemcem. 

Preberite še:
20 let po sestanku Janša-Šrot-Bavčar: komu smo prodali Slovenijo

Janševa vlada vnaprej izbrala kupca

Leta 2005, ko je bila na oblasti prva Janševa vlada, so družbo uvrstili na seznam za prodajo. V začetku leta 2007 sta paradržavna sklada Kad in Sod začela s prodajo 30 odstotkov delnic. Zanje je največ ponudil Döhle, in sicer dobrih 55 milijonov evrov. S tem je zmagal v prevzemnem boju in prišel čez polovico lastništva.

Čeprav je bilo takrat interesentov več, je bil boj očitno že vnaprej odločen. Računsko sodišče, ki je pozneje preverjalo prodajni postopek, je izpostavilo magnetogram seje Janševe vlade iz junija 2006, torej osem mesecev pred objavo javnega razpisa. Na njem je pokojni minister za finance Andrej Bajuk s skrbno pripravljenim načrtom seznanil tako takratnega premierja Janšo kot ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka. 

Govora je bilo o tem, da bi 43-odstotni državni delež v Splošni plovbi, vreden več deset milijonov evrov, prenesli na Sod. Šlo je za manever, s katerim bi lahko sodelovali pri nakupu deleža Banke Koper in Mercati preprečili prevzem kontrolnega deleža. Država namreč za to ni imela zagotovljenih sredstev.

Kot kupec se je na seji vlade omenjal prav Döhle, ki je leto dni pozneje tudi postal večinski lastnik Splošne plovbe. Pri tem je imel močno podporo nemške države. V istem času se je nemški Deutsche Bahn zanimal za strateško povezovanje z Luko Koper, Slovenskimi železnicami in Aerodromom Ljubljana, ki bi jih združil v logistični holding.

Preberite še:
Kako je ruski tajkun Andrej Zubicki črpal milijone iz Slovenske industrije jekla

Sumi kaznivih dejanj in izčrpavanja Splošne plovbe 

Posel se je znašel pod drobnogledom policije in drugih državnih organov. Računsko sodišče je potrdilo sume, da je bil državni delež v Splošni plovbi prodan nepregledno in da vsi ponudniki pri tem niso imeli enake obravnave. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je takrat vodil Drago Kos, pa je policiji naznanila sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ki naj bi ga storili posamezni člani vlade. 

Za dodatne sume je poskrbelo dejstvo, da je država v času prve Janševe vlade sprejela še zakon, ki je tej namesto davka na dobiček omogočal plačevanje davka na tonažo. To je družbi in njenemu nemškemu lastniku omogočalo velike prihranke.

Nemci so si stroške nakupa hitro pokrili. Zgolj v štirih letih po prodaji je Splošna plovba ustvarila kar 156 milijonov evrov čistega dobička.

Kot je pred kratkim opozoril Karl Filipčič, nekdanji predsednik Sindikata pomorščakov Slovenije, je Splošna plovba takoj po prevzemu "od svojega večinskega lastnika iz Nemčije kupila ladje po izredno visoki ceni". S tem so dosegli "likvidno izčrpavanje ter podjetje dodatno zadolžili v času, ko je imela Splošna plovba zaradi dobrih voznin rekordne dobičke in prihranke".

S prodajo ladij ustvarili 100-milijonsko izgubo

Ob prodaji leta 2007 si je sicer država zagotovila še opcijo za prodajo 25-odstotnega deleža, ki ga je leta 2012 ob velikem nasprotovanju predsednika uprave Splošne plovbe Egona Bandlja tudi izkoristila. Zanj je iztržila kar 60 milijonov evrov.

Kmalu po tistem je šlo poslovanje družbe samo še navzdol. Prihodki skupine so v letih od 2013 do 2016 padli z več kot sto na le 35 milijonov evrov. V tem času je ustvarila kar 145 milijonov evrov izgube, večinoma zaradi izgub pri prodaji ladij in oslabitev njihove vrednosti. Torej istih ladij, ki so jih kupili od Döhleja.

Kljub temu si je nemški ladjar leta 2018 obetal, da bo država še za desetletje podaljšala davčno ugodnost, ki jo je dobil v času prve Janševe vlade. Takratna vlada Mira Cerarja je zakon v parlamentarno proceduro vložila po skrajšanem postopku, a so si poslanci koalicije pri tretjem branju premislili. 

Lani prodala zadnje večje premoženje 

Zaradi tega je Splošna plovba že takrat žugala z odhodom iz Slovenije. Naključno ali ne, v letu 2018 sta hčerinski družbi, ki poslujeta v davčnih oazah in sta do takrat ustvarjali večino prihodkov, zašli v velike poslovne in finančne težave, Splošna plovba pa je 20-milijonsko naložbo v njuno lastništvo v celoti odpisala.

Po tem je tudi Splošna plovba zašla v rdeče številke in z upravljanjem ladij v lasti družb v skupini ustvarjala le še nekaj milijonov evrov prihodkov. Leta 2022 je v družbi prišlo do večjega odpuščanja. Leta 2023 je Splošna plovba prodala ladjo Pohorje, še zadnjo v floti s slovenskim imenom. Lani pa je prodala zadnje večje premoženje: poslovno stavbo in vilo San Marco v Portorožu. Pri tem je Splošna plovba ustvarila velik dobiček, ki pa bo po zaključku likvidacije končal pri lastniku, nemškem ladjarju.